Pogovor s prijateljem me je navdušil. Dal mi je vedeti, da so tam nekje ljudje, ki razmišljajo in vidijo podobno kot jaz. Mogoče jih nimam veliko okoli sebe, ker sem jih iskala na napačnem mestu. Odšla sem na izobraževanje, kjer so se prijavile bolj kreativne osebe, in z njimi sem lahko začela pogovor o tem, kako vidimo umetnost. In zakaj nas tako pritegne.
In vse, kar sva rekla, je bilo: “Jaa, jaz isto.”
V določenih stvareh se tudi nisva strinjala, ampak sva povedala svoja stališča — in tudi to je bilo tako zelo čudovito. Oba sva bila slišana in videna. V tem pogovoru sem si dovolila povedati, kar mislim, in bila sem navdušena, da lahko delim svoje poglede na umetnost. Po pogovoru sva šla še v galerijo in na koncu sem bila napolnjena z veseljem… in z nečim, kar lahko opišem samo kot prijeten notranji mir.
Umetnost je skrivnostna. Tisto, kar je ustvarjeno, v resnici pozna le tisti, ki je to ustvaril. Čar ni v končni sliki, ampak v procesu ustvarjanja. V tem, kar se dogaja v človeku med tem — in tega ne ve nihče drug. Ima tanko tančico skrivnosti. Zato so nam mogoče tako všeč stare mogočne stavbe, slike iz zgodovine in vsa ta dejstva… ker ne glede na to, kako dolgo govorimo o njih, nikoli nismo 100 % prepričani, kaj je res. Ker nismo bili tam.
Sama uživam v ustvarjanju, ker mi misli za trenutek utihnejo in lahko samo sem. Uživam v mešanju barv, v prelivanju. In na koncu me vedno znova fascinira, kako iz nekaj potez nastane motiv. Ali kako iz nekaj sten nastane prostor, ki ga najprej napolniš s predmeti — potem pa ga napolnijo še ljudje s svojo toplino.
V procesu ustvarjanja se umirimo. To je pomembno, saj se s tem umiri naš živčni sistem, ki je tekom dneva pogosto preobremenjen. Prav je, da se ustavimo in telesu sporočimo, da je varno… da se lahko sprosti.
Umetnost preprosto je. Je tukaj. In vsak jo vidi drugače — v tem je njen čar. Vsako sliko ali umetniško delo vidimo s svojimi očmi. Iz svojih izkušenj. Iz svojega znanja. In kar je najpomembneje: iz svojih občutkov. Umetnost gledaš s čustvi, ne le z razumom. Ne glede na to, kaj vidiš, se nekaj zgodi v tebi. Včasih začutiš grozo, jezo ali strah. Včasih navdušenje, začudenje… ali pa te enostavno šokira in prevzame.
Umetnost je izraz posameznika in njegovih prepričanj. Z njo lahko izrazimo stvari, stališča, mnenja, doživljanja — in včasih so le na tak način sploh slišana, ker so tako zelo močna ali provokativna.
Umetnost lahko prikaže vse: od političnih prepričanj, okoljevarstvenih skrbi, pa do stanja družbe. Skozi zgodovino so umetniki z njo izražali svoje vrednote, pošiljali sporočila… in to se dogaja še danes.
Umetnost se spreminja.
Ker se spreminjajo ljudje, ki ustvarjajo, in ker se spreminja čas, v katerem ustvarjajo. To je njen čar. Teče naprej. Se premika. Premika tudi nas.
Je izbira.
Kar ustvariš, lahko deliš z drugimi — ali pa ostane le spomin zate.
V tem si lahko točno to, kar si. Ni omejitev, ni okvirja.
Lahko se odločiš, da slika še ni končana, in dodaš še kak detajl.
Umetnost je svobodna.
Veš, da če boš delil svojo mojstrovino s svetom, te bodo tako kritizirali kot hvalili. Ker vsake oči vidijo drugače.
Svobodna je, ker dovoljuje različnost.
In s tem dovoljuje, da si ti — ti.
Da vidiš, kar vidiš.
Ker ni prav ali narobe.