Nekje sem zasledila oglas za aplikacijo, ki ti omogoča, da vidiš partnerjev telefon, sporočila, lokacijo … Oglas je bil v smislu: “Zdaj boš lahko brez skrbi. Takoj boš vedel, če te vara.”
In priznam. Bila sem jezna. Res jezna. Ne na aplikacijo, ampak na to, da je to nekaj, kar oglašujemo kot rešitev. Da je odgovor na nezaupanje še več nadzora.
In sem se vprašala: Kam smo zašli?
Kaj če bi namesto tega naredili aplikacijo, ki bi ljudi učila zaupati? Kako graditi odnos. Kako se pogovarjati. Kako povedati: “Strah me je.” Kako poslušati partnerja. Kako povedati resnico, tudi ko ni prijetna. Kako postaviti mejo. Kako spoštovati sebe in druge.
Kaj če bi učili, kako prepoznati, da ti nekdo laže, ne zato, da ga uloviš, ampak da znaš zaščititi sebe? Kaj če bi učili, kako imeti toliko spoštovanja do sebe, da si upaš oditi iz odnosa, kjer ni več zaupanja? Kako se pogovoriti, preden začneš iskati dokaze.
Ker zaupanje ni to, da imaš geslo od partnerjevega telefona. Zaupanje je, da ga ne potrebuješ.
Razumem, da je nekdo že bil prevaran. Da je bil prizadet. Da ga je strah. Ampak če bomo zaradi svoje bolečine začeli nadzorovati druge, bomo ustvarjali samo še več strahu. Odnos brez zaupanja ni več odnos. Je nadzor. Je preverjanje. Je življenje v pričakovanju, da boš našel nekaj narobe.
Ne želim živeti v takšnem svetu.
Želim živeti v svetu, kjer se učimo biti ljudje. Kjer se učimo govoriti resnico. Kjer se učimo poslušati. Kjer se učimo reči: “To me je prizadelo.” Kjer se učimo oditi, ko ni več spoštovanja. In ostati, ko je odnos vreden truda.
Ne potrebujemo vedno boljših načinov, kako nadzorovati druge. Potrebujemo več znanja o odnosih. Več poguma za iskren pogovor. In veliko več zaupanja.
Ker če bomo iskali varnost v nadzoru, je nikoli ne bomo našli. Varnost se začne tam, kjer se naučimo zaupati – najprej sebi, potem pa še drugemu.