Categories
Uncategorized

Prilagajanje

Prilagajanje drugim samo po sebi ni nič slabega. Pravzaprav je pomembno, da znamo prisluhniti drugemu, sprejeti, da ima drugačne želje, navade in prepričanja, ter skupaj poiskati način, ki bo ustrezal obema.

Težava nastane, ko se vedno prilagajamo mi. Ko svoje želje postavljamo na drugo mesto, samo zato, da bi bilo drugim prijetno. Takrat lahko počasi pozabimo nase. Na to, kaj si želimo, kaj nam ustreza in kaj bi radi počeli.

In če se vedno znova odločamo za druge, kdaj sploh pridemo na vrsto mi?

Zame je razlika med prilagajanjem in spoštovanjem v tem, da pri spoštovanju še vedno ostaneš tudi ti. Slišiš drugo stran, upoštevaš njene želje in iščeš skupno rešitev. Ampak pri tem ne pozabiš, da imaš tudi sam svoje potrebe in pravico do njih.

Včasih je dovolj, da rečeš ne. Da poveš, da danes ne moreš, da ne želiš ali da ti nekaj ne ustreza. Svet se zaradi tega ne bo podrl. Ni ti treba biti vedno vsem na voljo in vedno dosegljiv. Tudi ti imaš svoje življenje, svoje potrebe in svojo energijo.

Zakaj nam je potem včasih tako težko postaviti mejo?

Mogoče zato, ker imamo v sebi prepričanje, da je postavljanje meja nekaj slabega. Da bomo s tem nekoga razočarali, da bomo izpadli sebični ali da bomo nekoga prizadeli. In ko prvič poskusimo ravnati drugače, se lahko pojavijo neprijetni občutki. Morda nas začne stiskati, počutimo se krive ali pa še dolgo razmišljamo, ali smo ravnali prav.

Ampak to še ne pomeni, da smo naredili kaj narobe.

Včasih se samo učimo nečesa novega. Če smo bili dolgo navajeni, da se prilagajamo drugim, se nam lahko že čisto običajen ne zdi nekaj napačnega. Toda z vsako novo izkušnjo lahko ugotovimo, da se zaradi tega ni zgodilo nič strašnega. Da lahko nekdo naše ne sprejme, tudi če mu ni najbolj všeč. In da lahko ostanemo v dobrih odnosih, ne da bi vedno naredili tako, kot si želi druga oseba.

Sčasoma lahko neprijetne občutke zamenjajo drugačni. Več miru, več zaupanja vase in več občutka, da se lahko odločamo tudi sami.

Kako pa izražamo svoje želje?

Pa si kdaj opazil, kako nekaj poveš?

Včasih ni pomembno samo to, katere besede uporabimo, ampak tudi, kako jih izrečemo.

Predstavljaj si, da si nekaj želiš in vprašaš drugo osebo, ali lahko to narediš. Če vprašaš z občutkom, da boš verjetno naredil nekaj narobe, se to lahko pokaže v tvojem glasu, pogledu ali drži telesa. Glas postane tišji, besede so negotove, mogoče se že vnaprej opravičuješ, še preden je druga oseba sploh odgovorila.

Vprašanje ni več samo vprašanje. Zraven je še občutek, da potrebuješ dovoljenje, potrditev ali zagotovilo, da je tvoja želja sprejemljiva.

Če pa vprašaš neposredno, brez te dodatne teže, je lahko pogovor videti povsem drugače. Še vedno upoštevaš drugo osebo, še vedno te zanima njeno mnenje, ampak pri tem ne postavljaš sebe že vnaprej v položaj, kot da si naredil nekaj narobe.

Komunikacija namreč niso samo besede. Veliko povemo tudi z obrazno mimiko, glasom, držo in načinom, kako pristopimo do drugega. Vse to vpliva na to, kako nas druga oseba doživi in kako se odzove na nas.

Seveda ne moremo vedno vedeti, kako nas bo nekdo razumel. Prav tako ne moremo nadzorovati njegovega odziva. Lahko pa opazujemo sebe in način, kako komuniciramo.

Poslušaj se. Opazuj, kdaj se ti glas stiša in zmanjša. Kdaj se zmanjšaš tudi ti.

Ali takrat res želiš biti tišji in bolj zadržan? Ali pa se bojiš, da boš z jasno izraženo željo izpadel ukazovalno, arogantno ali sebično?

Razlika je v tem, da lahko svojo željo izraziš jasno in hkrati spoštljivo. Ni ti treba ukazovati, da bi bil slišan. In ni se ti treba opravičevati za vsako stvar, ki si jo želiš.

Lahko poveš, kaj bi rad, in hkrati vprašaš drugo osebo, kako to vidi ona. Lahko predlagaš rešitev in prisluhneš drugačnemu predlogu. Lahko se pogovorita in poiščeta skupno točko.

Včasih se bo izšlo tako, kot si si želel. Drugič boste našli kompromis, tretjič pa bo odgovor ne. In tudi to je del odnosov. Ni treba, da vedno dosežemo svoje, tako kot ni treba, da vedno popustimo.

Pomembno je, da imamo možnost izbire. Da se prilagodimo, kadar si to želimo, in da znamo povedati, kadar nam nekaj ne ustreza.

Ker če se vedno prilagajamo drugim, da bi se izognili neprijetnim občutkom, lahko na koncu ugotovimo, da smo življenje uredili tako, da je udobno za vse okoli nas, samo zase ne.

Zato se mi zdi pomembno, da najdemo ravnovesje. Da znamo poslušati druge in hkrati slišati sebe. Da spoštujemo njihove želje, ne da bi pozabili na svoje.

Saj ni treba, da vedno izbereš sebe namesto drugih. Pomembno je samo, da pri izbiranju drugih ne pozabiš vedno znova izpustiti sebe.

Categories
Uncategorized

Kaj še vedno nosiš s sabo?

Res je dobro, da se včasih o sebi pogovarjamo tudi z nekom drugim. Da nam pove iskreno mnenje o nas in naših vzorcih, ki jih sami mogoče ne zaznamo. Ali pa mislimo, da smo jih že predelali in pustili za sabo, vendar se še vedno kažejo v našem vedenju.

Nekdo me je vprašal, ali so starši od mene veliko pričakovali. Ob tem mi je povedal, da ima občutek, da ta pričakovanja še vedno visijo nad mano.

In sem se zamislila. Je to res? Kakšna pričakovanja pravzaprav nosim s seboj?

Ali lahko neko pričakovanje ostane v tebi, tudi ko se umakneš iz okolja, v katerem je nastalo?

Mislim, da lahko. Staršev ni treba imeti ob sebi, da bi njihov glas še vedno obstajal v tvoji glavi. In včasih sploh ne gre za dobesedni glas staršev. Je samo notranji občutek, da bi nekaj morala narediti drugače. Da obstaja neka pravilna pot, po kateri bi morala iti.

»Tako bi morala.«

»To bi bilo bolj pravilno.«

»Kaj bodo mislili?«

»Ali sem dovolj?«

»Ali sem se pravilno odločila?«

Mogoče se niti ne zavedaš, da te ti občutki vodijo. Podzavestno počneš določene stvari in se vedeš na določen način, ker si se nekoč naučila, da je tako lažje. Da moraš biti pridna, prilagojena in pravilna. Da ne smeš preveč izstopati, preveč zahtevati ali preveč vzeti zase.

In potem se vprašaš: kje sem pa v vsem tem jaz?

Kaj si sploh želim jaz?

Sama sem trenutno nekje vmes. Ne želim na veliko nekaj početi in si postavljati velikih ciljev. Želim si samo biti in uživati v stvareh. Hkrati pa opažam, da še vedno iščem neko pot in se sprašujem, kaj si sploh želim početi.

Trenutno nekako plujem s tokom, brez jasnega cilja. In mogoče je tudi to v redu, čeprav nimam vedno občutka, da bi moralo biti tako.

Pri sebi sem opazila še nekaj. Pogosto vprašam, ali lahko nekaj naredim, namesto da bi preprosto povedala, kaj si želim. Kot da si stvari ne vzamem, ampak najprej preverim, ali jih lahko imam. Ali je v redu, da si jih želim.

Ko razmišljam o pričakovanjih, ki jih morda nosim od doma, se mi odpirajo različna vprašanja. Da bi morala biti doma. Da bi morala najti partnerja. Da bi že morala imeti otroke. Da moram biti pridna, prilagojena in pravilna.

Zanimivo pa je, da nikoli nisem zares čutila pričakovanj glede kariere ali uspeha. Nisem imela občutka, da moram doseči nekaj velikega ali postati posebej uspešna. Kljub temu pa imam včasih občutek, da bi morala delati z otroki.

In potem se vprašam: ali si to res želim jaz ali pa samo mislim, da bi tako moralo biti? Ali sem pričakovanja, ki sem jih zaznala na drugih področjih, prenesla tudi na to področje svojega življenja?

Mogoče tega še ne znam čisto razločiti. In mogoče mi tudi ni treba takoj vedeti.

Vzorci, ki so nam nekoč pomagali

Mogoče vzorec prilagajanja sploh ni slab. Verjetno mi je nekoč celo pomagal. Omogočal mi je občutek pripadnosti, miru in sprejetosti.

Če si se naučila, da je lažje vprašati, počakati na dovoljenje in narediti tako, kot se od tebe pričakuje, je razumljivo, da to počneš tudi pozneje. Takšno vedenje lahko postane nekaj samoumevnega. Ne razmišljaš več, zakaj nekaj narediš. Preprosto narediš tako, kot si navajena.

Toda ali je ta način danes še vedno potreben? Ali mi še pomaga ali pa me včasih ovira, da bi sploh ugotovila, kaj si želim sama?

Mogoče se ni treba boriti proti vsemu, kar smo se naučili. Mogoče je dovolj, da začnemo opažati, kaj nam še vedno koristi in kaj nas danes omejuje.

Če sem bila nekoč prilagojena, da sem ohranila mir, to še ne pomeni, da moram tako živeti tudi danes. Če sem se naučila, da je lažje narediti tako, kot pričakujejo drugi, to še ne pomeni, da ne smem izbrati drugače.

In čeprav sem se nečesa naučila doma, to še ne pomeni, da moram vse življenje ravnati po istem vzorcu.

Mogoče je prvi korak že to, da se ustavim in se vprašam: kaj pa si želim jaz?

Ne kaj bi bilo bolj pravilno. Ne kaj bi bilo bolj sprejemljivo za druge. Ne kaj bi morala že imeti urejeno v teh letih.

Ampak kaj si želim jaz?

Morda odgovora še ne poznam. Morda ga bom našla šele skozi različne izkušnje, ko si bom dovolila poskusiti kaj novega, se kdaj premisliti in izbrati drugače, kot sem bila vajena.

In mogoče mi ni treba takoj najti svojega cilja. Mogoče je za začetek dovolj, da začnem opažati, kdaj nekaj naredim zato, ker si tega želim, in kdaj zato, ker imam občutek, da bi tako morala.

Da si dovolim raziskovati, kaj si želim, tudi če tega še ne znam ubesediti. Da mi ni treba takoj sprejeti velikih odločitev in da mi ni treba imeti vsega razjasnjenega.

Mogoče si lahko dovolim nekaj časa ostati tudi v tem obdobju vmes. Brez potrebe, da takoj najdem vse odgovore.

Ker mogoče ni pomembno samo to, kakšno življenje si želim ustvariti. Pomembno je tudi, da ugotovim, ali si ga izbiram sama ali pa še vedno poskušam živeti tako, kot mislim, da bi morala.

Categories
Uncategorized

Kaj je tvoj cilj?

Kaj je tvoj cilj?

Kaj je tvoj cilj? To je dobro vprašanje za skoraj vsako situacijo. Zakaj? Ker se s tem malo omejiš. Usmeriš se v tisto, kar želiš doseči, in se mogoče ne obremenjuješ toliko z vsem, kar se dogaja okoli tebe.

Predstavljaj si, da pripraviš delavnico. Vanjo vložiš veliko časa, energije in idej. Se veseliš, da jo boš izvedla, na koncu pa ni nekega posebnega odziva. Nihče nič ne komentira, nihče ne pohvali tvojega dela. Kako se počutiš?

Nekateri bi bili razočarani. Mogoče bi se jim zdelo, da drugi niso prepoznali njihovega truda. Veselje, ki so ga čutili pred delavnico, bi se tako na koncu spremenilo v žalost. Spet drugi bi zaključili delavnico, pospravili stvari in šli naprej. Brez posebnega razmišljanja o tem, kaj so si mislili drugi.

Kaj je torej razlika?

Mogoče se lahko za začetek vprašamo, kaj smo sploh želeli doseči.

Če je tvoj cilj uspešno izvesti delavnico, se vprašaj, kaj to zate pomeni. Da si pripravila vse, kar si želela? Da si udeležencem predala znanje? Da si se potrudila po svojih najboljših močeh? Da si ustvarila prostor, kjer so se lahko sprostili in ustvarjali?

Ko veš, kaj je tvoj cilj, lažje presodiš, ali si ga dosegla. Seveda je lepo, če dobiš pohvalo. Tudi povratne informacije so dobrodošle, saj se iz njih lahko kaj naučiš. Ampak ali to pomeni, da je bila delavnica neuspešna, če jih ni?

Včasih si zastavimo cilj, potem pa nanj pripnemo še nekaj drugega. Želimo si, da bi nas drugi pohvalili, opazili naš trud ali nam povedali, da smo dobro opravili svoje delo. In kar naenkrat naš uspeh ni več odvisen samo od tega, kar smo naredili, ampak tudi od odziva drugih.

Tega pa ne moremo nadzorovati.

Lahko se pripraviš na delavnico, vložiš vanjo svoje znanje, čas in energijo. Lahko se potrudiš, da jasno predstaviš vsebino in ustvariš prijetno vzdušje. Ne moreš pa zagotoviti, da bodo vsi navdušeni. Da bodo vsi razumeli tvoje sporočilo. Ali da bodo iz delavnice odnesli točno tisto, kar si si želela.

In tukaj se mi zdi pomembno vprašanje odgovornosti.

Kaj je moja odgovornost in kaj je odgovornost drugega?

Moja odgovornost je, da se potrudim. Da informacije predam čim bolj jasno, iskreno in spoštljivo. Da razmislim, kaj želim sporočiti, in poiščem način, kako to najbolje narediti. To velja za delavnico, pogovor, likovno delo, fotografijo ali objavo na družbenih omrežjih. Vedno nekaj ustvarjamo ali sporočamo. Želimo, da bi drugi nekaj videli, slišali, začutili ali razumeli.

 

Ampak kaj bodo iz tega vzeli, je njihova stvar. Njihova odgovornost. Vsak ima svoje izkušnje, svoje razumevanje in svoj pogled na svet. Zato lahko isto sporočilo dva človeka razumeta popolnoma drugače. Seveda lahko tudi sama ugotovim, da česa nisem dovolj jasno povedala. Lahko se iz odzivov kaj naučim in naslednjič poskusim drugače. Ampak ni moja naloga, da nadzorujem vsak odziv in poskrbim, da bodo vsi zadovoljni.

Moja odgovornost se konča tam, kjer se začne odgovornost drugega.

In mogoče si lahko s tem prihranimo marsikatero skrb. Ker ko svoj cilj vežemo na odzive drugih, jim pravzaprav prepustimo tudi odločitev o tem, ali smo bili uspešni.

Če nas pohvalijo, smo zadovoljni. Če nas ne opazijo, začnemo dvomiti vase. Pa smo morda svoje delo opravili čisto tako, kot smo si želeli.

Zato se mi zdi pomembno, da si znamo zastaviti realen cilj. Kaj želim doseči? Kaj je v moji moči? Za kaj se lahko potrudim?

Potem pa si dovolimo, da naredimo svoje. Seveda nam je lahko mar za druge. Lahko poslušamo njihova mnenja, sprejmemo kritiko in se iz nje učimo. Ni pa treba, da vsak njihov odziv vzamemo kot merilo svoje vrednosti ali uspeha.

Včasih je dovolj, da veš, zakaj si nekaj naredil, kaj si želel predati in da si se pri tem potrudil.

Ti poskrbi za svoje sporočilo. Kaj bo drugi z njim naredil, pa je njegova pot.

Categories
Uncategorized

Še znamo zaupati?

Nekje sem zasledila oglas za aplikacijo, ki ti omogoča, da vidiš partnerjev telefon, sporočila, lokacijo … Oglas je bil v smislu: “Zdaj boš lahko brez skrbi. Takoj boš vedel, če te vara.”

In priznam. Bila sem jezna. Res jezna. Ne na aplikacijo, ampak na to, da je to nekaj, kar oglašujemo kot rešitev. Da je odgovor na nezaupanje še več nadzora.

In sem se vprašala: Kam smo zašli?

Kaj če bi namesto tega naredili aplikacijo, ki bi ljudi učila zaupati? Kako graditi odnos. Kako se pogovarjati. Kako povedati: “Strah me je.” Kako poslušati partnerja. Kako povedati resnico, tudi ko ni prijetna. Kako postaviti mejo. Kako spoštovati sebe in druge.

Kaj če bi učili, kako prepoznati, da ti nekdo laže, ne zato, da ga uloviš, ampak da znaš zaščititi sebe? Kaj če bi učili, kako imeti toliko spoštovanja do sebe, da si upaš oditi iz odnosa, kjer ni več zaupanja? Kako se pogovoriti, preden začneš iskati dokaze.

Ker zaupanje ni to, da imaš geslo od partnerjevega telefona. Zaupanje je, da ga ne potrebuješ.

Razumem, da je nekdo že bil prevaran. Da je bil prizadet. Da ga je strah. Ampak če bomo zaradi svoje bolečine začeli nadzorovati druge, bomo ustvarjali samo še več strahu. Odnos brez zaupanja ni več odnos. Je nadzor. Je preverjanje. Je življenje v pričakovanju, da boš našel nekaj narobe.

Ne želim živeti v takšnem svetu.

Želim živeti v svetu, kjer se učimo biti ljudje. Kjer se učimo govoriti resnico. Kjer se učimo poslušati. Kjer se učimo reči: “To me je prizadelo.” Kjer se učimo oditi, ko ni več spoštovanja. In ostati, ko je odnos vreden truda.

Ne potrebujemo vedno boljših načinov, kako nadzorovati druge. Potrebujemo več znanja o odnosih. Več poguma za iskren pogovor. In veliko več zaupanja.

Ker če bomo iskali varnost v nadzoru, je nikoli ne bomo našli. Varnost se začne tam, kjer se naučimo zaupati – najprej sebi, potem pa še drugemu.

Categories
Uncategorized

Neprijetnost

Bolj kot je nekaj neprijetno, večja je po navadi rast.

Vsaj pri meni je tako. Ko sem prišla v novo službo, je bilo vse neprijetno. Nova pravila. Novi ljudje. Nove naloge. Nova odgovornost. Neprijetno je biti v vlogi, kjer ne znaš in ne veš. Kjer si začetnik. Kjer moraš vprašati. Kjer delaš napake. Kjer se moraš obnašati malo drugače in narediti stvari, ki jih še nikoli nisi.

In čisto odvisno je od tega, kakšne izkušnje si imel prej. Koliko zaupaš sebi. Koliko ti je udobno biti nov.

V telesu lahko čutiš krč. Roke postanejo malo bolj potne. Glas ni več tako samozavesten. Pogovor je neroden. Situacija je nerodna. In vem, kako je, ko si želiš biti sproščen, pa enostavno ne gre. Ko si govoriš: “Saj ni nič takega,” telo pa ti odgovarja čisto drugače.

Ampak zanimivo je to, da naši možgani nove stvari pogosto razumejo kot nevarnost. Ne zato, ker bi bile res nevarne, ampak ker jih še ne poznajo. Telo ima raje znano kot neznano. Zato je včasih bolj mirno ostati v stari službi, v starem odnosu ali pri starih navadah, čeprav tam sploh nisi več srečen.

Kolikokrat ostanemo na mestu samo zato, ker je znano?

Če teh korakov ne bi naredila, nikoli ne bi vedela, kako je na drugi strani. Če se ne bi spravila v neprijetne situacije, bi zame vedno ostale samo neprijetne situacije. Ko pa sem jih enkrat doživela in preživela, naslednjič niso bile več tako težke. Telo se je naučilo, da zmore.

Tako pravzaprav rastemo. Koliko stvari danes zmoreš samo zato, ker si nekoč zdržal tisti neprijeten občutek? Koliko stvari danes delaš brez razmišljanja, pa so bile nekoč strašne? Vožnja z avtom. Prvi razgovor za službo. Prva predstavitev. Prvi dan v novi službi. Prvi “ne”. Prvič, ko si povedal svoje mnenje.

Na začetku je bilo neprijetno. Danes je normalno. In velikokrat se izkaže, da stvar sploh ni bila tako strašna, kot so jo naši možgani narisali. Koliko scenarijev si ustvarimo v glavi, pa se nikoli ne zgodijo?

Ne želimo biti v neprijetnih občutkih. Logično. Nihče si jih ne želi. Vsi bi radi živeli samo lepe trenutke. Ampak brez žalosti ne bi vedeli, kaj je veselje. Brez strahu ne bi poznali poguma. Brez neuspeha ne bi znali ceniti uspeha.

Neprijeten občutek ni vedno znak, da delaš nekaj narobe. Velikokrat je znak, da rasteš.

In vsakič, ko ga premagaš, postaneš malo bolj samozavesten. Ne za deset odstotkov. Včasih samo za pol odstotka. Ampak tudi to je rast. In ko se teh pol odstotkov nabere dovolj, se nekega dne ozreš nazaj in ugotoviš, da si postal človek, o katerem si nekoč samo razmišljal.

Včasih pa porabimo ogromno energije za to, da se neprijetnim situacijam izognemo. Pa bodo slej ko prej prišle. Zato se raje pripravi. Vprašaj. Pozanimaj se. Vadi. Pridobi informacije. Ne zato, da bo strah izginil, ampak zato, da boš imel malo več zaupanja vase.

Še nekaj sem opazila. Ljudje pogosto občudujemo nekoga, ki naredi nekaj velikega. Odpre svoje podjetje. Zamenja službo. Objavi knjigo. Gre na drugo stran sveta. Govori pred petsto ljudmi. Vidimo pogum. Ne vidimo pa vseh večerov, ko ga je bilo strah. Vseh dvomov. Vseh trenutkov, ko bi najraje odnehal. Pogum ni to, da te ni strah. Pogum je, da greš naprej, čeprav te je. In še nekaj. Kar je danes težko tebi, je bilo nekoč težko tudi nekomu drugemu. Nisi edini. Nisi čuden. Nisi nesposoben. Samo na začetku si. Vsi smo bili.

In samo zato, ker nečesa še ni, ker tega še nihče ni naredil ali ker tega ne dela nihče okoli tebe, še ne pomeni, da ne obstaja. Ne pomeni, da ni resnično. In ne pomeni, da tega ne smeš.

Če to čutiš. Če v to verjameš. Bodi prvi. Nekdo mora biti.

Categories
Uncategorized

Poslušaj!

Ko nekdo pride do tebe, bodi tiho in poslušaj.

Ne kritiziraj. Ne pohvali. Ne svetuj.

Samo poslušaj.

Opazuj. Ali govori z žalostjo, navdušenjem, veseljem ali strahom? Ali si želi samo povedati nekaj lepega in čuti ponos? Si želi slišati: »Bravo, uspelo ti je.« Ali govori z jezo, ker se mu godi krivica? Ali z žalostjo, ker ne zmore več?

Poslušaj in opazuj.

Če vidiš, da je prisotna žalost, da ne more spraviti besed iz sebe, da joče, da se mu zatrese brada ali umika pogled, ga primi za roko in bodi tiho.

Ne zato, ker ne veš, kaj reči. Ampak zato, ker s tem pokažeš, da si tam.

S tem, ko si tiho, mu daš prostor. Daš mu čas. Daš mu dovoljenje, da pove v svojem ritmu. Da se zjoka. Da zadiha. Da zbere misli.

Včasih človek ne potrebuje rešitve. Potrebuje samo občutek, da ni sam.

Že samo to, da je stopil do tebe in rekel: »Ej, nekaj ti želim povedati,« je gromozanski korak. Koliko poguma je potreboval za to, mogoče sploh ne veš. Kolikokrat je ta pogovor v glavi že odigral, preden je prišel do tebe. Kolikokrat si je premislil.

In potem pride.

Ne vzemi mu tega trenutka tako, da ga prekineš z nasvetom, svojo zgodbo ali razlago, kako bi moral.

Najprej ga poslušaj.

Šele na koncu ga vprašaj: »Kaj potrebuješ od mene?«

Nasvet? Pomoč? Objem? Pohvalo? Rešitev? Ali samo nekoga, ki ga bo slišal?

Velikokrat ljudje sploh ne iščemo odgovora. Iščemo prostor, kjer lahko brez strahu povemo, kaj nosimo v sebi.

Res ti iz srca polagam na dušo: ko se ti nekdo odpre, ko odpre svoje srce, misli in sebe – samo bodi tam.

Ne rabiš takoj pomagati. Ne rabiš takoj popravljati. Ne rabiš takoj iskati rešitev.

Samo bodi.

Veš, koliko bo to pomenilo človeku?

Naslednjič bo lažje prišel do tebe. Hitreje bo povedal, kaj ga boli. Ne bo ga več tako strah, da bo obsojan, prekinjen ali preslišan.

Tako se gradi zaupanje.

To še posebej velja za otroke.

Ja, starš si. Postavljaš meje. Vzgajaš. Učiš.

Ampak najprej poslušaj.

To je še vedno otrok, ki si ga pripeljal na svet. Otrok, ki se ob tebi uči, kakšen je svet. Če ob njegovih občutkih takoj kritiziraš, razvrednotiš ali se norčuješ, se ne bo naučil, da je nekaj naredil narobe. Naučil se bo, da je on narobe.

In to najbolj boli.

Besede staršev imajo posebno težo. Njim najbolj verjamemo. Njihove besede postanejo naš notranji glas.

Zato poslušaj.

Mogoče boš s petimi minutami tišine naredil več kot z eno uro nasvetov. Mogoče bo človek odšel domov brez ene same rešitve, ampak z občutkom, da je bil prvič zares slišan.

In včasih je to največje darilo, ki ga lahko podarimo drugemu človeku.

Categories
Uncategorized

Postavi meje sebi

Meje niso samo nekaj, kar postaviš drugim. Najprej jih postaviš v sebi.

Postaviti mejo pomeni, da se vprašaš: Kaj je moje in kaj ni moje?

Velikokrat se poistovetimo z vsem. S kritikami, pohvalami, mnenji drugih. Kot da je vse, kar nekdo izreče o nas, resnica. Pa ni. Že tukaj lahko postaviš prvo mejo. Pri sebi se odločiš, kaj boš vzel resno, kaj boš preveril in kaj boš pustil tam, kjer je nastalo – pri drugem človeku.

Veliko časa živimo na avtopilotu. Nekdo nekaj reče in telo se že stisne. Nekdo nas pohvali in že letimo po oblakih. Nekdo nas kritizira in že dvomimo vase. Zato sta mir in tišina tako pomembna. Ker se šele takrat začneš opazovati. Kako reagira tvoje telo? Katere misli se pojavijo? Kaj te tako zaboli?

Takrat se lahko vprašaš: Je to res moje? Čemu sem brez vprašanja verjel? Katero prepričanje nosim s sabo že leta? Ali se z njim sploh še strinjam?

Naš pogled na svet ni nastal čez noč. Zgradil se je skozi otroštvo, odnose in izkušnje. V psihologiji pogosto pravijo, da ne reagiramo na dogodek, ampak na pomen, ki smo mu ga dali. Zato lahko dva človeka slišita popolnoma enako kritiko, pa bo enega zlomila, drugi pa jo bo sprejel kot informacijo.

Ko slišiš kritiko, se vprašaj: je to resnica ali samo pogled tega človeka? Če je v njej nekaj resnice, super. Lahko nekaj izboljšam. Če pa govori bolj o njem kot o meni, zakaj bi to nosil s sabo? Naš ego je zanimiv. Včasih se želi braniti, drugič želi ugajati. Zato ne verjemi vsaki prvi misli, ki se pojavi.

Enako velja za pohvale. Če mi danes nekdo reče, da sem čudovita, ali sem jutri manj vredna, če mi nekdo reče nasprotno? Če svojo vrednost gradiš samo na pohvalah, jo bo porušila že ena kritika. Naša vrednost ne sme biti odvisna od tega, koliko ljudi ploska in koliko jih obsoja.

 

Tudi sama še nisem tam. Ko slišim kritiko, jo vzamem s sabo. Premlevam. Razmišljam. Ker si želim rasti in vem, da so nekatere kritike res zlata vredne. Ampak učim se tudi spustiti. Ni vsaka kritika moja odgovornost. In ni vsaka pohvala moja identiteta.

Velikokrat se vprašam: Kaj naredim ob kritiki? Ali se telo stisne? Ali se začnem braniti? Ali se umaknem? Ali pa samo zadiham in se vprašam: “Ali je to moja resnica?”

Mislim, da je ravno to vaja. Ne to, da te besede nikoli več ne prizadenejo. Ampak da jih ne nosiš s sabo še tri dni, tri mesece ali tri leta. Da vzameš tisto, kar ti pomaga rasti, ostalo pa pustiš.

Komu si dal dovoljenje, da odloča o tvoji vrednosti? Staršem? Partnerju? Šefu? Spletu? Neznancu, ki te sploh ne pozna?

Mogoče je čas, da si to dovoljenje vzameš nazaj.

Ne moreš preprečiti, da ljudje govorijo. Lahko pa odločiš, katere besede bodo prišle do tvojega srca. To je meja. Ne zid med tabo in drugimi, ampak filter, ki te vpraša: “Ali je to res moje?”

Odrasel ne postaneš takrat, ko te kritika ne boli več. Odrasel postaneš takrat, ko znaš ločiti, kaj je tvoje in kaj pripada drugemu človeku.

Categories
Uncategorized

Sprejeti različnost

Ljudje smo si zelo različni. Nekateri smo čustveni in se nas vse dotakne. Svet sprejemamo s celim srcem in dušo. Potem pa so ljudje, ki svet dojemajo malo drugače, mogoče malo manj čustveno. In veš kaj? Oboje je v redu.

Verjetno me bodo besede drugih vedno kdaj prizadele. In vedno znova si bom morala govoriti, da to ni osebno. Da to ni moje. Da to nisem jaz. To je mnenje drugega človeka. Tako kot iz limone pride samo limonin sok, tudi ljudje iz sebe dajemo tisto, kar nosimo v sebi. Svojo jezo, frustracijo, veselje, ljubezen ali bolečino nehote prenašamo na druge.

Ne opravičujem grdega vedenja, ga pa danes malo bolj razumem. Saj tudi sama vem, kako je, ko si v “dreku”. Ko imaš polno glavo, ko te nekaj boli in ko komaj nosiš svoje občutke. Takrat se je težko smejati, biti potrpežljiv in prijazen. Hitro lahko nekoga prizadeneš. In ko se tega zaveš, je še huje, ker veš, da si nekaj naredil in besed ne moreš več vzeti nazaj. Besede pustijo sled. Zato se poskušam vedno, preden nekaj izrečem, ustaviti in zadihati. Se vprašati, ali je to res potrebno povedati ali pa bi bile to samo besede, ki prihajajo iz moje stiske.

Potem pa se pokaže, kdo človek v resnici je. Tisti, ki zna po izbruhu reči: “Oprosti. Zajebal sem. Imel sem polno glavo. Takrat ni šlo drugače. Rad te imam. Žal mi je.” Tak človek mi pokaže, da mu ni vseeno. Da zna prevzeti odgovornost za svoje besede in dejanja. In to zelo spoštujem.

Včasih že skoraj obupam nad ljudmi. Potem pa dobim kakšno sporočilo, srečam nekoga ali vidim lepo gesto in se mi spet povrne upanje. Še obstajajo posamezniki, ki mogoče čutijo svet tako močno kot jaz. Še obstajajo ljudje, ki jim je mar za druge. Ljudje, ki se znajo nasmehniti, pomagati, stopiti do nekoga in vprašati, kako je. Tisti ljudje so zame face. Ker naredijo nekaj več. In takšni trenutki me spomnijo, da sem lahko tudi jaz tak človek.

Včasih si želim, da bi bila manj čustvena. Da bi bila malo bolj brezskrbna in da me besede ne bi tako hitro prizadele. Verjetno bi bilo življenje lažje. Ampak potem pomislim, da ne bi mogla dati tega, kar danes lahko dam drugim. Varnega prostora, kjer so lahko to, kar so. Kjer lahko povedo, kar čutijo. Kjer jih poslušam in spoštljivo povem svoje mnenje. Kjer se lahko tudi ne strinjava, pa greva vseeno naprej.

Besede imajo toliko moči, kolikor jim sami dovolimo. O, kako bi objela malo Tjašo in ji rekla, da ni naredila nič narobe. Da lahko pove, kaj si misli. Da lahko izrazi, kar čuti. Ker mogoče ravno s tem dovoli tudi drugim, da naredijo enako.

Zato bi rada rekla samo to: bodi človek človeku. Ne sodi, če ne veš, kaj se dogaja. Ne kritiziraj, če ne poznaš cele zgodbe. Ne dajaj nasvetov, če jih človek ne želi slišati. Bodi spoštljiv, ne glede na to, kdo stoji na drugi strani. Postavi meje, da zaščitiš sebe, ampak pri tem ne izgubi svoje prijaznosti. Če te nekdo prosi za pomoč, pomagaj, če lahko. Če ne moreš, pa to lepo povej. Ni treba, da pri tem zmaga ego. Včasih je dovolj že to, da drugemu pokažeš, da ga vidiš.

Ker na koncu si želim samo eno vprašanje:

Ali znaš biti človek človeku?

Categories
Uncategorized

Izbiram mir

Trenutno izbiram sebe. Mir. Tišino.

Ne zato, ker ne bi imela rada ljudi ali ker bi hotela pobegniti pred svetom. Ampak zato, ker se poznam. Ker vem, kako delujem. Zavestno se odločam reči ne, ker kar se me ne tiče, mi ni treba vedeti. Ne rabim nositi bremen drugih ljudi. Imam dovolj svojih občutkov, svojih misli in svojih stvari, ki jih moram predelati.

 

Zame mir pomeni tistih deset minut v dnevu, ki jih imam samo zase. Mir je ležanje na travi, poslušanje narave in dihanje. Pa ni treba, da je to cel dan. Dovolj je nekaj trenutkov, ko se lahko ustavim in oddahnem. Včasih jih potrebujem deset minut, včasih dve uri, včasih pa celo popoldne nekje v naravi. Kolikor moje telo potrebuje. Kolikor moja glava potrebuje. 

 

In telo to zelo dobro ve. Ko je mirno, se umiri tudi dih. Gibi postanejo počasnejši. Misli niso več tako glasne. Ko pa se začne tresti, ko postane napeto, mi daje znak, da potrebuje oddih. In danes ga znam poslušati. Če je dovolj nekaj globokih vdihov, super. Če ni, grem v naravo. Ker vem, da se bom tam spet našla. 

 

Danes izbiram sebe, ker sem predolgo izbirala druge. Vedno sem dala prednost njihovim potrebam, njihovim občutkom, njihovim željam. Na koncu pa sem bila jaz tista, ki je ostala brez energije. Jaz sem bila tista, ki je stradala po miru, po času zase, po počitku. Zato danes izbiram sebe. Ne zato, ker drugi niso pomembni. Ampak zato, ker vem, da bom lahko drugim dala samo toliko, kolikor imam sama. Če sem jaz prazna, nimam kaj dati. 

 

Ni prijetno reči ne. Ni prijetno obrniti hrbta. Ni prijetno postaviti meje. Ampak na drugi strani tega “ne” stojim jaz in moje potrebe, ki sem jih predolgo odrivala stran. 

 

Veliko časa sem mislila, da sem odgovorna za občutke drugih ljudi. Da moram paziti, kako bom nekaj povedala, da jih ne prizadenem. Veš, kolikokrat sem stvari olepšala ali jih sploh nisem povedala? Ker sem mislila nanje. Da jih ne bo bolelo. Da jih ne bom razočarala.  Potem pa sem ugotovila nekaj zanimivega. Mogoče sploh nisem ščitila njih. Mogoče sem ščitila sebe. Ker nisem vedela, kako se bom jaz spopadla z občutkom, da sem nekoga prizadela, razočarala ali mu podrla predstavo o meni. To je bila moja bolečina, ne njihova. 

 

Sem empatična in ravno zato sem se morala naučiti postaviti mejo. Ko mi nekdo pripoveduje svojo zgodbo, nisem odgovorna za rešitev. Če me ne prosi za pomoč, mu je ne morem vsiliti. Lahko sem tam. Lahko poslušam. Lahko ga objamem. Lahko držim prostor. Ampak ne morem živeti njegovega življenja namesto njega. In to je bila zame ena najtežjih lekcij. 

Enako je z informacijami. Včasih sem hotela vedeti vse. Kaj se dogaja. Kdo je komu kaj rekel. Kaj se dogaja pri drugih. Potem pa sem ugotovila, da več ko vem, več nosim. Več razmišljam. Več energije gre za stvari, ki sploh niso moje. Danes si sama postavljam mejo. Ne sprašujem vsega. Ne poslušam vsega. Ker tega ne potrebujem. Si že kdaj vzgajal samega sebe? Meni je to prav smešno. Kot da je v meni en del, ki bi rad vse vedel in vse rešil, drugi del pa mu reče: “Ne. Tega ne potrebuješ.” In počasi se učim poslušati tega drugega. Ko se nehaš vmešavati v stvari, ki niso tvoje, imaš naenkrat veliko več časa. Veliko več energije. Za svoje življenje. Za svoje odnose. Za svoje ustvarjanje. Za svoje “sranje”, ki ga ima vsak od nas dovolj. In na koncu ugotoviš, da ni vse tvoja odgovornost. In kako osvobajajoč je ta občutek. 

 

Občutek krivde po tem, ko rečeš ne, bo verjetno še vedno prišel. Tudi meni še pride. Ampak ga danes ne odrivam več stran. Opazujem ga. Vprašam se, zakaj ga čutim. Kdo me je naučil, da se moram počutiti krivo? Ali se s tem sploh še strinjam? Ali je to res moje prepričanje ali ga samo nosim že toliko let? 

Ustavi se. Zadihaj. Poglej svet okoli sebe. Poglej ljudi. Poglej sebe v ogledalo. Kdo si? 

 

Ko si nekaj časa sam s sabo, še posebej v tišini, pridejo na površje vse misli, vsi strahovi, vse skrbi in vsi scenariji, ki si jih vrtiš po glavi. In ravno takrat se začneš spoznavati. Kaj te trenutno boli. Kaj te veseli. Česa se bojiš. Česa ne moreš spustiti. Na začetku je teh misli ogromno. Potem pa jih je vedno manj. In nekega dne ugotoviš, da samo sediš. Dihaš. Poslušaš naravo. In tišina ni več neprijetna. Postane prostor, kjer si doma. 

Ni treba rešiti vsega. Ni vse moja odgovornost. In ni treba vsakemu reči ja, da bi bil dober človek.

Ker če pri reševanju vseh drugih izgubiš sebe, na koncu ne pomagaš nikomur. Najmanj pa sebi.

Categories
Uncategorized

Svoboda

Pogovor s prijateljem me je navdušil. Dal mi je vedeti, da so tam nekje ljudje, ki razmišljajo in vidijo podobno kot jaz. Mogoče jih nimam veliko okoli sebe, ker sem jih iskala na napačnem mestu. Odšla sem na izobraževanje, kjer so se prijavile bolj kreativne osebe, in z njimi sem lahko začela pogovor o tem, kako vidimo umetnost. In zakaj nas tako pritegne.

In vse, kar sva rekla, je bilo: “Jaa, jaz isto.”
V določenih stvareh se tudi nisva strinjala, ampak sva povedala svoja stališča — in tudi to je bilo tako zelo čudovito. Oba sva bila slišana in videna.  V tem pogovoru sem si dovolila povedati, kar mislim, in bila sem navdušena, da lahko delim svoje poglede na umetnost. Po pogovoru sva šla še v galerijo in na koncu sem bila napolnjena z veseljem… in z nečim, kar lahko opišem samo kot prijeten notranji mir.

Umetnost je skrivnostna.  Tisto, kar je ustvarjeno, v resnici pozna le tisti, ki je to ustvaril. Čar ni v končni sliki, ampak v procesu ustvarjanja. V tem, kar se dogaja v človeku med tem — in tega ne ve nihče drug. Ima tanko tančico skrivnosti. Zato so nam mogoče tako všeč stare mogočne stavbe, slike iz zgodovine in vsa ta dejstva… ker ne glede na to, kako dolgo govorimo o njih, nikoli nismo 100 % prepričani, kaj je res. Ker nismo bili tam.

Sama uživam v ustvarjanju, ker mi misli za trenutek utihnejo in lahko samo sem.  Uživam v mešanju barv, v prelivanju.  In na koncu me vedno znova fascinira, kako iz nekaj potez nastane motiv. Ali kako iz nekaj sten nastane prostor, ki ga najprej napolniš s predmeti — potem pa ga napolnijo še ljudje s svojo toplino.

V procesu ustvarjanja se umirimo. To je pomembno, saj se s tem umiri naš živčni sistem, ki je tekom dneva pogosto preobremenjen. Prav je, da se ustavimo in telesu sporočimo, da je varno… da se lahko sprosti.

Umetnost preprosto je.  Je tukaj.  In vsak jo vidi drugače — v tem je njen čar. Vsako sliko ali umetniško delo vidimo s svojimi očmi. Iz svojih izkušenj. Iz svojega znanja. In kar je najpomembneje: iz svojih občutkov. Umetnost gledaš s čustvi, ne le z razumom. Ne glede na to, kaj vidiš, se nekaj zgodi v tebi.  Včasih začutiš grozo, jezo ali strah.  Včasih navdušenje, začudenje… ali pa te enostavno šokira in prevzame.

Umetnost je izraz posameznika in njegovih prepričanj.  Z njo lahko izrazimo stvari, stališča, mnenja, doživljanja — in včasih so le na tak način sploh slišana, ker so tako zelo močna ali provokativna.

Umetnost lahko prikaže vse: od političnih prepričanj, okoljevarstvenih skrbi, pa do stanja družbe. Skozi zgodovino so umetniki z njo izražali svoje vrednote, pošiljali sporočila… in to se dogaja še danes.

Umetnost se spreminja.
Ker se spreminjajo ljudje, ki ustvarjajo, in ker se spreminja čas, v katerem ustvarjajo. To je njen čar. Teče naprej. Se premika. Premika tudi nas.

Je izbira.
Kar ustvariš, lahko deliš z drugimi — ali pa ostane le spomin zate.
V tem si lahko točno to, kar si. Ni omejitev, ni okvirja.

Lahko se odločiš, da slika še ni končana, in dodaš še kak detajl.

Umetnost je svobodna.
Veš, da če boš delil svojo mojstrovino s svetom, te bodo tako kritizirali kot hvalili. Ker vsake oči vidijo drugače.
Svobodna je, ker dovoljuje različnost.
In s tem dovoljuje, da si ti — ti.

Da vidiš, kar vidiš.
Ker ni prav ali narobe.