Kategorija: Uncategorized

Shit to glory story

Dolgo sem mislila, da sem preobčutljiva. Da preveč razmišljam, preveč čutim, prepočasi delujem in prehitro padem. Kot otrok sem bila zadržana, zasanjana, zatopljena v svoj svet. Pozabljala sem na čas, zamujala avtobuse in izgubljala stvari – a v mislih gradila čudovite pokrajine. Bila sem tista tiha opazovalka, ki je vse čutila, a redko povedala na glas.

Ko sem odraščala, sem iskala prostor, kjer bi smela biti jaz. Poslušala sem druge, se trudila ustrezati, se izražala z barvami, oblačili, risbami – a hkrati skrivala tisto mehko znotraj sebe. Bila sem občutljiva. Dedi mi je v šali rekel, da so moje sive oči »sive, lažnjive« – in spomnim se, kako sem se umaknila v sobo in se spraševala: »Ali sem res lažnivka?« Danes vem, kako iskrena in čustvena sem bila.

Moja psiha je bila tako močna, da sem dobila vročino tisti dan, ko sem izvedela, da imam naslednji dan zobozdravnika. Ob samem strahu je moje telo reagiralo.

V osnovni šoli sem bila na operaciji jajčnikov in ležala na oddelku z otroki z rakom. Tam sem prvič zares začutila, kaj pomenita upanje in pogum. Obiskali so me Rdeči noski. Še danes jih podpiram – ker sem na lastni koži začutila, kako majhna gesta lahko prinese svetlobo v bolečino.

Kasneje sem vstopila v svet dela – najprej zvesto, pridno, tiho. A nekaj v meni je kričalo. Začela sem brati horoskope, da bi razumela sebe, svoje čustva in vedenje. Zakaj me preplavijo občutki, ki jih ne znam opisati? Zakaj sem drugačna?

Menjava službe. Razočaranje okolice in bližnjih nad mojimi odločitvami. Iti po svoji poti kljub neodobravanju.

Prišla je anksioznost. Napadi. Jok pod tušem. Občutek, da se ne da več. Takrat sem prvič poiskala pomoč. Psihologinja mi je pomagala ubesediti vse tisto, kar sem nosila s sabo – in ni imelo prostora.

In tako se je začel moj vzpon. Počasen. Ne po ravni črti. Ampak moj.

Ustvarjanje je vedno bilo moj kanal – pisanje, slikanje, videi, besede. S tem predelujem, delim, zdravim, čutim. Začela sem voditi delavnice za otroke, mladostnike in odrasle – ustvarjati varen prostor, kjer lahko ljudje zadihajo in so videni.

Učim se, da ni treba hiteti. Počasi jem. Počasi tipkam. Diham. Učim se pokazati svoja dela, jih pohvaliti in prodati – ker imajo vrednost. Učim se klicati, ne samo pisati. Govoriti, ne samo čutiti.

In čeprav me še kdaj preplavi strah, še vedno padem … sem tukaj.
Še vedno živa. Še vedno jaz.

In to je moja zmaga. Kljub čustvenemu vrtiljaku sem tukaj – močna, ustvarjalna in prisotna

Uncategorized

Sporočilo svetu

Želim si, da bi bili malo bolj empatični drug do drugega. Spoštljivi. Da bi bil človek človeku človek. Da premisliš, preden sodiš. Da poslušaš, preden svetuješ. Da kljub temu, da ima nekdo drugačno mnenje, pogled, želje, navade, vrednote ali prepričanja – si še vedno zasluži spoštovanje. Verjamem, da se da vse dogovoriti, vse izraziti na spoštljiv način. Brez kričanja, brez kritiziranja. Zato pa moraš biti najprej dober do sebe. Razumeti sebe in svoja čustva. Jih znati prepoznati, občutiti in razumeti – pa tudi ni treba vedno vsega razumeti. Ker toliko, kolikor razumeš sebe, boš lahko razumel druge.

Samo zato, ker je nekdo drugačen, še ne pomeni, da je slab človek. Če te nekdo jezi in si ob njem nervozen, se vprašaj zakaj. Zakaj njegovo mnenje tako vpliva nate? Ponavadi zato, ker smo čustveno povezani s tem. Ker nam nekaj pomeni. Ker se je nekaj zgodilo, da imamo takšno mnenje. Vrnimo se nazaj k sebi.

Želim si, da bi bila komunikacija bolj spoštljiva. Resnična. Da bi si upali povedati resnico na glas. Ampak ne na zloben način – spoštljivo. In tudi če nekoga ne moreš “prebaviti”, mu lahko poveš: oprosti, ampak ne morem biti v tvoji družbi. Se obrneš in greš. Tukaj pa ja, vem, da je življenje in včasih ni tako enostavno. Takrat postaviš meje. In da postaviš meje, jih moraš znati najprej postaviti pri sebi – koliko boš dovolil, da te svet zadane, prizadene, premakne iz tvojega centra.

Poskrbi zase in boš lahko dober do drugih.

Zato te delavnice, kjer gremo v stik s sabo. Od pisanja dnevnika do pogovorov, joge – vse to je zato, da se ponovno začnemo zavedati sebe, svojega telesa, svojega delovanja.

In tukaj je tudi delavnica intuitivnega slikanja, kjer preko dihanja in meditacije najprej gremo v stik s sabo. Potem se prepustimo praznemu platnu in slikamo. Brez cilja, brez načrta. Samo slikaš. Na koncu pa vedno pride sporočilo, motiv, simbol. In preko pogovora ugotoviš, kaj se dogaja znotraj tebe. Tukaj je važen proces.

Potem pa je tudi slikanje na platno, ki ima cilj. Kjer si izberemo motiv, naredimo načrt in že vnaprej razmišljamo, kje bo kaj stalo, kakšne barve bomo uporabili, kje bomo začeli, kje bodo detajli. In s tem urimo možgane – da ko nekaj začneš, greš od začetka. Najprej vidiš celoto, potem pa korake do nje. In želim si, da bi tudi v življenju kdaj pa kdaj najprej pogledali celoto. Vse faktorje, vse dejavnike, ki so tam, da se nekaj zgodi. Ker če opazuješ, vidiš, da je za besedo in dejanjem razlog – več razlogov in dejavnikov, zakaj. In tako si lahko potem malo bolj empatičen do drugih, jih razumeš. Se z njimi veseliš ali jočeš.

In tudi to, da si postaviš osnovo in na tej osnovi gradiš detajle – to se da preslikati v življenje. Najprej temelji, potem detajli.

Poleg tega pa med slikanjem se dogaja milijon stvari. Koordinacija oko–roka, odločanje, spontano odločanje, domišljija, kreativnost, razvoj sposobnosti, da si lahko nekaj predstavljaš. In kar je najpomembnejše – padeš v stanje flowa. Kjer se telo spočije, odklopi od misli, zadihamo. Kjer se um umiri, utiša in samo si. Tako za otroke kot za odrasle.

In umetnost je tukaj zato, da povemo brez besed. Pokažemo. Saj vemo, da se stvari najbolj dotaknejo, ko jih vidiš fizično pred sabo in jih doživiš.

Poleg delavnic pišem tudi bloge. Pišem o tem, kar se mi dogaja. O svojih aha momentih. O spoznanjih, ki jih dobim skozi življenje. In želim si, da bi komu med branjem tudi nekaj kliknilo. Da bi samo doživel nekaj. Da bi stvari videl drugače. Da mu pokažem še drug zorni kot. Ali pa samo to, da nekdo dobi občutek, da ni čuden, če razmišlja tako. Da ni sam. Mogoče je nekje nekdo, ki vidi svet podobno kot jaz.

Bodi v stiku s seboj zato, da boš lahko dober do drugih. Da bo svet malo boljši in lepši.

Uncategorized

Križišče poti

Večkrat v življenju se znajdemo na križišču in imamo pred sabo izbire: kam bomo zavili, na katero pot se bomo podali. In kako gredo tebi odločitve? Ni vedno lahko.

Če ne veš, kam bi šel, je odločitev težka. Takrat pogosto stojiš in obstaneš. Vsi pa peljejo mimo tebe. Gledaš, kako se drugi enostavno odločajo in kar gredo. Ti pa se bojuješ sam s sabo in ne moreš nikomur obrazložiti, kaj se dogaja.

Zakaj stojiš? Zakaj se ne moreš premakniti?

Zaradi teže preteklosti? Ker se spominjaš odločitev, ki niso bile najlepše?
Zaradi odzivov družbe ali primarnih oseb?
Te vleče nazaj strah, da bi kaj izgubil, uničil ali poškodoval?
Ali samo misliš, da nisi naredil dovolj dobro?

Ali pa zaradi teže pričakovanj? Tvojega pogleda na to, kaj bi morala in kje bi morala že biti? Morda misliš, da tega ne zmoreš, da ne znaš doseči, da ne vidiš poti, ker dvomiš vase. In je vse megleno.

Nekdo gre mimo znakov in se ne obremenjuje. Nekdo nenehno pogleduje nazaj in ima v rokah zemljevid, kažipot. Lahko si pa nekje vmes – med tem, da imaš cilj, in tem, da vseeno prepustiš možnosti, da se stvari zgodijo.

Meni se je dogajalo, da sem ohromela pod težo odločitve. Videla sem križišče, videla cilj obeh poti. Le da so bila na eni strani čustva in pričakovanja drugih: strah, da jih bom razočarala ali izgubila. Strah, da ne delam prav, kot se pričakuje. Na drugi strani pa jaz – moje počutje, sanje, želje. In nekje vmes srednja pot, kjer bi se vse lahko združilo.

Ampak ja, bili so časi, ko se nisem mogla odločiti. Čeprav sem odgovor že poznala, je bilo neprijetno. In sem zavlačevala do zadnjega, kar ni bilo najboljše za nikogar. Včasih zato, ker si nisem upala povedati, kar si mislim, da ne bi prizadela drugih. Čakala sem na zadnji trenutek, čeprav sem odločitev nosila v sebi že prej.

Nisem si upala odločiti, ker sem videla izgube na obeh straneh. Odločitev – ta odgovornost – je povezana s tem, da bo na koncu nekdo razočaran. Ampak mogoče pa je ta strah drugačen. Mogoče nas včasih bolj kot izbira straši odgovornost, ki pride z odločitvijo. Če nič ne izberemo, nismo krivi. Če pa izberemo, bo kriva tista, ki se odloča. Kakšna teža in občutki! Grozno je, kako lahko posameznik tako vidi in čuti svet okoli sebe – čeprav v resnici ni tako črn in grozen. Saj se nič ne zgodi, če se odločiš tako, kot želiš.

Če pa veš, kam želiš priti, potem je odločitev enostavna. Takrat veš, kam boš šel, ne glede na ponujene možnosti. In verjamem, da tudi če najprej zaviješ levo, lahko po malo bolj makadamski poti prideš nazaj na hitro cesto in svojo pravo pot. Včasih pač moramo zaviti drugam, da prejmemo novo znanje, da spoznamo ljudi, ki se na koncu izkažejo, da so bili tam z razlogom.

Zato ti dam nasvet – takrat, ko ne veš kam. Samo pojdi in zavij nekam. Ne obstani. Samo pojdi in življenje te bo že nekam pripeljalo.

Uncategorized

Praznina

Prazno platno. Prazen prostor. Kaj vidiš?
Jaz vidim polno priložnosti, polno možnosti in milijon idej, kam bi lahko zavila in kaj bi lahko nastalo iz tega.

Nisem vedno tako videla. Včasih sem se praznine bala. Ob tem sem čutila stisk v prsih in paniko, da jo moram zapolniti. Bala sem se imeti prosti čas. Nenehno sem se zapolnjevala z dogodki, z delavnicami, z »stvarmi«. Občutek praznine sem že poznala. Takrat ti ni do ničesar, v ničemer ne vidiš več smisla ali pomena.

Kako sem prišla iz tega? Nimam pojma. Ali pač. Mogoče s tem, da sem poslušala, kaj si res želim. Mogoče z dialogom — pogovorom z ljudmi, ki jim lahko poveš tako, kot je, in tako, kot si, in ti pomagajo.

Vem, da sem imela obdobje, ko sem imela prost dan in sem v trenutku napisala vsem, ki jih poznam, če imajo čas za pijačo — in če ga niso imeli, sem se počutila slabo. Kot da nisem vredna, kot da nimam prijateljev. Kakšno mišljenje, joj. Zdaj se nad tem zgražam. Po eni strani pa … wuu, kje sem zdaj.

Ko praznina pride in se ji ne morem izogniti, imam v bistvu priložnost, da jo zapolnim s tem, kar si res želim.

Vzamem si dan zase, dan brez obveznosti. Priznam, da me še kdaj stisne in se pojavi milijon stvari, ki bi jih lahko naredila, ker sem jih odložila, ker nisem imela časa zanje. Takrat zadiham in si rečem: Kaj pravzaprav potrebujem? Kaj si želim?

Ali potrebujem mir, malce branja, pisanja? Ali družbo, sprehod in pogovor? Glede na to se potem odločim, kaj bom počela.

Imam tudi seznam idej in stvari, ki si jih želim ustvariti. In ko imam prost dan, se lotim tistega seznama. Vseeno pa naredim tudi kaj »pomembnega« — nekaj, kar me navdihuje, nekaj, kar mi da občutek smisla.

Praznina je super. Ker ko je prazno, je milijon možnosti.

Daj si 15 minut časa, da ne delaš nič. Prvih pet minut bo misel divjala sem in tja. Potem pa se bo pomirila. Takrat boš slišal, dobil ideje in začel poslušati svoje želje. Slišal boš sebe.

In praznina — ti imaš odločitev, kako jo boš zapolnil. S čim. Kaj boš »naslikal«. Ali s tišino, mirom ali z zabavo. Kaj ni to čudovito? Imaš možnost in priložnost, da jo oblikuješ.

Na delavnicah sem tudi nekaj spoznala: ne potrebuješ vedno poslikati celega platna. Praznino lahko pustiš in je del celote. In tudi v življenju. Lahko si pustimo malo praznine. Malo odprtih možnosti za nekaj novega. Jaz bi rekla — za ljubezen.

Začela sem misliti, da je praznina pravzaprav prostor, kjer se rodi kreativnost. Kjer lahko poslušaš sebe. Kjer si dovoliš dihati in začutiti, kaj resnično želiš.

Uncategorized

Pritisk življenja

Življenje niso samo lepi trenutki. So tudi težki dnevi, bolečine in poti, po katerih bi najraje obrnila nazaj. Dolgo sem mislila, da je to pač tako — da so težki trenutki del poti, ki jih moraš »preživeti«. Jemala sem jih z odporom, z občutkom krivice.

Ampak zanimivo … vedno so se vračali. Podobne situacije, druga imena, drugi kraji — pa isti občutek. Po vsaki izkušnji sem bila močnejša, čeprav tega nisem videla.

Danes razumem: življenje te pritiska tam, kjer še potrebuješ rast. Tam, kjer še skrivaš svoj potencial. In pritiskalo bo, tudi če zamenjaš situacijo. Vedno znova, dokler ne boš pripravljen nekaj resnično spremeniti. Dokler ne boš najprej videl situacije, ki se ti ponavlja. In potem razmišljal o tem, kako bi drugič ravnal drugače. In potem to drugače tudi naredil (to je kar dolg proces).

Do trenutka, ko boš moral izbirati: ali se zlomiš ali pa vstaneš — drugačen, modrejši, mirnejši.

Imela sem trenutke, ko so se moji največji strahovi uresničili. Ko je bolelo. In bolelo je več dni, tednov, mesecev. Ko sem že mislila, da sem »sprejela«, je prišel en sam komentar … in spet je zabolelo. A z vsako ponovitvijo je bilo malo lažje. Do trenutka, ko sem ugotovila, da me bolečina uči. Da me sili, da se postavim zase. Da me počasi pelje do točke, ko si rečem: »Zmorem sama. V redu bom, tudi če me ne sprejmejo.«

Res je — veliko lažje je to reči, ko si dobre volje. Težje pa, ko to resnično občutiš — ko sediš v zavrnitvi, v praznini. Ampak zdaj vem: brez teh trenutkov ne bi bila tu, kjer sem danes.

Ko se ozrem nazaj, ne bi ničesar spremenila. Jih pa zdaj gledam s sočutjem in si želim, da bi lahko šla nazaj, objela malo Tjašo, najstnico Tjašo, in ji dala vedeti, da bo vse okej — da zmorem.

Danes, ko pride podobna situacija, poskusim nekaj narediti drugače. Samo za en odstotek. Mali korak, majhna sprememba, a s časom naredi veliko razliko. In potem pride dan, ko se več ne pripravljaš, ne razmišljaš, ampak samo znaš. Samo si.

Kolikokrat sem najprej sama jokala in zapisala stvari na papir. Šele nato povedala nekomu in poslušala nasvete. In ko je prišla situacija, še vedno nisem zmogla — nisem mogla, ko ti res telo ne dovoli, um pa želi. In potem spet in spet … dokler nisem rekla ene besede. In potem že dve. In tako naprej.

Otroci se učijo s ponavljanjem. Tako kot se pes nauči ukaza, ker ga sliši večkrat. Tako tudi mi: ko ponavljamo določene navade, stvari, naše odzive — postanejo močnejši in nam zlezejo pod kožo. Vsakič, ko se nekaj ponovi, postaneš boljši, bolj potrpežljiv, bolj miren.

In včasih … včasih potrebujemo tisto res globoko bolečino, ki te vrže na tla, da končno pogledaš vase. Takrat se sprašuješ: »Zakaj meni?«

Zato, ker tam leži tvoj potencial. Ker tam nekaj še čaka, da ga vidiš, da ga ozdraviš. In ker to v resnici že imaš v sebi — samo priložnosti še nisi imel, da to spoznaš.

Danes, ko pride izziv, si poskušam reči: ne »zakaj spet«, ampak: »Aha, tu je nova priložnost. Da zrasem. Da postanem boljša.«

In mogoče je to bistvo. Ne bežati od pritiska, ampak ga sprejeti kot učitelja. Ker včasih nas življenje potisne na tla samo zato, da bi končno vstali — višje.

Uncategorized

Šope rož

Dobila sem rože in jih nisem dala pravočasno v vodo. Ko sem jih kasneje vendarle dala v vazo, je ena od petih znova zacvetela. Ob tem sem se spomnila na življenje. Najprej sem pomislila na to, kako je le ena znova zacvetela, si opomogla in cveti kljub težkim pogojem. Mogoče sem se ob tem spomnila nase. Kako sem tukaj kljub izzivom in spremembam. Kljub čustvenim izzivom. Sem tukaj in še vedno rastem in se odpiram.

Pomislila sem na to, kako je včasih dovolj, da vate verjame le ena oseba. Da te pohvali ali opazi le ena oseba in spet dobiš upanje, zagon, da nadaljuješ. In kljub vsem rožam je bila ta ena še vedno čudovita. Ni vse izgubljeno, še vedno so možnosti in priložnosti. Spomnilo me je na to, da ne smemo obupati. Da kljub temu, da se nam morda zdi, da je že vse izgubljeno ali da se ne da več rešiti, ne obupamo. Da poiščemo rešitev, poskusimo in nadaljujemo.

Lahko bi vse rože vrgla v smeti, ampak sem jih »rešila« – in ena se je. In to lahko preslikaš v življenje. Ne obupaj. Poskusi vsaj nekaj in mogoče bo kaj drugače. Če ti keksi ne uspejo v prvo, vsaj veš, česa si dal preveč in česa premalo, in boš to lahko naslednjič popravil. Ali pa maso, ki ti je ostala, samo malo predelaš – dodaš še malo mleka, moke, jajc – in nastane nova masa. Namesto keksov spečeš torto. Mogoče celo kaj boljšega. In ko pridejo izzivi, se ne valjaj v jamranju, kaj in kako je narobe. Išči rešitev. Poskusi nekaj narediti.

Potem pa sem videla ostale rože, ki so ovenele. Nekaj listov je že odpadlo. Stvari bodo odmrle, ljudje bodo odšli. Tudi če jim pomagaš in tudi če si želiš pomagati. Včasih smo prepozni in je škoda že narejena – s tem pač moraš živeti. Odpustiti sebi in drugim ter tega ne vleči za sabo. In ja, lahko bi bilo drugače. Ampak ni. Za nazaj ne moreš gledati, ne moreš spreminjati. Lahko greš samo naprej.

In ja, včasih stvari odmrejo, ker nam ne služijo več. In včasih ni rešitve – moraš samo pustiti, da je, kot je. In pustiti drugi osebi, da je in da predeluje stvari v svojem tempu. Ne moreš vedno vsega rešiti in vsem pomagati.

Že sem bila obupana. Jokala sem vsako noč in prosila, da bi se nekaj zgodilo, da bi mi nekdo pomagal. Čustva so bila premočna in zdelo se mi je, da mi nič v življenju ne gre. Nisem jih več znala obvladovati ali predelati. Takrat sem prvič poiskala pomoč tudi pri terapevtih. In sem jo našla. Začela sem hoditi na terapijo in pomaga. Tam sem dobila nazaj upanje.

Dovolj je, da te ena stvar vrže iz tira, in dovolj je, da te ena stvar pobere. Takrat sem si prvič priznala, da je težko. In od takrat naprej ne vem, ali sem si kdaj res dovolila ostati v tem občutku, ker sem vedno gledala samo rešitve. Korak naprej. Ali pa sem si rekla: ja, v slabi situaciji sem – ampak kako bom prišla ven iz tega? Tudi takrat, ko je bilo res naporno, sem iskala pot naprej.

In včasih je dovolj le ena stvar, da te drži pokonci. Lahko je to tvoj zakaj, tvoje sanje, oseba, beseda ali pesem. Lahko je deset minut tišine in pitje kave na soncu, da spet najdeš pogum in moč v sebi. Zato je v redu, če poveš in deliš naprej. Če govoriš o svojih problemih in o tem, kako si jih reševala. Ker nekdo posluša. Nekdo bo slišal tvojo zgodbo in bo ravno to tista ena beseda, ki mu bo pomagala.

Uncategorized

V iskanju svojega stila

Post author By tjasa
Post date 11 novembra, 2025
Ni komentarjev na V iskanju svojega stila

Velikokrat sem slišala, da moraš najprej ustvariti in imeti en stil slikanja, ki ga pelješ skozi kariero — da postaneš po njem prepoznaven. In ja, res je. Nekatere slike znanih umetnikov takoj prepoznaš po slogu slikanja. Jaz pa sem se s tem kar težko soočala. Ker nisem vedela, če imam svoj slog slikanja. Ali ga bom sploh kdaj našla. Preprosto mi je bilo preveč stvari všeč — in preveč sem jih želela poskusiti, raziskati, razvijati. Takrat sem bila kar jezna nase. Silila sem se, da bi “našla svoj stil” in se nečesa držala. In s tem sem si ustvarjanje samo še otežila. Želja po slikanju se je zmanjšala. Pritisk je ubijal veselje. Mogoče je kriva tudi moja narava — ponavljanje določenih stvari mi pač ne leži – zato tudi ne hodim na

Včasih sem res verjela, da obstaja ena verzija mene, tista končna, do katere bom prišla, ko bom dovolj raziskala, dovolj ustvarila, dovolj razumela. Ampak zdaj vem, da te verzije ni. Ker se spreminjam. Ker rastem. Ker me vsak dan nekaj novega premakne. In to je lepo.
Ker bi bilo dolgočasno, če bi obstala samo v eni obliki. Mislim, da je svoboda prav v tem, da si dovolim biti različna — včasih bolj tiha, drugič polna barv.

Ko sem to misel o “enem stilu” spustila, sem končno začela uživati v ustvarjanju. Tako v slikanju kot pri vodenju delavnic. Razumem, da se moj slog premika skupaj z mano — da diha, raste, se včasih umiri, drugič eksplodira v barvah. Vse to je del iste zgodbe.

Pred nekaj dnevi sem svoje slike obesila na steno. Ko sem jih videla tako skupaj, sem prvič res opazila, da v bistvu imam stil. Moje slike so bogate z barvami, polne življenja. Velike poteze, široke ploskve barve in potem — manjši, nežni detajli. Pogosto ženski obrazi v vseh možnih različicah. Tudi narava mi uspeva, ampak je vedno polna barv, gibanja, dogajanja. Takrat sem pomislila — mogoče pa res imam stil. Na delavnicah pogosto poudarjam, da ne smejo biti vse slike enake, ker je vsak drugačen. In prav tam se vidi, da ima vsak svoj izraz, svojo energijo, svoj slog. In tudi jaz sem ga očitno našla — takrat, ko ga nisem iskala.

Tudi na družbenih omrežjih sem šla čez podobno pot. Dolgo sem opazovala druge, iskala svoj način. Preizkusila sem milijon pristopov. Zdaj pa sem končno našla tistega, ki meni ustreza. Način, kjer lahko delim svoje misli, kjer lahko ustvarjalno urejam objave, snemam videe — in tudi tukaj izražam svojo ustvarjalnost.

To me je spomnilo, kako pomembno je, da se kdaj ustaviš in pogledaš nazaj. Da vidiš, kje si bil, kaj si ustvaril, kaj si pustil za sabo. V procesu iskanja, raziskovanja, ustvarjanja — gradiš sebe. Spoznavaš, kaj ti je všeč, kaj ni. Kaj te veseli, kaj te jezi. In vse to te oblikuje.

Tako je tudi pri vsakdanjih stvareh. Poskusila sem različne navade, ki sem jih slišala pri drugih. Nekatere so delovale, druge ne. Delovale so tiste, ki so izhajale iz mene. Najprej sem morala spoznati sebe — in šele potem najti navado, ki mi res pomaga. Recimo, rada odlagam stvari in jih ne pospravim nazaj. Zdaj imam post-it listke. Na mesta, kjer običajno kaj odložim, prilepim listek, ki me spomni: pospravi v omaro. In deluje. Upam, da bom nekoč to naredila brez listka. Moj stil se vidi tudi v oblačilih, v stanovanju. Dolgo sem se ravnala po drugih, po tem, kaj je “pravilno”. Ampak zdaj vem — dokler ne vidiš, ne doživiš, ne moreš vedeti, kaj ti je res všeč. Ko sem iskala stanovanje, sem ob obisku enega prostora začutila: to je to. Tu se počutim doma. Zdaj vem, kakšno okolje si želim ustvariti zase.

Če bi šla nazaj, bi tisti Tjaši rekla: »Pojdi, raziskuj življenje. In potem se določi, kdo si in kaj si. Ne rabiš imeti vse izbrano — niti potem ne. Prepusti se življenju.« In to je nasvet tudi zate. Prepusti se. Danes ti je lahko lepo v obleki, jutri v trenerki. Avta res ne moreš menjati vsak dan, pa niti ne rabiš. Lahko pa menjaš pogled, barvo, občutek, energijo.

Včasih je treba samo nehati gledati naprej in se ozreti nazaj. Tam boš videl, da si že ves čas ustvarjal svoj slog, svoj izraz, svojo zgodbo. Samo prepoznati si jo moral.

Uncategorized

Manj je več

Manj je več

Včasih imam občutek, da nas svet potiska naprej. V vedno več in več. Vedno nekaj novega. Kupiš omaro, ker nimaš več prostora v prejšnji za oblačila. Ampak na omari manjka roža. Kupiš rožo. Kaj pa, če bi šel obratno? Poglej, kaj imaš v omari, in daj stvari, ki jih eno leto nisi oblekel ali uporabljal – stran. In boš dobil prostor nazaj za nove stvari.

Tolikokrat mislimo, da moramo svoje življenje izboljšati: jutranja rutina, produktivnost, meditacija, dihalne vaje, zdravi zajtrki … Včasih pa je največ, kar lahko narediš zase, to, da zjutraj samo spiješ kavo v tišini. Brez občutka, da bi morala karkoli dodati, popraviti, izboljšati.

Bodo prišle nove stvari, ker se mi spreminjamo in rastemo – če lahko temu tako rečem.
Ampak v tem procesu je dobro kakšno stvar odložiti, podariti, pustiti in dati prostor novi. Ne pa samo dodajati nove in nove stvari. Podoben občutek sem imela v osebni rasti. Vsako leto sem odkrivala in raziskovala novo in novo področje. Enkrat finance, drugič sebe, tretjič odnose … in kar iskala in brskala. Pa mi to ni prineslo olajšanja, ker je bila vedno ena stvar za rešit, za popravit. In ko sem bila že blizu cilja, sem spet padla v jarek.

In ja, dobro je, da se malo sprašujemo in razvijamo, ampak dobro je tudi, da za nekaj časa samo bivaš z informacijami, ki si jih izvedel, in s tem, kar imaš. In si rečeš: »Dovolj sem to, kar sem.« Ker to, kar sem, to imam. In s tem lahko delam. Poglej, kaj imaš, in delaj s tistim, kar imaš. Velikokrat pozabimo pogledati, kaj vse že nosimo v sebi – znanja, izkušnje, talente, drobne trenutke, ki nas napolnijo.

Ne rabimo vedno dodajati, barvati, kupovati ali loviti nekaj novega. Včasih je dovolj, da premešamo barve, ki jih že imamo na paleti. Poglej, kdo si, kaj znaš – in to razvijaj.
To deli z drugimi. To uporabi. Dovolj si. Vredna si. Hitimo skozi življenje in kar nekaj popravljamo. Kaj pa, če bi samo malo obstajali?

S tem, ko si delovni dan zapolnimo s stvarmi, za katere mislimo, da jih moramo narediti, se praznimo. Pozabimo na stvari, ki nas polnijo. Če ne veš, katere stvari te napolnijo – pomisli, komu daješ prednost, ko izbiraš, kaj boš počel v prostem času. In če se pogledaš, za stvari, ki so ti všeč, se vedno najde čas in denar. Za tiste, ki ti niso, pa kar naenkrat zmanjka časa in pride milijon izgovorov. Ali pa delaš in se ob tem počutiš prazno. Manj tistega, kar te izmuči. Več tistega, kar te polni.

So pa stvari, ki jih moramo. Ampak tudi tukaj lahko spremeniš pogled nanje in jih spremeniš v nekaj, kar ti je okej. Ne maram pospravljat. Ne, res ne. Ker ne vem, zakaj imam do tega tak odpor. Ampak sem začela govoriti, da želim živeti v urejenem, čistem okolju. Ker me pomirja. Ker ni kaotično. In sem jaz manj kaotična. Ne pospravljam zato, ker moram, ampak zato, ker mi paše živeti v mirnem, čistem prostoru. Ker se tam lažje spočijem, lažje diham, lažje ustvarjam. Imam privilegij imeti vse to – ta prostor, kjer lahko spim, jem, slikam, se gibam. Nisem oseba za fitnes. To sem že sprejela. Ne rabim uteži in naprav, da bi se počutila živo. Raje grem v naravo, poslušam veter, čutim zemljo pod nogami. Raje naredim nekaj joge doma, kjer je tišina, kjer sem jaz s seboj. Koliko oblačil si kupila, preden si sploh začela telovaditi? Najbrž si se s tem le izmikala dejstvu, da moraš začeti. Najdi gibanje, ki ti prinaša užitek. Ne rabim več novih športnih oblačil, opreme ali aplikacij. Rabim le telo, dih in trenutek.

Manj hitenja, več prisotnosti. Manj stvari, več miru. Manj dokazovanja, več zavedanja.

Uncategorized

Egocentričnost

Kako sem prišla bližje k sebi in odgovorila na vprašanje: kaj si želim. Kako poslušati svoje želje, jih slišati in prepoznati, udejanjiti, povedati na glas in se tega tudi držati – kot obljuba sebi.

Pri tem se je pojavilo vprašanje: Ali sem zdaj egoistična? Ali zanemarjam druge? Rekli bi, da se s tem ukvarjajo samo neegoistični ljudje.

Obstaja tanka meja, ki jo lahko hitro prestopiš. Lahko si malo egoističen, ko nehaš poslušati potrebe drugih, njihove karakterje …

Ko sem sama in imam prost dan, se sprašujem: Ali sem egoistična? Kaj si želim delati? Kaj pa moram delati?
Fajn bi bilo pospraviti in pokositi okoli hiše, narediti obveznosti za s.p., napisati poročilo. Iti mal na kolo, na sonce. Želim pa se spočiti. Želim brat. Želim jesti. In nekje med tem najdeš nekaj zase.

Nekateri pravijo, da začneš tam, kjer ti je najtežje, potem greš k stvarem, kjer ti je fajn. Jaz pa najprej naredim stvari, ki me napolnijo, in potem eno stvar, ki jo moram (vsaj tak občutek imam).

Zato sem včasih šla ven in brala knjigo, potem noter pospravila stanovanje, pripravila obrok za jutri. Ko sem malo napolnjena, so stvari, ki jih moram, lažje – ker sem jaz okej. In iščem neko ravnotežje tukaj.

Kaj pa ti počneš?

Ko si sam, si sam – in na koncu jezen lahko le nase, razočaran nad sabo. V odnosih pa je malo drugače, malo bolj zakomplicirano. Stopita dva človeka, ki imata različne navade, pričakovanja, želje, poglede na svet, drugo vzgojo. Pogovori o tem, kaj si želita, kaj je komu pomembno, kaj je no go, kaj lahko malo opustiš, koliko se znaš prilagoditi.

Tudi sama se sprašujem: Kaj si želim? Katere navade sem pripravljena dati stran? Katere spremeniti? In katere ne želim spremeniti? Pri tem pogovoru se zavedaš, da je na drugi strani človek in si pri tem spoštljiv.

Vseeno je, da poskrbiš najprej zase in šele potem za druge. Ko si ti okej, boš v odnosu lahko okej. Ko so drugi bolni, ne moreš biti 100% prisoten, ampak si malo manj tam.

Upam, da bom znala prepoznati, kdaj bom šla čez mejo. Tudi v vseh odnosih lahko rečeš: Ne želim. Nimam energije.

Tukaj se pokaže odraslost – sposobnost pogovora, razumevanja, poiskati kompromis in najti sredino. Ne vztrajaš vedno pri svojem, ker bi s tem lahko ogrozil odnos, ampak najdeš ravnotežje. Še vedno pa ne obupaš nad tem.

Če partner ne mara joge, lahko najdem čas, kjer jo bom izvajala sama. Še vedno jo imam v življenju, ampak na drug način. Lahko stvari prilagodiš, in še vedno so tvoje – še vedno te napolnijo.

Včasih delamo stvari, ker nam je mar za druge. Lepo je tu in tam kaj narediti za druge, ampak da ni to na vsakodnevni ravni in bazi, ker se hitro iztošiš in si potem že malo aroganten, nesramen, ker stvari moraš.

Upam, da bom znala razvijati prožnost. Kako ostati v sebi, tudi če se moraš malo prilagoditi – da pri tem ne izgubiš sebe.

Želela sem imeti mirno jutro samo zase. Ampak me je klicala prijateljica, da je za izlet. In sem okej. Želim si oboje. Jutri, ko ne bo časa, bom šla sama ali z njo drugič. Da ne izdaš sebe, četudi spremeniš svoje želje, dokler so ti še vedno okej.

In tu je tisti trenutek iz mojega življenja: sedela sem zjutraj s skodelico čaja, okrog mene tišina, svetlo sonce skozi okno. Čutila sem mir in svobodo, da si dovolim biti samo jaz. Nobenih pričakovanj, nobenih obveznosti. Samo jaz in moje želje, moje misli, moje telo. Ta trenutek mi je pokazal, da je mogoče najti ravnovesje med tem, kar hočem, in tem, kar pričakujejo drugi.

Ob tem sem se spomnila, da ne smeš imeti pričakovanj. Svet ni črno-bel, je pisan. Tudi to o egoističnosti – vsak ima svoj pogled na to, kdo je in kaj je.

Kakšen si ti v pogovoru z drugimi? Ostajaš v stiku s sabo?

Uncategorized

Kaj si želim?

To je za vse nas, ki smo delali stvari, ker se je to pričakovalo v družbi. Ker smo morali. Ker smo mislili, da je tako prav. Ker nismo preveč razmišljali zakaj, ampak smo samo počeli stvari. In potem se je v telesu prikradel en tak občutek, ki nam je namignil, da mogoče to, kar počnemo, govorimo – ni res. Da nam ni več prijetno, lagodno.

To je zate, ki si bil v življenju na avtopilotu in si šele začel z vprašanji kot je: Zakaj to počnem? Si to sploh želim?

Nekega dne me je prijateljica čisto nedolžno vprašala: »Kaj pa ti želiš?«
In nisem znala odgovoriti. Ta stavek me je totalno vrgel v temo. V glavi tišina, telo prazno. Odgovor je bil: ne vem, meni je vseeno. In sem malo globlje začela razmišljati o tem.

Odgovora nisem imela, ker je bilo neznano. Ker se tega nisem spraševala. Ker se to ni spraševalo. Samo stvari so se zgodile in se naredile. Nihče ni razložil zakaj – samo naredi. Ob tem, ko sem želela deliti svoje želje, sem imela občutek, da kompliciram, da samo otežujem. Pri tem sem izgubila sebe.

Enkrat sem se usedla in se vprašala: kaj si želim? Sedela sem in čakala. Pa ni prišel odgovor. Potem sem se večkrat vprašala, pa spremenila taktiko. Namesto: kaj si želim? sem začela spraševati: kaj me veseli, kaj me navdihuje, kaj me napolni? Kje se praznim, kje mi je nelagodno, kje nisem pozorna?

In sem se začela spraševati tekom dneva. Čisto navadnega dneva. Pri vsaki stvari sem se ustavila in si vzela minuto – delam to iz navade, iz avtopilota, ali ker si to res želim?

In počasi, res počasi, je prišel tudi kakšen ne.
Ne želim. Bi raje to. Ali lahko to? In občutki so bili nori. Bilo mi je nerodno, strah me je bilo. Ampak sem vseeno bila s tem. In lahko rečem, da sem zavzela prostor.

Opazovala sem tudi telo. Ko sem na glas povedala, kaj bom, sem zaznala – ali me je nekaj stisnilo, ali pa je bil mir. Vedno hitreje to opazim in vedno hitreje prepoznam.

Prvi izziv je bil sploh videti, da ne vem, kaj si želim. Potem pa sem začela spraševati in raziskovati, kako se odzivam na dogodke in situacije. In sem mislila: okej, to je to. Vem, kaj želim. Ampak je prišel drugi izziv – to povedati na glas in to narediti. Reči: Jaz tega ne želim. Bi raje to. Ali lahko to. Ali pa samo: ne, ne pridem.

In veš kaj, okolica je imela kar zanimive odgovore. Ker tudi sami niso tega pričakovali. Na začetku sem ob svojih odločitvah začela razlagati, zakaj sem se tako odločila. Ne vem, ali sem s tem tolažila sebe ali njih. Imela sem občutek, da moram obrazložiti zakaj. Ali pa podati rešitev – v smislu: »No, pa sej lahko tako in tako.« Ampak ne rabijo vsi moje razlage. Lahko samo povem.

In zanimivo – pri nekaterih stvareh sploh niso odreagirali. Samo bili so: okej. In sem bila jaz: Okeeeej. Wau. Zanimivo.

Z majhnimi koraki mi je vedno lažje ubesediti svoje želje. In sem začela opazovati druge. Velikokrat ne povedo zakaj ja ali zakaj ne. Samo povejo, kdaj imajo čas, kdaj pridejo, in to je to. In so čisto mirni pri tem. Jaz pa sem še pol dneva razmišljala o tem.

No, tukaj sem videla svojo točko rasti. Ker velikokrat preverjam, razmišljam o drugih. Kako se bodo oni počutili ob mojih odločitvah. In tukaj je novo potovanje – da občutki drugih niso moja skrb.

Na tem še delam. Učim se ustati v svoji odločitvi, četudi je komu neprijetno.