Kaj je tvoj cilj?
Kaj je tvoj cilj? To je dobro vprašanje za skoraj vsako situacijo. Zakaj? Ker se s tem malo omejiš. Usmeriš se v tisto, kar želiš doseči, in se mogoče ne obremenjuješ toliko z vsem, kar se dogaja okoli tebe.
Predstavljaj si, da pripraviš delavnico. Vanjo vložiš veliko časa, energije in idej. Se veseliš, da jo boš izvedla, na koncu pa ni nekega posebnega odziva. Nihče nič ne komentira, nihče ne pohvali tvojega dela. Kako se počutiš?
Nekateri bi bili razočarani. Mogoče bi se jim zdelo, da drugi niso prepoznali njihovega truda. Veselje, ki so ga čutili pred delavnico, bi se tako na koncu spremenilo v žalost. Spet drugi bi zaključili delavnico, pospravili stvari in šli naprej. Brez posebnega razmišljanja o tem, kaj so si mislili drugi.
Kaj je torej razlika?
Mogoče se lahko za začetek vprašamo, kaj smo sploh želeli doseči.
Če je tvoj cilj uspešno izvesti delavnico, se vprašaj, kaj to zate pomeni. Da si pripravila vse, kar si želela? Da si udeležencem predala znanje? Da si se potrudila po svojih najboljših močeh? Da si ustvarila prostor, kjer so se lahko sprostili in ustvarjali?
Ko veš, kaj je tvoj cilj, lažje presodiš, ali si ga dosegla. Seveda je lepo, če dobiš pohvalo. Tudi povratne informacije so dobrodošle, saj se iz njih lahko kaj naučiš. Ampak ali to pomeni, da je bila delavnica neuspešna, če jih ni?
Včasih si zastavimo cilj, potem pa nanj pripnemo še nekaj drugega. Želimo si, da bi nas drugi pohvalili, opazili naš trud ali nam povedali, da smo dobro opravili svoje delo. In kar naenkrat naš uspeh ni več odvisen samo od tega, kar smo naredili, ampak tudi od odziva drugih.
Tega pa ne moremo nadzorovati.
Lahko se pripraviš na delavnico, vložiš vanjo svoje znanje, čas in energijo. Lahko se potrudiš, da jasno predstaviš vsebino in ustvariš prijetno vzdušje. Ne moreš pa zagotoviti, da bodo vsi navdušeni. Da bodo vsi razumeli tvoje sporočilo. Ali da bodo iz delavnice odnesli točno tisto, kar si si želela.
In tukaj se mi zdi pomembno vprašanje odgovornosti.
Kaj je moja odgovornost in kaj je odgovornost drugega?
Moja odgovornost je, da se potrudim. Da informacije predam čim bolj jasno, iskreno in spoštljivo. Da razmislim, kaj želim sporočiti, in poiščem način, kako to najbolje narediti. To velja za delavnico, pogovor, likovno delo, fotografijo ali objavo na družbenih omrežjih. Vedno nekaj ustvarjamo ali sporočamo. Želimo, da bi drugi nekaj videli, slišali, začutili ali razumeli.
Ampak kaj bodo iz tega vzeli, je njihova stvar. Njihova odgovornost. Vsak ima svoje izkušnje, svoje razumevanje in svoj pogled na svet. Zato lahko isto sporočilo dva človeka razumeta popolnoma drugače. Seveda lahko tudi sama ugotovim, da česa nisem dovolj jasno povedala. Lahko se iz odzivov kaj naučim in naslednjič poskusim drugače. Ampak ni moja naloga, da nadzorujem vsak odziv in poskrbim, da bodo vsi zadovoljni.
Moja odgovornost se konča tam, kjer se začne odgovornost drugega.
In mogoče si lahko s tem prihranimo marsikatero skrb. Ker ko svoj cilj vežemo na odzive drugih, jim pravzaprav prepustimo tudi odločitev o tem, ali smo bili uspešni.
Če nas pohvalijo, smo zadovoljni. Če nas ne opazijo, začnemo dvomiti vase. Pa smo morda svoje delo opravili čisto tako, kot smo si želeli.
Zato se mi zdi pomembno, da si znamo zastaviti realen cilj. Kaj želim doseči? Kaj je v moji moči? Za kaj se lahko potrudim?
Potem pa si dovolimo, da naredimo svoje. Seveda nam je lahko mar za druge. Lahko poslušamo njihova mnenja, sprejmemo kritiko in se iz nje učimo. Ni pa treba, da vsak njihov odziv vzamemo kot merilo svoje vrednosti ali uspeha.
Včasih je dovolj, da veš, zakaj si nekaj naredil, kaj si želel predati in da si se pri tem potrudil.
Ti poskrbi za svoje sporočilo. Kaj bo drugi z njim naredil, pa je njegova pot.