Res je dobro, da se včasih o sebi pogovarjamo tudi z nekom drugim. Da nam pove iskreno mnenje o nas in naših vzorcih, ki jih sami mogoče ne zaznamo. Ali pa mislimo, da smo jih že predelali in pustili za sabo, vendar se še vedno kažejo v našem vedenju.
Nekdo me je vprašal, ali so starši od mene veliko pričakovali. Ob tem mi je povedal, da ima občutek, da ta pričakovanja še vedno visijo nad mano.
In sem se zamislila. Je to res? Kakšna pričakovanja pravzaprav nosim s seboj?
Ali lahko neko pričakovanje ostane v tebi, tudi ko se umakneš iz okolja, v katerem je nastalo?
Mislim, da lahko. Staršev ni treba imeti ob sebi, da bi njihov glas še vedno obstajal v tvoji glavi. In včasih sploh ne gre za dobesedni glas staršev. Je samo notranji občutek, da bi nekaj morala narediti drugače. Da obstaja neka pravilna pot, po kateri bi morala iti.
»Tako bi morala.«
»To bi bilo bolj pravilno.«
»Kaj bodo mislili?«
»Ali sem dovolj?«
»Ali sem se pravilno odločila?«
Mogoče se niti ne zavedaš, da te ti občutki vodijo. Podzavestno počneš določene stvari in se vedeš na določen način, ker si se nekoč naučila, da je tako lažje. Da moraš biti pridna, prilagojena in pravilna. Da ne smeš preveč izstopati, preveč zahtevati ali preveč vzeti zase.
In potem se vprašaš: kje sem pa v vsem tem jaz?
Kaj si sploh želim jaz?
Sama sem trenutno nekje vmes. Ne želim na veliko nekaj početi in si postavljati velikih ciljev. Želim si samo biti in uživati v stvareh. Hkrati pa opažam, da še vedno iščem neko pot in se sprašujem, kaj si sploh želim početi.
Trenutno nekako plujem s tokom, brez jasnega cilja. In mogoče je tudi to v redu, čeprav nimam vedno občutka, da bi moralo biti tako.
Pri sebi sem opazila še nekaj. Pogosto vprašam, ali lahko nekaj naredim, namesto da bi preprosto povedala, kaj si želim. Kot da si stvari ne vzamem, ampak najprej preverim, ali jih lahko imam. Ali je v redu, da si jih želim.
Ko razmišljam o pričakovanjih, ki jih morda nosim od doma, se mi odpirajo različna vprašanja. Da bi morala biti doma. Da bi morala najti partnerja. Da bi že morala imeti otroke. Da moram biti pridna, prilagojena in pravilna.
Zanimivo pa je, da nikoli nisem zares čutila pričakovanj glede kariere ali uspeha. Nisem imela občutka, da moram doseči nekaj velikega ali postati posebej uspešna. Kljub temu pa imam včasih občutek, da bi morala delati z otroki.
In potem se vprašam: ali si to res želim jaz ali pa samo mislim, da bi tako moralo biti? Ali sem pričakovanja, ki sem jih zaznala na drugih področjih, prenesla tudi na to področje svojega življenja?
Mogoče tega še ne znam čisto razločiti. In mogoče mi tudi ni treba takoj vedeti.
Vzorci, ki so nam nekoč pomagali
Mogoče vzorec prilagajanja sploh ni slab. Verjetno mi je nekoč celo pomagal. Omogočal mi je občutek pripadnosti, miru in sprejetosti.
Če si se naučila, da je lažje vprašati, počakati na dovoljenje in narediti tako, kot se od tebe pričakuje, je razumljivo, da to počneš tudi pozneje. Takšno vedenje lahko postane nekaj samoumevnega. Ne razmišljaš več, zakaj nekaj narediš. Preprosto narediš tako, kot si navajena.
Toda ali je ta način danes še vedno potreben? Ali mi še pomaga ali pa me včasih ovira, da bi sploh ugotovila, kaj si želim sama?
Mogoče se ni treba boriti proti vsemu, kar smo se naučili. Mogoče je dovolj, da začnemo opažati, kaj nam še vedno koristi in kaj nas danes omejuje.
Če sem bila nekoč prilagojena, da sem ohranila mir, to še ne pomeni, da moram tako živeti tudi danes. Če sem se naučila, da je lažje narediti tako, kot pričakujejo drugi, to še ne pomeni, da ne smem izbrati drugače.
In čeprav sem se nečesa naučila doma, to še ne pomeni, da moram vse življenje ravnati po istem vzorcu.
Mogoče je prvi korak že to, da se ustavim in se vprašam: kaj pa si želim jaz?
Ne kaj bi bilo bolj pravilno. Ne kaj bi bilo bolj sprejemljivo za druge. Ne kaj bi morala že imeti urejeno v teh letih.
Ampak kaj si želim jaz?
Morda odgovora še ne poznam. Morda ga bom našla šele skozi različne izkušnje, ko si bom dovolila poskusiti kaj novega, se kdaj premisliti in izbrati drugače, kot sem bila vajena.
In mogoče mi ni treba takoj najti svojega cilja. Mogoče je za začetek dovolj, da začnem opažati, kdaj nekaj naredim zato, ker si tega želim, in kdaj zato, ker imam občutek, da bi tako morala.
Da si dovolim raziskovati, kaj si želim, tudi če tega še ne znam ubesediti. Da mi ni treba takoj sprejeti velikih odločitev in da mi ni treba imeti vsega razjasnjenega.
Mogoče si lahko dovolim nekaj časa ostati tudi v tem obdobju vmes. Brez potrebe, da takoj najdem vse odgovore.
Ker mogoče ni pomembno samo to, kakšno življenje si želim ustvariti. Pomembno je tudi, da ugotovim, ali si ga izbiram sama ali pa še vedno poskušam živeti tako, kot mislim, da bi morala.