Kategorija: Uncategorized

Categories
Uncategorized

Kaj si želim?

To je za vse nas, ki smo delali stvari, ker se je to pričakovalo v družbi. Ker smo morali. Ker smo mislili, da je tako prav. Ker nismo preveč razmišljali zakaj, ampak smo samo počeli stvari. In potem se je v telesu prikradel en tak občutek, ki nam je namignil, da mogoče to, kar počnemo, govorimo – ni res. Da nam ni več prijetno, lagodno.

To je zate, ki si bil v življenju na avtopilotu in si šele začel z vprašanji kot je: Zakaj to počnem? Si to sploh želim?

Nekega dne me je prijateljica čisto nedolžno vprašala: »Kaj pa ti želiš?«
In nisem znala odgovoriti. Ta stavek me je totalno vrgel v temo. V glavi tišina, telo prazno. Odgovor je bil: ne vem, meni je vseeno. In sem malo globlje začela razmišljati o tem.

Odgovora nisem imela, ker je bilo neznano. Ker se tega nisem spraševala. Ker se to ni spraševalo. Samo stvari so se zgodile in se naredile. Nihče ni razložil zakaj – samo naredi. Ob tem, ko sem želela deliti svoje želje, sem imela občutek, da kompliciram, da samo otežujem. Pri tem sem izgubila sebe.

Enkrat sem se usedla in se vprašala: kaj si želim? Sedela sem in čakala. Pa ni prišel odgovor. Potem sem se večkrat vprašala, pa spremenila taktiko. Namesto: kaj si želim? sem začela spraševati: kaj me veseli, kaj me navdihuje, kaj me napolni? Kje se praznim, kje mi je nelagodno, kje nisem pozorna?

In sem se začela spraševati tekom dneva. Čisto navadnega dneva. Pri vsaki stvari sem se ustavila in si vzela minuto – delam to iz navade, iz avtopilota, ali ker si to res želim?

In počasi, res počasi, je prišel tudi kakšen ne.
Ne želim. Bi raje to. Ali lahko to? In občutki so bili nori. Bilo mi je nerodno, strah me je bilo. Ampak sem vseeno bila s tem. In lahko rečem, da sem zavzela prostor.

Opazovala sem tudi telo. Ko sem na glas povedala, kaj bom, sem zaznala – ali me je nekaj stisnilo, ali pa je bil mir. Vedno hitreje to opazim in vedno hitreje prepoznam.

Prvi izziv je bil sploh videti, da ne vem, kaj si želim. Potem pa sem začela spraševati in raziskovati, kako se odzivam na dogodke in situacije. In sem mislila: okej, to je to. Vem, kaj želim. Ampak je prišel drugi izziv – to povedati na glas in to narediti. Reči: Jaz tega ne želim. Bi raje to. Ali lahko to. Ali pa samo: ne, ne pridem.

In veš kaj, okolica je imela kar zanimive odgovore. Ker tudi sami niso tega pričakovali. Na začetku sem ob svojih odločitvah začela razlagati, zakaj sem se tako odločila. Ne vem, ali sem s tem tolažila sebe ali njih. Imela sem občutek, da moram obrazložiti zakaj. Ali pa podati rešitev – v smislu: »No, pa sej lahko tako in tako.« Ampak ne rabijo vsi moje razlage. Lahko samo povem.

In zanimivo – pri nekaterih stvareh sploh niso odreagirali. Samo bili so: okej. In sem bila jaz: Okeeeej. Wau. Zanimivo.

Z majhnimi koraki mi je vedno lažje ubesediti svoje želje. In sem začela opazovati druge. Velikokrat ne povedo zakaj ja ali zakaj ne. Samo povejo, kdaj imajo čas, kdaj pridejo, in to je to. In so čisto mirni pri tem. Jaz pa sem še pol dneva razmišljala o tem.

No, tukaj sem videla svojo točko rasti. Ker velikokrat preverjam, razmišljam o drugih. Kako se bodo oni počutili ob mojih odločitvah. In tukaj je novo potovanje – da občutki drugih niso moja skrb.

Na tem še delam. Učim se ustati v svoji odločitvi, četudi je komu neprijetno.

Categories
Uncategorized

V dvoje je lažje

Pred kratkim sva s prijateljico opazili prizor, ki se mi je vtisnil v srce. Dva hrošča sta skupaj premagovala oviro in potiskala kepo blata. Zdelo se je, kot da drug brez drugega ne bi zmogla. In takrat sem se vprašala: zakaj si živali tako naravno pomagajo, mi ljudje pa pogosto obstanemo na mestu? Kje sem jaz obstala?

Dolgo časa sem verjela, da moram vse opraviti sama. Da je to znak moči. Ko sem nekoga prosila za pomoč, sem se počutila, kot da izdam sebe – kot da pokažem svojo šibkost. V sebi sem čutila sram. Zakaj? Od kod? Ne vem. In danes niti več ne iščem tega odgovora. Vem pa, da imam moč stvari videti drugače.

Danes, ko zavestno prosim za pomoč, pridejo občutki nelagodja. In jaz jih samo prediham. Pustim jim prostor. In potem opazujem, kako se v meni nekaj premakne. Kot da se v trenutku, ko izrečem “prosim”, odprem življenju.

Dolgo sem opazovala druge, kako z lahkoto prosijo za pomoč, jaz pa sem se spraševala: “Zakaj oni lahko, jaz pa ne?” Danes si rečem: tudi jaz lahko. In to ne pomeni, da sem šibka. Ravno nasprotno. Ugotovila sem, da je prava moč v tem, da pokažeš svojo ranljivost. Da si upaš reči: “Ne zmorem sama.” Da stopiš čez ego, ki vedno hoče imeti prav in vedno vse obvladati.

Spomnim se, kako so mi kot otroku rekli: “Naj ti pomagam,” jaz pa sem z vso odločnostjo odvrnila: “Sama!” Takrat sem želela dokazati, da zmorem. Da sem vredna pohvale. In ta “sama” sem dolgo nosila v odraslo življenje. Ampak življenje me je učilo drugače. Ko sem poskusila vse nositi sama, sem se utrudila, izčrpala, skoraj izgorela. Spoznala sem, da nismo ustvarjeni za to.

Ko si dovolimo pomoč, skupaj ustvarjamo čudeže. Naj bo to pri pripravi dogodkov, kjer vsak prinese svoj košček znanja in na koncu nastane nekaj, kar sam nikoli ne bi zmogel. Ali pa pri vzgoji otrok, kjer dva, ki držita skupaj, ustvarita prostor varnosti, ki ga eden sam težko nudi. Enako v podjetjih – tam, kjer vodja prizna, da brez svoje ekipe ne bi zmogel, tam ekipa zraste.

Danes vem, da če česa ne znam, vprašam. Ne več iz sramu, ampak iz radovednosti. In ko mi kdo ponudi roko, jo sprejmem. Kako osvobajajoče je izreči “ja” pomoči.

Vse to me je naučilo še ene stvari: da ranljivost ni sovražnik, ampak učitelj. Dolgo sem mislila, da me občutljivost dela šibko. Da so solze, strah ali negotovost nekaj, kar moram skriti. Pa sem spoznala, da ravno tam, v teh trenutkih, leži moja moč. Ker dovoliti si čutiti pomeni dovoliti si živeti.

Strah ne izgine, vedno bo del mene. Ampak danes ga gledam drugače – kot sopotnika, ki me spominja, da rastem, da stopam čez meje, da raziskujem, kaj vse zmorem. In vsaka odločitev, ki jo naredim, tudi če se zdi napačna, je v resnici lekcija. Ni napačnih korakov – vsak me oblikuje in vodi naprej.

Zato danes, ko sedim ob kavi in ti to pišem, bi ti rada rekla: nič ni narobe s tem, da si želiš pomoč. Nič ni narobe s tem, da čutiš. Da si ranljiv. Da deliš, kar nosiš v sebi. Ko pokažeš, kdo si in kako čutiš, s tem daješ tudi drugim dovoljenje, da zaživijo bolj pristno.

In morda je to največji dar – da hodimo skupaj, drug ob drugem. Da si dovolimo prositi, sprejeti in dati. In da si priznamo: v dvoje, ali v skupini, je res lažje.

Categories
Uncategorized

Med kritiko in sočutjem

Na sprehodu sem opazovala okolico in tudi ljudi. Odšla sem mimo para, ki sta imela precej buren pogovor. Vem, da nisem slišala celotne slike, sem pa ujela nekaj besed in iz tega je nastal tale zapis.

Ena oseba je rekla, zakaj kupuje rože in hodi na grob – da je to zapravljanje časa in denarja, da je brez veze. Druga oseba pa je samo prikimala in se zaprla vase. In točno to se pogosto dogaja tudi meni.

Ko me nekdo napade, kritizira ali žali mojo osebnost, se zaprem vase. Po eni strani jim verjamem in si rečem: »Sej majo prav, kaj naj sploh rečem nazaj.« Po drugi strani pa me zaboli in si mislim: »Kako lahko ti, ki si mi najbližji, to misliš in govoriš?« Ti, ki bi me lahko razumel, poslušal in se vsaj poskusil vživeti. Ker tudi če se ne strinjaš z mano in mojimi pogledi – zaradi tega še nisem slab človek.

Seveda pa v takem trenutku, ko se prebudijo čustva, težko razmišljaš z mirno glavo. Tisti trenutek sem si želela pristopiti k njima, ju ustaviti in reči: »Pa kaj ti ni jasno? Si jo sploh vprašal, zakaj hodi gor? Kaj to njej pomeni?« Mogoče je to njeno olajšanje žalosti. Mogoče ji ravno ta ritual da razlog, da vstane iz postelje, gre na sonce, položi rože in se spomni na ljubljeno osebo. Mogoče tam sreča koga, malo poklepata, in se vrne domov z občutkom, da je naredila nekaj, kar ji daje mir. In ji ni težko dati nekaj denarja za rože, če ji to prinaša olajšanje.

Zakaj tako hitro kritiziramo? Zakaj toliko sovraštva? Zakaj je nekdo »narobe«, če dela drugače kot ti? Samo zato, ker ti v tem ne vidiš smisla, še ne pomeni, da je nesmiselno. Mogoče tebi, meni – njim pa ne. In kako bi sploh vedel, če ne vprašaš?

Otroci so v tem odlični – nenehno sprašujejo, ker želijo razumeti svet okoli sebe. Zakaj smo odrasli prenehali? Ne vemo vsega. In kdo smo mi, da kritiziramo in zaničujemo? Si sploh pomislil, kaj neka stvar pomeni drugemu? Si vsaj prisluhnil?

Če ti nekaj ni všeč, če se s tem ne strinjaš – pusti pri miru. Ni treba soditi. Ker ko sodimo, gledamo samo skozi svoje oči in svoje izkušnje. A vseeno bi lahko pokazali malo sočutja in empatije. Namesto kritike lahko rečeš: »Kaj če bi šla skupaj kupit rože?« ali pa »Ti dam zraven denar, da ne bo samo na tebi.« In potem mogoče celo sam bolje razumeš. S tem pokažeš podporo, četudi sam ne bi nikoli naredil enako.

Stopimo k človeku, ne stran od njega. Namesto da pustimo občutek, da je čuden, slab ali nerazumljen – mu dajmo občutek opore, spoštovanja in razumevanja. Lahko si iskren in rečeš: »Ne razumem te, ne vem zakaj to delaš.« Ampak povej to spoštljivo. Mogoče dodaš še: »Kako bi ti lahko pomagal?« Ali pa preprosto priznaš: »Ne razumem te. Moja prepričanja so povsem drugačna in ne želim razvijati odnosa v to smer. Ampak te vseeno spoštujem.«

Hkrati se pa zavedam, da tudi jaz, ko se jezím na druge, zakaj toliko kritizirajo – v bistvu kritiziram njih. Postanem žrtev vloge, ki jo tudi sama soustvarjam. In vem, da lahko to spremenim. Lahko sem jaz tista, ki pokaže empatijo, spoštljivost, ranljivost in podporo. In mogoče bo zaradi tega še kdo drug naredil enako.

Doživela sem posmehovanje, kritiziranje, nerazumevanje – ni prijetno, res ne. Takrat se zaprem in ne želim več govoriti. Samo pustim ljudem, da so. Ampak nočem, da bi se kdo zaradi mene počutil tako. Zato sprašujem ljudi, ker sem radovedna, kako oni vidijo življenje. In najlepši trenutki zame so takrat, ko nekdo z navdušenjem pripoveduje o nečem, kar ga res veseli.

Categories
Uncategorized

3, 2, 1 in še enkrat od začetka

Veš, dolgo časa sem samo govorila o spremembi. Leta so šla mimo, jaz pa sem še vedno sedela na istem mestu, v isti službi, v isti situaciji. In ves čas sem govorila, kako ni okej, kako sem utrujena, kako mi gre vse na živce. A resničnega koraka nisem naredila. Dokler ni prišlo do točke, ko je bilo že prehudo. Ko nisem bila več zadovoljna sama s sabo, ko sem ta stres in žalost začela prenašati še na bližnje. In potem sem slišala od njih: »Spet o tem govoriš. Ne bi kaj spremenila?« To me je zadelo. Ker sem videla, da res nisem več pozitivna, da je vse postalo težko. No, en del življenja. Ostalo je bilo okej.

In ni več pomagalo to, da sem si govorila, da je lep dan, da bo danes dober dan, pa vse te hvaležnosti zjutraj pred ogledalom. Ne me razumeti narobe – to deluje, to ti lahko pomaga, ko si čisto na tleh. Ko res nimaš več upanja in ne vidiš nič dobrega. Takrat ti pomaga, da držiš glavo nad vodo, da ohranjaš upanje. Da si sam sebi opora. Da si dokazuješ, da si močan, da zmoreš. In res, če vztrajaš, enkrat postane res. Ampak pridejo trenutki, ko to ponavljaš že predolgo. Ko se samo še tolažiš in se nič ne spremeni. Takrat to postane prazno.

In takrat sem naredila korak naprej. Naredila sem spremembo. Veliko spremembo. Šla sem v novo okolje, v novo družbo, v nov ritem življenja. In ravno ta sprememba mi je pomagala, da sem začela uresničevati želje in ideje. Na primer – hrana. Prej sem jedla, kadar se je pač našlo, nič redno, nič zdravo. Zdaj kuham doma. Pripravim si obroke, jih vzamem s sabo, vem kaj jem in uživam, ko kuham. Hrana je postala del tega novega ritma. In ker imam obroke urejene, imam tudi več energije. Vsak dan vstanem ob istem času (no, spanje še malo popravljam). In kuhanje me veseli, ker ob njem tudi čutim, da skrbim zase.

Zaradi te spremembe sem morala začeti delati drugače. Ne samo razvijati nove sposobnosti, ampak jih tudi pokazati. Kaj znam, kaj zmorem. Novo okolje mi je pomagalo odkriti delčke sebe, ki jih prej sploh nisem potrebovala. Zdaj pa jih potrebujem. In jih pokažem. In se znova učim novih stvari. To mi je cilj v življenju – da se vedno znova učim in rastem.

Ob tem sem se veliko spraševala, kaj te sploh privede do tega, da narediš korak. Pri meni je bilo to, da sem imela dovolj. Da sem iskala, se pripravljala, ampak na koncu sem morala stopiti v popolno neznano. In še danes pridejo trenutki, ko ne vem, kaj bo in kako bo vse skupaj delovalo. Ampak grem naprej. In se sproti učim. In to bi rada poudarila – ko narediš korak naprej, se začnejo dogajati nove stvari. Lahko je korak majhen, lahko velik. Moj je bil velik, pa vseeno – bistvo je, da narediš korak.

Ker če samo govoriš, kako boš naredil delavnico, pa niti prostora ne iščeš, se ne bo zgodilo. Če pa narediš majhne korake, se kolo začne vrteti. In ne samo to – s temi majhnimi koraki si daješ potrditev, da zmoreš. Da znaš. Da si upaš. Da boš naredil, kar govoriš. Četudi te je strah. Četudi se ti trese glas. Samo naredi. In na koncu vidiš, da sploh ni bilo tako strašno.

Nekdo si želi napisati knjigo. Ne čakaj, da boš imel vse liste, popolno sliko in sto pesmi. Ne rabiš. Napiši eno pesem in jo objavi. Posnemi in daj ven. Čeprav se zdi, da bo to videl milijon ljudi in bodo vsi govorili o tebi – ne. To je samo ena objava med množico. Ampak s tem, ko daš ven eno pesem, potem še eno, in še eno – začneš graditi nekaj več. Ko boš enkrat izdal knjigo, boš že imel svoje bralce. In mogoče te bo kdo opazil in povabil na dogodek. In se bodo stvari premikale. Spoznal boš nove ljudi, nove navade, nove delčke sebe.

Zato pogumno. Stopaj in delaj male korake. To so tisti koraki, ki premikajo življenje naprej. In zapomni si – začni. Male korake delaj že danes.



Categories
Uncategorized

Neznani delčki

Pri pogovoru sem znova doživela aha moment. Čudno, kajne. Ne vem točno, kaj sva se pogovarjali, vem pa, da sem rekla: »Zdi se mi, da vsako leto spoznam nov delček sebe.«

Zadnje pol leta sem se spremenila. Vedno se pokaže nek nov delček mene, ki ga prej nisem videla. Kljub temu pa vem, da so vloge in situacije še vedno neznane. Ona pa je rekla nazaj, da ne glede na to, koliko si star – vedno bo nekaj neznanega.

In to je nek smisel življenja. Da ne izvem vsega takoj, v tistem trenutku, ampak imam možnost raziskovati in odkrivati. To me žene naprej.

Že pred leti sem se vprašala, kdo sem, in sem napisala, kaj sem – glede na okoliščine in družbo. Tega sem se držala kot pribito in mislila: aha, to je to. Kmalu pa sem videla, da se nenehno spreminjaš. Nisem več otrok, dijakinja, študentka. Iz službe v službo. Danes v odnosu. In tudi odnosi se spreminjajo – rastejo ali stagnirajo.

Dokler nimaš otrok, ne moreš vedeti, kdo si kot mama, ker nisi imel možnosti imeti te vloge. Dokler nimaš s.p.-ja, ne razmišljaš kot podjetnik. Ko pridejo nove okoliščine, spoznaš nov delček sebe.

Tudi zdaj se sprašujem, kdo sem, kaj me veseli, kaj sem poskusila, kaj me je napolnilo in kaj mi ni bilo všeč. In tako se počasi sestavlja slika mene. Težko pa je to povedati družbi, okolici, ki te še vedno vidi takšnega, kot si bil pred leti – in se ob tebi še vedno enako obnaša. Zaradi tega se odnosi lahko tudi razidejo.

Priznam, da sem svoje odločitve večkrat delila z okolico. In nisem vedno dobila spodbudnih odgovorov. To sem si vzela k srcu in zato včasih nisem nadaljevala. Počutila sem se negotovo. Ampak spomnim se trenutkov, ko sem rekla: ja, to želim. In v meni je zasvetilo: wau, to hočem. In ta občutek mi ostane.

Ne bodo vsi razumeli poti in tvojih odločitev – in to je čisto okej. Nihče ne vidi in čuti vizije tako kot ti. Ne morejo je razumeti. In ne bodo je mogli izpeljati, ker si jo videl in čutil ti. Na koncu si ti tisti, ki z njo živi.

Treba je imeti potrpežljivost. S sabo in z drugimi. Ko sprejmemo spremembo, potrebujemo čas, da se navadimo – sebe in druge. Tudi to, da sem prišla do točke, da so spremembe okej, je bila zame pot. Skozi analizo obdobij, skozi katera sem šla (in še vedno hodim), počasi razumem, kdo sem. In sproti prilagajam vizijo za naprej.

Kljub vsemu pa ene stvari ostanejo enake. So želje in občutki, ki so ostali in z leti postali še močnejši. In tisti občutek, da je en del mene še vedno neznan – me ne straši več. Navdihuje me. V tem vidim lepoto življenja. Da ni vse enolično, da ni vse takoj jasno. Da imamo veliko možnosti.

Na intervjujih sprašujejo: »Kje se vidiš čez pet let?« Sama pa si mislim: ne vem. Pet let je dolga doba. Mogoče tukaj, mogoče pa kje drugje. Imam vizijo, kam grem, ampak pustim prostor, da se spremeni.

Odkrivaj sebe. Smo v času, kjer imamo vsega veliko. Knjige, delavnice, društva, mentorje, videe. In vsi ti ti lahko nekaj dajo – neko orodje, podporo, idejo.

Včasih želimo odgovore takoj – o sebi, o prihodnosti. Ampak jih ne rabimo. Pustimo si čas. Pustimo malo neznanega v svojem življenju. Pustimo si, da smo v procesu. To je svoboda.

Na tej poti bodo dvomi, strahovi, negotovost. Ampak to te uči in izboljšuje. Na drugi strani pa pride veselje, ponos, včasih boleča lekcija. Vse šteje.

Vzemi list papirja. Napiši, kdo si. V čem uživaš. Kaj si želiš. Česa nočeš več. In boš dobil sliko – kdo si. Mogoče pa boš ob tem odkril še kakšen neznani delček.

Categories
Uncategorized

Kakšno zgodbo govoriš?

Vsak od nas ima v glavi svojo zgodbo. Zgodbo o tem, kako izgleda njegovo življenje, zakaj se mu stvari dogajajo in kaj pomenijo. Ta zgodba ni le opis dogodkov – je skupek razlag, prepričanj in čustev, ki jih nosimo s sabo.

Kako veš, kakšna je tvoja zgodba? Poslušaj se, ko nekomu nekaj razlagaš o svojem življenju. Poslušaj svoje izgovore, pohvale, “če-je” in “tako pač je”. Poslušaj se, ko razlagaš, zakaj se ti dogajajo stvari. Zakaj se tako počutiš. In poslušaj druge, ko razlagajo svojo zgodbo in razloge, zakaj je tako, kot je.

In zanimivo je, kako lahko eno vprašanje – en stavek – vsa tvoja prepričanja in dejstva postavi na glavo. Večkrat sem se že ujela, da sem nekaj govorila in mi je prijateljica rekla: “Zakaj? Ni treba, da je tako.” In sem jo samo nemo gledala – kako to misli, da je lahko drugače?

In vse to potem vlečemo skozi življenje. Naše navade ostajajo enake, le situacije se spreminjajo. In tako radi spreminjamo situacije, ne pa sebe. Pričakujemo pa drugačen odziv – in se jezimo, zakaj se nam to dogaja.

Osebe okoli nas so naša ogledala, ki nam najhitreje pokažejo kaj in kako. In ja, če ne stopiš v situacije, v odnose – bo vedno vse super in okej. Če pa doživljaš stvari, odnose, nove projekte – tam šele spoznavaš sebe. Tam te lahko nekaj triggerira, tam si prisiljen v odziv. In večina naših odzivov pride avtomatsko.

Telo ima dober spomin. To, kar se je telo navadilo v otroštvu, da je nevarno – bo nevarno za nas tudi kasneje, čeprav smo odrasli in sposobni poskrbeti zase. Telo ti še vedno daje znake, da si v nevarnosti. In ko telo dobi signal, da je situacija podobna – pride avtomatski odziv. Če smo bili v otroštvu deležni posmehovanja pri javnem nastopanju, se zdaj, ko se želimo izpostaviti, telo ustraši in doživimo tesnobo.

V osnovni šoli sem doživela nekaj, kar se je globoko zapisalo vame. Prijateljica me je na hodniku kar naenkrat odrinila stran – in ostala sem sama, brez varnosti, brez opore. Okoli mene so bili sošolci, a nisem imela nikogar, h komu bi lahko pristopila. Strah me je bilo posmeha in zavrnitve. Takrat sem si ustvarila prepričanje, da nisem dovolj vredna, da bi me “kul” ljudje sprejeli.

Zato sem se umaknila in našla družbo, ki je bila bolj na robu. Dolga leta nisem imela tesne prijateljice, in še ko sem spoznavala nove ljudi, sem se vedno prilagajala. Ves čas me je bilo strah, da bom spet izločena. Nikoli si nisem upala zares izraziti tega, kar sem, kar vem in kar si želim. Ne doma, ne v prijateljstvu, ne v odnosih.

Ko sem kot odrasla začela poskušati izražati sebe, so prišli občutki tesnobe, strahu, tresenja telesa. Včasih sem se počutila grozno – kot da bo vse spet isto kot nekoč.

Ampak danes razumem: to ni resnica zdajšnjega trenutka, to je spomin telesa.

 

Telo je treba počasi navaditi na občutek, da je vse v redu. Da si na varnem. Da je okej, če nekaj poveš na glas. In ja, ta rek je resničen – večkrat, ko se daš v situacijo, lažje je. Ko ponavljaš neko stvar, telo počasi spozna, da je res vse okej. In tako lahko začnemo spreminjati svojo zgodbo.

Tudi meni je zdaj lažje izraziti sebe in svoja prepričanja, ker sem našla ljudi, ki me razumejo. In tudi če se ne strinjajo z menoj – me še vedno poslušajo in so še vedno tukaj. Hvala vam. Našla sem ljudi, ki imajo podobna prepričanja o življenju kot jaz in se z njimi lahko pogovarjam, ob njih se počutim varno. Zaradi teh situacij sem krepila svoj občutek varnosti in zaradi njih se zdaj lahko izražam tudi drugje. Še vedno ni enostavno, še vedno pride kdaj občutek tesnobe – ampak ga prediham in vseeno povem nekaj o sebi.

Če ti je zdaj težko deliti svoja mnenja in prepričanja – začni z majhnimi koraki. 

Pomagalo mi je:

  • Pisanje dnevnika. Najprej sem vse misli dajala na papir.

  • Ustvarjanje. Začela sem slikati in izražati čustva skozi barve.

  • Pogovori. Najprej z eno osebo, potem z dvema, potem z družbo.

  • Meditacija. Učila sem se umiriti telo in si dati občutek varnosti.

  • Majhni koraki. Vsakič sem si zadala nekaj malega, kar povem ali naredim – in potem sem videla, da svet ne razpade.

Ne pozabi: fake it until you make it ni prazna fraza. Tvoje telo se bo z vajo počasi navadilo, da je varno.

Zato poslušaj sebe.

Če tvoja zgodba ni več v skladu s tabo – jo spremeni.

Če pa ti služi in ti daje moč – jo ponosno deli z drugimi.

Categories
Uncategorized

Spusti

Spusti

Opazovala sem rožo, ki je imela le eno steblo in tri liste. Želela sem si več, da bi bila bolj košata in bujna. Ampak sem se kar mesec dni spraševala in odločala – ali bi jo odrezala in poskusila razmnožiti ali ne. Ni bilo več dovolj le sonce in zalivanje.

Tako sem sedela in tehtala.

Če odrežem – lahko dobim en nov poganjek in bosta potem dve stebli. In več možnosti za nove liste.

Če odrežem – pa lahko vse izgubim. Lahko se mi posuši originalno steblo, iz novega pa ne zrastejo korenine. In kaj je tu močnejše strah pred izgubo ali želja po nečem večjem?

 

 

Sem odrezala.  In zdaj imam tri poganjke, tri stebla, na katerih bo še veliko listov.
 Nič nisem izgubila. Samo pridobila.Ta roža mi je postala metafora za življenje.Vprašala sem se – česa se tako zelo oklepam? Česa ne izpustim, čeprav vem, da ne raste več?

Že večkrat sem slišala, da ko ena vrata zapreš, se druga odprejo.
 Ampak v realnosti je to precej bolj zapleten proces.
 Oklepamo se službe, odnosov, prijateljev, ker se bojimo:
 Kaj pa, če bom ostala sama? Kaj pa, če bom brez denarja? Kaj pa, če me ne bodo sprejeli?

Moji največji strahovi so bili (in včasih še so) povezani z denarjem.
 Kaj če ne bom zmogla? Kaj če izgubim občutek varnosti?
 In takrat me stisne. Tisti občutek v prsih, kot da me vse vleče nazaj.  Ampak ali se bo res to zgodilo? 

Strah te drži v znanem. Želja te vleče v neznano. In nekje vmes si TI.

A veš, predno sem jo odrezala, sem si vse prebrala. Sem že poznala postopek. Nisem šla kar na glavo.  In to je tisto, kar včasih pozabimo – da lahko spremembo naredimo pripravljeni.  Ne brezglavo, ne noro. Ampak premišljeno. Z majhnimi koraki. (čeprav ne vedno, včasih me zaradi navdušenja malo zanese)

Jaz si zdaj – kadar imam tisti občutek, da bi nekaj spremenila, pa me stiska – naredim seznam.  Kam hočem?  Kaj me zadržuje?  Kaj lahko naredim danes – čisto majhno stvar – da grem malo bližje? Včasih je to en sam pogovor.  Včasih ena mail.  Včasih samo to, da si priznam: Tako več ne gre.

Ta roža me je naučila, da je včasih treba nekaj izpustiti, da lahko naredimo prostor za nekaj povsem novega. Nova služba, novo znanje, novi ljudje, nova prijateljstva, mir, sreča – vse to čaka na nas na drugi strani spremembe. In čeprav nas morda čaka tudi kaj težkega, smo vsaj naredili pomemben korak naprej, zapustili svoj varni mehurček in cono udobja. Premaknili smo se – in že to je velika zmaga.

Categories
Uncategorized

Konec poglavja 5/5

Delo na sebi.
Bila sem anksiozna. Doživljala sem panične napade. Nisem si upala. Moje telo me je pred vsakim izzivom ustavilo. Začela sem se tresti – najprej roke, potem noge, glava, glas. Srčni utrip je poskočil, megljenje pred očmi, rdeča lička, vročina. Pred vsako situacijo, kjer sem se morala izpostaviti ali vprašati za pomoč. Bilo je grozno. Žalost, jeza, krivda, veliko joka.

Na vse sem se tri dni prej pripravljala. V glavi sem stokrat odvrtela situacijo – kaj bom rekla, kako bom rekla. In bila sem v strahu.

Zato sem začela brati knjige o osebni rasti, poslušala sem podcaste, hodila na delavnice. In to počnem že nekaj let. Vmes sem bila na coachingu, zdaj imam psihologinjo in hodim na terapije, da predelam stvari. Pišem dnevnik. Meditiram. Vadim jogo. Vse, kar sem našla, sem poskusila. Horoskop, zvezdna karta, zvočna kopel, human design, kristali. Vse – če mi je pomagalo razumeti sebe in najti stik s seboj.

Razumeti tudi v smislu, da je okej, kar občutim. Da je okej, kar sem.

Sčasoma sem se začela spogledovati tudi s podjetniško potjo. In tudi tam sem se morala vprašati: kdo sem, kaj ponujam, zakaj to sploh želim? Kaj je moja dodana vrednost? Spet sem se iskala, ugotavljala, kaj mi je všeč, kaj ne. Zakaj me nekaj vleče. Kaj želim dati drugim?

Veliko vprašanj. Veliko poti nazaj k sebi.

In potem se je zgodil majhen trenutek, ki je vse potrdil.

Po pogovoru z eno osebo, ko sem presenečeno delila, kako mirno doživljam vse spremembe – kako pogumno sem šla do delodajalca, dala odpoved, se dogovarjala za naprej – mi je samo rekla:
»Pa saj že nekaj časa delaš na sebi.«

In v tistem stavku… sem se prvič res ustavila. Res je. Že leta delam na sebi. In zdaj, končno – se to vidi.

Solze sreče in ponosa. Vse ure terapij. Vsi dnevi introspekcije. Ne dobiš rezultata takoj. A napredek pride. Ne kot medalja. Pride kot občutek. V telesu. V srcu. V miru. Prepoznaš ga, ko si v podobni situaciji kot nekoč – a odreagiraš drugače. Občutiš drugače. In to je to. To je rast. To je sprememba. In ob tem pridejo občutki sreče, ponosa, veselja. Če jih ni, pa morda pomeni, da si šel v napačno smer.

Mir ne pride takoj po eni meditaciji. Pride po mesecih dihanja. In potem… nekega dne… opaziš, da ti dih pomaga v trenutku, ki bi te včasih vrgel s tira. Da si miren na intervjuju. Da govoriš iz sebe. Da znaš reči: »Ne počutim se v redu.« Da znaš reči »ne«. Da brez slabe vesti izbereš, kar čutiš. Da odpreš svoj s.p., verjameš v svojo vizijo in jo izpelješ.

Za vse to sem morala veliko prejokati. Predelati. Odpustiti – sebi in drugim.
In vse to je bil temelj, da sem lahko takrat stala trdna v sebi in pustila, da se zgodi, kar se mora.

Da sem vedela, kje imam nadzor. Kje lahko jaz gradim. In kje ni več v mojih rokah. Kako lep je svet, ko spustiš kontrolo tam, kjer je ne moreš imeti.
Ko si rečeš: “To bodo uredili drugi. Jaz se s tem ne rabim ukvarjati.”

In potrpežljivost.
Vsak dan sem si ponavljala:
»Naredila si, kar si mogla. Če te vzamejo – super. Če ne – greš dalje. Zdaj ni več v tvojih rokah.« To je bila vaja potrpežljivosti. In vmes sem se morala ustavljati, ker sem se že videla v novi službi, že vizualizirala, kako bo vse izgledalo. A sem se vračala v tukaj in zdaj. Imam še vedno staro službo. Sem še vedno tukaj. In vse to… je še vedno del poti.

Delo na sebi ni brezveze. Na dolgi rok ti služi. In to spoznaš, ko si v trenutku, kjer bi nekoč razpadel – danes pa dihaš, stojiš, se smejiš.
Na začetku leta sem na vision board napisala besedo »mir«.
In danes… ga čutim. Živim. Diham.

Življenje se zgodi. Tudi če se prej tri dni sekiraš. Tudi če se v glavi vse vnaprej pripraviš. Zgodi se tako, kot se mora. In tvoj edini pravi »nadzor« je – da si pripravljen. Da se opremiš. Da si dovoliš občutiti. Da zaupaš.

In da veš – če danes še nisi tam, kjer si želiš biti… delaš.
In to je dovolj.

 

Categories
Uncategorized

Vloge 4/5

Si več kot le ena vloga.
Tekom življenja dobivamo vloge, jih sprejmemo. In redko pomislimo, da jih bomo nekoč morali tudi predati. Hčerka, prijateljica, partnerka, sodelavka, morda mama. Vsaka vloga s seboj nosi pričakovanja, ki jih začneš izpolnjevati – pogosto še preden se sploh vprašaš: Ali to sploh želim?

Že nekaj let nazaj, ko sem vstopila v svet osebne rasti, sem se začela spraševati: Kdo sem brez svojih vlog? Kako bi se opisala, če ne bi omenjala svoje službe ali hobijev? Začela sem naštevati svoje lastnosti in ugotavljati, kaj me zares žene v življenju. Tam sem prvič začutila občutek lahkotnosti – da sem dovolj, tudi če samo sem.

Potem pa pride trenutek, ko se ena izmed teh vlog zaključi. Morda jo zapustiš ti, morda te zapusti ona. Pojavi se praznina in z njo vprašanje: Kdo sem zdaj, ko to nisem več? Še posebej, če si izstopil iz okolja, ki je vlogo določalo ali celo omejevalo. Družba te začne spraševati, kam greš, kdo boš postal. In naenkrat tudi sam ne veš več.

To je strašljivo. A prav v tej negotovosti se začne rojevati nekaj novega – možnost. Radovednost.
Radovednost, da greš in odkriješ nov delček sebe. Ali pa ga sam sestaviš.

In to je tisto, kar me žene naprej – radovednost. Kaj vse je mogoče? Kaj se skriva za mejami in pravili? Prav to sem začutila ob spremembi službe, ki je vplivala na vse vidike mojega življenja. To je bil prehod iz tesnobe v radovednost, iz poznanega v neznano.

Čeprav še vedno rada stopim v neznano s polpripravljenostjo, da ohranim občutek varnosti, hkrati čutim vznemirjenje. Ne vem, kako bo, vem pa, da bo.

In najbolj zanimivo je, da sem – kljub nekaterim slabim komentarjem – na koncu dneva čutila ponos. In srečo.
Zaključila sem eno zgodbo. In začela pisati novo poglavje.

V tem procesu pa se je zgodil še en aha moment. Nek tujec mi je namenil pohvalo. Ena sama beseda, ki je potrdila tisto, kar sem že čutila – ponos, vrednost, cenjenost. Ampak danes vem, da mi to ne bi veliko pomenilo, če pred tem ne bi že sama verjela vase. Oni so le potrdili nekaj, kar sem si že dovolila čutiti.

Zato mi je danes še bolj jasno:
Kako lahko ena sama beseda od tujca dvigne tvoje počutje. Kako lahko ena beseda spremeni tvoj pogled nase.
Kako te lahko ena beseda pahne tudi v žalost, če v sebi nisi trden. Če ne verjameš vase, boš vedno čakal, da ti to povedo drugi.
Znova in znova spoznavam: okolica ti samo potrdi tisto, kar sam verjameš o sebi.

In tukaj pride tista težka resnica. Če tega občutka nisi dobil v domačem okolju – je težje.
Bila sem na dirki. Dirki za odnose, za pozornost. Lovila sem potrditev. In ne glede na to, kaj sem naredila, spremenila, izboljšala – ni bilo dovolj. Rezultat je bil enak.

Prvi korak je bil ta, da sem sploh videla, kaj počnem, in to ubesedila. Drugi korak je bil, da sem se vprašala: Zakaj to počnem? Kaj pravzaprav iščem? Po čem hrepenim?

In ko sem odložila rožnata očala, sem dojela:
To, kar sem si vedno želela – ne bom dobila.
Ne na način, kot sem si predstavljala. Ne od ljudi, od katerih sem si najbolj želela.

In to boli. Ne gre le za razočaranje. Gre za žalovanje.
Ne žaluješ izgube človeka – žaluješ izgubo želje. Žaluješ upanje, da bodo stvari nekoč drugačne.

To je težko sprejeti.
Ker si upal. Predolgo.
To pomeni jokati. To pomeni napisati pismo, ki ga morda nikoli ne pošlješ.

A ravno to žalovanje ti odpre prostor za nekaj novega – sprejemanje.
Sprejemanje, da so stvari takšne, kot so. In da so ljudje takšni, kot so.
Da vidiš, kdo so v resnici, kaj ti sploh zmorejo dati. Da se vprašaš, kako (če sploh) ti kažejo ljubezen. Kakšen je njihov jezik ljubezni?

In tu narediš korak stran. Ne zato, ker se umikaš. Ampak ker se varuješ. Daješ samo toliko, kolikor je tebi še v redu.

Potem začneš iskati ta občutek v sebi.
A kako sploh vedeti, kakšen je ta občutek, če ga nikoli nisi zares izkusil?
Začneš raziskovati. Preizkušati. Opazovati.
Meni so pri tem pomagale tudi terapije – tam sva s terapevtko analizirali situacije, jih zaključili, postavili meje in našli nove poti.

Postopoma se učiš:
Dati sebi ljubezen. Vzgojiti jo v sebi.
Ljubezen, ki zakrpa rane in zapolni luknje.

To je proces. In potovanje.
In to počnem že več let.

Kaj točno – pa preberi v naslednjem blogu.

Categories
Uncategorized

Moje potovanje 3/5

In tukaj se lahko zares ustavim pri tem, kako pomembna je vzgoja. Kako ključno je, da ima otrok v prvih letih ob sebi starša ali skrbnika, ki ga podpirata. Ki znata reči: »Rada te imava takšnega, kot si. Ponosna sva nate. Bravo!« Pa tudi: »V redu je, da ti ni uspelo. Poglejva, kaj se lahko iz tega naučiva. Morda boš naslednjič drugače, bolje. Kaj praviš na tole idejo? Kaj če poskusiš še tako?«

S takšnim pristopom otrok dobi občutek varnosti in sprejetosti. Upal si bo v nove situacije. Bolj pogumno bo poskusil nekaj, česar še ne zna. Ne bo ga strah vprašati za pomoč – ker bo vedel, da je pravzaprav pogumno in čisto v redu prositi za podporo, kadar ne zmoreš sam. Ker bo v njem že od malih nog živel občutek: tukaj smo, da si pomagamo. Da rastemo skupaj.

A če tega občutka ni – če ni bilo varnosti, pohval, občutka sprejetosti – potem otrok vase posadi dvom. Nauči se, da je bolje biti tiho, kot povedati svoje mnenje. Nauči se, da je varneje skriti idejo, kot tvegati posmeh. In to ne izgine kar samo od sebe. Gre s teboj tudi v odraslost. V intervjuje, v odnose, v delo. V občutek, da nisi dovolj, da se moraš dokazovati – pogosto še samemu sebi.

In ko vse to danes opazujem pri sebi, mi je jasno, zakaj sem na nekaterih intervjujih dvomila vase, zakaj sem iskala potrditev, zakaj mi je toliko pomenilo tisto eno: »Povabljeni ste v drugi krog.« Vse to ima korenine. 

Zdaj sem mirna v svoji odločitvi. To je to – grem poskusit nekaj novega. Grem po novo znanje, po nove izkušnje. Morda bom tam bolj cenjena. Morda bo okolje boljše zame. Morda bom spoznala nove ljudi, odprla nova vrata. In to so vse moje možnosti – ja, res so!

Ena zaposlitev, ena pogodba za nedoločen čas, ni konec poti. Res je, da daje občutek varnosti, ampak ta občutek lahko najdeš znova. 

Seveda se takrat začneš spraševati: kako bodo te moje odločitve sprejeli drugi? In ja, res je tisti pregovor – da ljudi resnično spoznaš šele v težkih situacijah. Nekateri se bodo posmehovali, drugi te bodo ošvrknili z besedami ali pogledi. A tisti pravi … tisti bodo veseli s tabo. Morda ti dajo kakšen iskren nasvet, a bodo tam – ne da bi te hoteli spremeniti, temveč podpreti. Hvala vam, ker ste bili tukaj z mano!

Zanimivo je, kako se ljudje pokažejo v pravi luči. Nekateri so bili z mano od začetka tega procesa do konca – srčni, prisotni, resnični. Drugi so se mi vmes odtujili, ker me niso razumeli. In spet pridejo v ospredje občutki. Kdo ti da občutek, da je tvoj korak okej? Da ni nič narobe s tem, da iščeš svojo pot? Kdo pa ti da občutek krivde, strahu, tišine? Spet – energija.

Na tisti intervju, za katerega sem se res dobro pripravila – od znanja, Googla, diplomske naloge, do pogovorov z bližnjimi – sem šla pomirjena. Bila sem srečna. In sama sebi sem rekla: tudi če ne bom sprejeta, sem f**ing ponosna nase! Ker sem naredila vse. Ker sem dala vse od sebe. Ker zdaj vem, da znam, da zmorem – in če to ni to, grem naprej. Iskat dalje.

A mi ni bilo treba. Ker so me vzeli.

Ko sem odprla mail – uganite kaj? Spet sem jokala. Od sreče, ponosa, olajšanja. Ena velika teža mi je padla z ramen. Prvič po dolgem času sem začutila: premik se dogaja. Premikam se naprej. In ponosna sem nase. Da nisem samo obstala tam, kjer mi ni bilo več dobro. Da nisem ostala zaradi strahu. Naredila sem nekaj zase. Ker sem poslušala sebe.

In takrat sem šele zares začutila, kako me je vse skupaj tiščalo. Kako me je izžemalo. Čeprav sem pol leta govorila na glas, da ne zmorem več. Da iščem službe. Da razmišljam o spremembi. A šele zdaj, ko se je nekaj res premaknilo, sem dojela, kako globoko sem bila že utrujena.

In zdaj? Zdaj sem vesela. Komaj čakam, da grem. Seveda, vem, da bo kdaj stresno, naporno, tudi težko. Ampak komaj čakam! Ker se prvič po dolgem času počutim živo. In zdaj to lahko povem: iz vzgoje grem v turizem. Kaj? (smeh)

 Ponosna sem nase. In vem – ni se zgodilo čez noč. Za tem so bili meseci iskanja, meseci občutkov, dvomov, strahu, pogovorov, notranjih bojev. A se je splačalo. Ker danes čutim mir. In srečo. Še vedno težko verjamem, ampak občutki so pravi. Dajejo mi življenje.

Mirna sem s svojo odločitvijo. Mirna z vsakim korakom, ki sem ga naredila. Ponosna sem, da sem poslušala sebe. Da sem si zaupala. Da sem se upala poslušati in slediti občutkom.

Da sem nekaj naredila – zase. In ne ostala v tistem “pa saj tako je življenje – faks, služba, otroci, poroka in konec”. Ne. Za nekoga je  to morda dovolj. Zame pa je zunaj nekaj več.