Ljudje smo si zelo različni. Nekateri smo čustveni in se nas vse dotakne. Svet sprejemamo s celim srcem in dušo. Potem pa so ljudje, ki svet dojemajo malo drugače, mogoče malo manj čustveno. In veš kaj? Oboje je v redu.
Verjetno me bodo besede drugih vedno kdaj prizadele. In vedno znova si bom morala govoriti, da to ni osebno. Da to ni moje. Da to nisem jaz. To je mnenje drugega človeka. Tako kot iz limone pride samo limonin sok, tudi ljudje iz sebe dajemo tisto, kar nosimo v sebi. Svojo jezo, frustracijo, veselje, ljubezen ali bolečino nehote prenašamo na druge.
Ne opravičujem grdega vedenja, ga pa danes malo bolj razumem. Saj tudi sama vem, kako je, ko si v “dreku”. Ko imaš polno glavo, ko te nekaj boli in ko komaj nosiš svoje občutke. Takrat se je težko smejati, biti potrpežljiv in prijazen. Hitro lahko nekoga prizadeneš. In ko se tega zaveš, je še huje, ker veš, da si nekaj naredil in besed ne moreš več vzeti nazaj. Besede pustijo sled. Zato se poskušam vedno, preden nekaj izrečem, ustaviti in zadihati. Se vprašati, ali je to res potrebno povedati ali pa bi bile to samo besede, ki prihajajo iz moje stiske.
Potem pa se pokaže, kdo človek v resnici je. Tisti, ki zna po izbruhu reči: “Oprosti. Zajebal sem. Imel sem polno glavo. Takrat ni šlo drugače. Rad te imam. Žal mi je.” Tak človek mi pokaže, da mu ni vseeno. Da zna prevzeti odgovornost za svoje besede in dejanja. In to zelo spoštujem.
Včasih že skoraj obupam nad ljudmi. Potem pa dobim kakšno sporočilo, srečam nekoga ali vidim lepo gesto in se mi spet povrne upanje. Še obstajajo posamezniki, ki mogoče čutijo svet tako močno kot jaz. Še obstajajo ljudje, ki jim je mar za druge. Ljudje, ki se znajo nasmehniti, pomagati, stopiti do nekoga in vprašati, kako je. Tisti ljudje so zame face. Ker naredijo nekaj več. In takšni trenutki me spomnijo, da sem lahko tudi jaz tak človek.
Včasih si želim, da bi bila manj čustvena. Da bi bila malo bolj brezskrbna in da me besede ne bi tako hitro prizadele. Verjetno bi bilo življenje lažje. Ampak potem pomislim, da ne bi mogla dati tega, kar danes lahko dam drugim. Varnega prostora, kjer so lahko to, kar so. Kjer lahko povedo, kar čutijo. Kjer jih poslušam in spoštljivo povem svoje mnenje. Kjer se lahko tudi ne strinjava, pa greva vseeno naprej.
Besede imajo toliko moči, kolikor jim sami dovolimo. O, kako bi objela malo Tjašo in ji rekla, da ni naredila nič narobe. Da lahko pove, kaj si misli. Da lahko izrazi, kar čuti. Ker mogoče ravno s tem dovoli tudi drugim, da naredijo enako.
Zato bi rada rekla samo to: bodi človek človeku. Ne sodi, če ne veš, kaj se dogaja. Ne kritiziraj, če ne poznaš cele zgodbe. Ne dajaj nasvetov, če jih človek ne želi slišati. Bodi spoštljiv, ne glede na to, kdo stoji na drugi strani. Postavi meje, da zaščitiš sebe, ampak pri tem ne izgubi svoje prijaznosti. Če te nekdo prosi za pomoč, pomagaj, če lahko. Če ne moreš, pa to lepo povej. Ni treba, da pri tem zmaga ego. Včasih je dovolj že to, da drugemu pokažeš, da ga vidiš.
Ker na koncu si želim samo eno vprašanje:
Ali znaš biti človek človeku?