Prilagajanje drugim samo po sebi ni nič slabega. Pravzaprav je pomembno, da znamo prisluhniti drugemu, sprejeti, da ima drugačne želje, navade in prepričanja, ter skupaj poiskati način, ki bo ustrezal obema.
Težava nastane, ko se vedno prilagajamo mi. Ko svoje želje postavljamo na drugo mesto, samo zato, da bi bilo drugim prijetno. Takrat lahko počasi pozabimo nase. Na to, kaj si želimo, kaj nam ustreza in kaj bi radi počeli.
In če se vedno znova odločamo za druge, kdaj sploh pridemo na vrsto mi?
Zame je razlika med prilagajanjem in spoštovanjem v tem, da pri spoštovanju še vedno ostaneš tudi ti. Slišiš drugo stran, upoštevaš njene želje in iščeš skupno rešitev. Ampak pri tem ne pozabiš, da imaš tudi sam svoje potrebe in pravico do njih.
Včasih je dovolj, da rečeš ne. Da poveš, da danes ne moreš, da ne želiš ali da ti nekaj ne ustreza. Svet se zaradi tega ne bo podrl. Ni ti treba biti vedno vsem na voljo in vedno dosegljiv. Tudi ti imaš svoje življenje, svoje potrebe in svojo energijo.
Zakaj nam je potem včasih tako težko postaviti mejo?
Mogoče zato, ker imamo v sebi prepričanje, da je postavljanje meja nekaj slabega. Da bomo s tem nekoga razočarali, da bomo izpadli sebični ali da bomo nekoga prizadeli. In ko prvič poskusimo ravnati drugače, se lahko pojavijo neprijetni občutki. Morda nas začne stiskati, počutimo se krive ali pa še dolgo razmišljamo, ali smo ravnali prav.
Ampak to še ne pomeni, da smo naredili kaj narobe.
Včasih se samo učimo nečesa novega. Če smo bili dolgo navajeni, da se prilagajamo drugim, se nam lahko že čisto običajen ne zdi nekaj napačnega. Toda z vsako novo izkušnjo lahko ugotovimo, da se zaradi tega ni zgodilo nič strašnega. Da lahko nekdo naše ne sprejme, tudi če mu ni najbolj všeč. In da lahko ostanemo v dobrih odnosih, ne da bi vedno naredili tako, kot si želi druga oseba.
Sčasoma lahko neprijetne občutke zamenjajo drugačni. Več miru, več zaupanja vase in več občutka, da se lahko odločamo tudi sami.
Kako pa izražamo svoje želje?
Pa si kdaj opazil, kako nekaj poveš?
Včasih ni pomembno samo to, katere besede uporabimo, ampak tudi, kako jih izrečemo.
Predstavljaj si, da si nekaj želiš in vprašaš drugo osebo, ali lahko to narediš. Če vprašaš z občutkom, da boš verjetno naredil nekaj narobe, se to lahko pokaže v tvojem glasu, pogledu ali drži telesa. Glas postane tišji, besede so negotove, mogoče se že vnaprej opravičuješ, še preden je druga oseba sploh odgovorila.
Vprašanje ni več samo vprašanje. Zraven je še občutek, da potrebuješ dovoljenje, potrditev ali zagotovilo, da je tvoja želja sprejemljiva.
Če pa vprašaš neposredno, brez te dodatne teže, je lahko pogovor videti povsem drugače. Še vedno upoštevaš drugo osebo, še vedno te zanima njeno mnenje, ampak pri tem ne postavljaš sebe že vnaprej v položaj, kot da si naredil nekaj narobe.
Komunikacija namreč niso samo besede. Veliko povemo tudi z obrazno mimiko, glasom, držo in načinom, kako pristopimo do drugega. Vse to vpliva na to, kako nas druga oseba doživi in kako se odzove na nas.
Seveda ne moremo vedno vedeti, kako nas bo nekdo razumel. Prav tako ne moremo nadzorovati njegovega odziva. Lahko pa opazujemo sebe in način, kako komuniciramo.
Poslušaj se. Opazuj, kdaj se ti glas stiša in zmanjša. Kdaj se zmanjšaš tudi ti.
Ali takrat res želiš biti tišji in bolj zadržan? Ali pa se bojiš, da boš z jasno izraženo željo izpadel ukazovalno, arogantno ali sebično?
Razlika je v tem, da lahko svojo željo izraziš jasno in hkrati spoštljivo. Ni ti treba ukazovati, da bi bil slišan. In ni se ti treba opravičevati za vsako stvar, ki si jo želiš.
Lahko poveš, kaj bi rad, in hkrati vprašaš drugo osebo, kako to vidi ona. Lahko predlagaš rešitev in prisluhneš drugačnemu predlogu. Lahko se pogovorita in poiščeta skupno točko.
Včasih se bo izšlo tako, kot si si želel. Drugič boste našli kompromis, tretjič pa bo odgovor ne. In tudi to je del odnosov. Ni treba, da vedno dosežemo svoje, tako kot ni treba, da vedno popustimo.
Pomembno je, da imamo možnost izbire. Da se prilagodimo, kadar si to želimo, in da znamo povedati, kadar nam nekaj ne ustreza.
Ker če se vedno prilagajamo drugim, da bi se izognili neprijetnim občutkom, lahko na koncu ugotovimo, da smo življenje uredili tako, da je udobno za vse okoli nas, samo zase ne.
Zato se mi zdi pomembno, da najdemo ravnovesje. Da znamo poslušati druge in hkrati slišati sebe. Da spoštujemo njihove želje, ne da bi pozabili na svoje.
Saj ni treba, da vedno izbereš sebe namesto drugih. Pomembno je samo, da pri izbiranju drugih ne pozabiš vedno znova izpustiti sebe.