Kategorija: Uncategorized

Categories
Uncategorized

Prvi korak

Kako te je to leto oblikovalo? – Poglobljena refleksija

Ob koncu leta pogosto hitimo z načrti za novo leto, a premalokrat si vzamemo čas, da se ozremo nazaj. Leto, ki se izteka, nosi s seboj kup neprecenljivih trenutkov – tistih, ki so nas nasmejali, in tistih, ki so nas preizkusili. Vsi skupaj so nas oblikovali v osebo, kakršni smo danes.  

Si kdaj za trenutek ustavil/a in se vprašal/a, kako te je to leto spremenilo?

Zdaj je pravi čas, da se za trenutek umirimo in si dovolimo pogledati nazaj. Globoko vdihnimo 😌 in ozavestimo vse, kar nam je to leto prineslo. Ne glede na to, ali je bilo leto izzivov ali uspehov, vsaka izkušnja nosi svoj pomen.  

Zakaj je pomembno pogledati nazaj?

Refleksija nam pomaga razumeti, kako smo rasli in se razvijali. Pogosto se skozi leto osredotočamo na težave in ne opazimo majhnih, a pomembnih zmag. Prav tako lahko podoživljanje trenutkov osvetli področja, kjer smo se naučili največ – bodisi skozi težke preizkušnje bodisi skozi radostne izkušnje.  

Pomembno je vedeti

– Pozitivni trenutki😊 nas spomnijo na to, kaj nas osrečuje in motivira.  

– Težki trenutki 💪 so priložnosti za rast in učenje.  

Vaja refleksije: Kako sestaviti mozaik leta

Za to vajo potrebuješ le:  

– List papirja 📝 ali zvezek  

– Barvice, flomastre ali pisala različnih barv 🎨  

– Malo tišine in časa zase  

Koraki:

1. Vzemite si trenutek tišine – zaprite oči in si predstavljajte leto, ki se izteka. Dovolite si, da se spomnite vseh pomembnih dogodkov in ljudi, ki so vas spremljali.  

2. Na list papirja napišite dogodke, osebe ali doživetja, ki jih ne boste pozabili. 

   – Naj se besede prepletajo kot križanka ✏️ – na primer, če zapišete *Tenerife*, nadaljujte z “n” in zapišite *nastop* ali *nov začetek*.   

   – Lahko ustvarite tudi mrežo asociacij – od vsakega dogodka povlecite črto in zapišite, kako ste se ob njem počutili.  

3. Uporabite različne barve za različna čustva ali področja življenja.

   – Modra za mirne trenutke, rdeča za strastne, zelena za rast, rumena za radost.  

4. Dodajte simbole ali risbe. Četudi niste umetnik, majhni srčki ❤️, zvezdice ⭐ ali puščice ➡️ bodo naredili vaše zapiske bolj osebne in živahne.  

### **Kaj nam prinese refleksija?**  

Ko svoje misli prelijemo na papir, pogosto opazimo, da se iz drobnih trenutkov sestavi bogata slika našega leta. Morda bomo ugotovili, da je bilo leto bolj polno, kot smo sprva mislili. Ali pa bomo prepoznali področja, kjer si želimo več rasti v prihodnje.  

🌱 Refleksija prinaša

– Jasnost o tem, kaj nam je pomembno.  

– Občutek hvaležnosti za vse, kar smo doživeli.  

– Zavedanje, kaj si želimo v prihodnosti.  

Če želiš to vajo poglobiti…  

Če si želiš, da bi refleksija postala bolj celostna izkušnja, te vabim na **online klic preko Zooma** 💻, kjer te bom osebno vodila skozi proces. Skupaj bova raziskala:  

– Ključna področja tvojega življenja (osebno rast, odnose, kariero, zdravje…).  

– Dogodke, ki so imeli največji vpliv na tvoje leto.  

– Lekcije, ki jih morda še nisi ozavestil/a, a so pomembne za tvojo prihodnost.  

**Zakaj Zoom klic?**  

– Včasih potrebujemo nekoga, ki nas vodi skozi vprašanja, ki si jih sami ne postavimo.  

– Skupaj bova ustvarila prostor za globoko razmišljanje in ozaveščanje tvojih izkušenj.  

– Ta proces ti bo pomagal začeti novo leto z jasnostjo in občutkom izpolnjenosti.  

👉 Prijavi se na klic in si podari darilo refleksije in osebne rasti!

Ateljesanj@gmail.com 

IG: rezmantjasa – ateljesanj

FB: Tjaša Rezman 

Categories
Uncategorized

Radovednost

 Kot otroci smo radovednost živeli. Opazovali smo svet, se dotikali stvari, spraševali “zakaj?” in vse okoli nas je bilo vznemirljivo in polno skrivnosti. Potem pa je nekje na poti odraslosti ta radovednost zbledela. Začeli smo slediti rutini, obremenjevati se s pričakovanji in dovolili, da nas prevzame stres vsakdana.

A kaj, če bi lahko to otroško radovednost ponovno prebudili?

Kdaj smo izgubili radovednost?

Morda je bil vzrok stres. Morda hiter tempo življenja. Morda strah pred neuspehom, slabe izkušnje ali celo občutek, da že “vse vemo”. Karkoli že je povzročilo ta premik, rezultat je enak: postali smo previdni, zaprti za novo in preveč ujeti v pričakovanja, kako naj bi življenje potekalo.

Otroci nimajo teh omejitev. Radovednost jih vodi k spoznavanju novih ljudi, preizkušanju novih stvari in raziskovanju sveta brez strahu. Kaj bi se zgodilo, če bi tudi mi spet gledali na življenje na tak način?

Radovednost osvobaja

Radovednost ima moč, da spremeni naš pogled na svet. Ko stvari pristopimo z radovednostjo, odpadejo pričakovanja in s tem tudi stres in strahovi. Namesto da se bojimo neuspeha ali sodbe, se začnemo spraševati:

  • Kaj lahko odkrijem?
  • Kako bo to videti?
  • Kaj pa če?

S tem vstopimo v situacije z odprtim umom, pripravljenostjo na presenečenja in uživanjem v samem procesu raziskovanja.

Moč vprašanja “Kaj pa če?”

Razmišljala sem o tem, kdaj sem nazadnje nekaj naredila iz čiste radovednosti. Spominjam se trenutkov, ko sem pustila, da me vodi ta iskrica:

  • Na delavnico sem šla iz radovednosti, kdo bo prišel. In prišli so! Še danes jih vodim, ker me zanima, koga bom srečala naslednjič.
  • Odločila sem se za fru fru, ker sem želela videti, kako bi mi pristajal. In ga še vedno nosim.
  • Šla sem v fitnes, da bi razumela, kako delujejo naprave. To ne hodim več. Nato sem odkrila jogo – prav tako iz radovednosti.

Vsaka od teh izkušenj me je nekaj naučila.

Kako bi izgledalo življenje, če bi ga gledali z očmi radovednosti?

Predstavljaj si, da greš na koncert in se sprašuješ: Katera pesem me bo najbolj navdušila? Ali na sprehod in si rečeš: Kaj bom danes opazil novega?
Kaj če bi radovednost premagala strah? Nenadoma bi postalo lažje ogovoriti neznanca – ker te zanima, kdo je in kaj ga zanima. Nova priložnost bi postala zanimiva avantura, ne grožnja. Selitev bi bila raziskovanje nečesa vznemirljivega, ne strah pred izgubo znanega.

Povabilo k radovednosti

Radovednost nas povezuje s svetom in z ljudmi okoli nas. Omogoča nam, da uživamo v procesu in pustimo ob strani rezultat. Ko smo radovedni, smo odprti za nova spoznanja, nova prijateljstva in nova spoznanja o sebi.

Zato te sprašujem: Kdaj si nazadnje nekaj naredil iz čiste radovednosti?

Če je minilo že dolgo, si danes postavi majhen izziv. Poskusi nekaj novega. Ogovori nekoga. Sprehodi se po ulici, kjer še nisi bil, ali poskusi hrano, ki je še nisi okusil. Pusti radovednosti, da te vodi, in opazuj, kako se ti odpirajo novi svetovi.

 

Morda boš presenečen, kako zabavno in osvobajajoče je, ko življenje gledaš z očmi otroka. Radovednost je tu – le spomniti se moramo, kako jo uporabljati.

Categories
Uncategorized

Flow

Ustvarjanje.
Kako čudovita beseda. In kako močen pomen nosi s sabo.

Kaj vse ustvarjamo v življenju? Ustvarjamo svoj dom. Svoja oblačila. Svoj vsakdan.
Ustvarjamo odnose – s sabo in z drugimi. Ustvarjamo trenutke, občutke… Ustvarjamo svoje življenje.

Ustvarjamo ves čas. Ni nujno, da imaš v roki čopič ali glino. Ustvarjanje se zgodi v tisoč majhnih trenutkih – ko postaviš novo rožo na polico, ko skuham kosilo s srcem, ko napišeš sporočilo prijatelju, ali preprosto – ko si vzameš trenutek zase.

Ustvarjamo dom. Odnose. Povezave. Spomine. Ustvarjamo načine, kako razmišljamo. Kako se vidimo. Kako čutimo in kaj verjamemo o sebi.

In vprašanje, ki si ga jaz vedno znova postavljam, je: Kako ustvarjam? Pod pritiskom… ali v flowu?

🔄 Pritisk “moram”

Svet nas pogosto nauči ustvarjati “za rezultat”. Da mora nekaj nastati. Da mora biti lepo, uporabno, vidno. Ustvarjanje postane še ena naloga. Še en “check” na seznamu.

Včasih se znajdem v tem stanju – delam, ker moram. Ker “bo prepozno”, ker “drugi pričakujejo”, ker “se mora videti”. In roko na srce – takrat sem hitro utrujena, nesproščena, odmaknjena od sebe. To ni ustvarjanje iz duše. To je ustvarjanje iz pritiska. In čeprav se včasih zdi neizogibno, sem se naučila, da imam vedno izbiro.

🌊 Flow – ko si povezan/a s sabo

Ko ustvarjam iz navdiha, je vse drugače. Ne sprašujem se, če bo lepo. Ne razmišljam, če bo “všeč”. Preprosto pustim, da pride, kar hoče priti. Barve, ideje, misli, oblike… se kar zlijejo iz mene. V tem stanju ni kontrole – ampak je zaupanje. Je stik. Je nežnost. Je prostor, kjer sem samo jaz in moje občutje. Takrat me ustvarjanje napolni. Pomiri. Poveže. Je kot pogovor z notranjim jazom. Je kot meditacija – a skozi gib, barvo, tišino.

🖌️ Ustvarjanje kot način bivanja

Ne gre vedno za umetnost. Včasih je ustvarjanje to, kako si pripraviš zajtrk. Kako preurediš kotiček v stanovanju. Kako si oblikuješ dan. Kako se odzoveš na situacijo.
Tudi to je ustvarjanje – način, kako živiš. In tudi tam – lahko izbiramo. Ali ustvarjamo iz “moram”… ali iz “želim”? Ali se ženemo… ali si dovolimo biti v stiku?

🌿 Dovolj je

Učim se, da ni treba, da je vsaka stvar produktivna. Ni treba, da je popolna. Ni treba, da se vidi. Dovolj je, da je resnična. Da pride iz občutka, iz mene. Da me podpre. Da mi da dih. Ustvarjanje je tudi takrat, ko si dovolim počivati. Ko si rečem “ne danes”.
Ko poslušam, kaj potrebujem – in s tem tudi kreiram nekaj: prostor zase.

Ustvarjanje je naša naravna moč. V vsakem trenutku lahko izbiramo, kako želimo biti v njem. S prisilo… ali z občutkom.

In mogoče si danes samo to vprašamo:
👉 Kako ustvarjam svoje življenje? Z ljubeznijo? Z neženim zavedanjem? Ali iz navade, iz hitenja? In potem… izberemo znova.
Zase. Po svoje. Po srcu. 💛

Categories
Uncategorized

Kaj je najtežje?

Začetki niso konec, ampak priložnost za nekaj novega

Pred dnevi sem imela pogovor z deklico, ki me je presenetila z vprašanjem: “Kaj je najtežje narisati ali naslikati?” Odgovorila sem ji, da so to morda obrazi ali živali, kjer so pravilne proporcije ključne za realizem. A bolj ko sem razmišljala o tem, bolj sem ugotavljala, da to ni pravi odgovor.

To postane lahko, ko vadiš in se naučiš. Z veliko vaje in vztrajnosti lahko osvojimo stvari. 

Najtežje je spet začeti.

Po dolgem premoru sem ponovno vzela čopič v roke. Pričakovala sem, da bom takoj uživala v ustvarjanju in ustvarila nekaj čudovitega. Vendar se to ni zgodilo. Moji prvi izdelki so bili daleč od tega, kar sem si želela. Namesto veselja me je preplavil občutek razočaranja. “Kako je mogoče, da mi ne uspe?” sem se spraševala. 

Vse je šlo tisti dan narobe in sem se obrnila na umetnost, ki mi je vedno pomagala. Ampak sem se potem počutila samo še slabše in sem po eni uri zaprla skicirko in odšla iz ateljeja.

Naslednji dan sem poskusila znova. Potrebovala sem čas, da sem se umirila, našla ideje in se vživela v proces. Po dveh urah dela sem ustvarila slike, na katere sem bila ponosna.

 In takrat sem se spomnila – vse se začne z odločitvijo vztrajati, kljub začetnemu občutku neuspeha.

Zakaj so začetki tako težki?

Začetki, še posebej po dolgem premoru, so težki zaradi pričakovanj, ki si jih postavljamo sami. Pričakujemo, da bomo takoj tam, kjer smo nekoč že bili, ali pa celo boljši. Primerjamo se z drugimi, ki ustvarjajo čudovite izdelke, in pozabljamo, da tudi oni hodijo po svoji poti, polni izzivov in napak.

Tudi življenje je podobno. Ko začnemo znova, nas prežemajo dvomi: “Bo sploh tako dobro kot prej? Sem dovolj dobra? Je to sploh smiselno?” 

Toda resnica je preprosta – ne bo tako, kot je bilo, in to je v redu. Lahko je drugače, celo boljše.

Čeprav je težko, sem se skozi izkušnjo naučila nekaj pomembnega:

  • Napake so del poti: Prvi koraki so pogosto negotovi. Popolnost ni cilj – cilj je napredovati.
  • Vztrajnost se izplača: Ko si vzamemo čas, da se vrnemo v svoj “flow”, začne vse teči bolj naravno.
  • Sprejemanje sprememb: Morda ni enako kot prej, a v tem je lepota novega začetka. Smo bogatejši za vse, kar smo medtem doživeli, in to se odraža v našem delu.

Umetnost kot metafora za življenje

Vsaka slika, vsaka poteza s čopičem je priložnost za rast. Čeprav me je prvotni neuspeh razočaral, sem ugotovila, da me je prav to spodbudilo, da sem se trudila znova. Enako velja za življenje: vsaka težava, vsak neuspeh je korak na poti k nečemu boljšemu.

Največji izziv je preseči lastna pričakovanja in dvome. Dovoliti si, da nekaj ni popolno, in kljub temu nadaljevati.a

Ta izkušnja me je opomnila, da ni pomembno le končni izdelek, ampak tudi proces. Rada bi delila svoje misli in izkušnje z drugimi, ki morda čutijo podobno. Naj bodo to zapisi, ilustracije ali slike – vse to je del moje zgodbe. Morda tudi tebe spodbudim, da začneš znova, kjerkoli že si.

Najtežje ni ustvariti popolno sliko, napisati popolno besedilo ali začeti novo poglavje v življenju. Najtežje je narediti prvi korak in začeti znova. Ampak prav ta korak je tisti, ki odpira vrata nečemu drugačnemu – in pogosto boljšemu.

Če se znajdeš v dvomih, si vzemi trenutek, vdihni in začni znova. Ne bo vedno enostavno, ampak bo na koncu vredno.

Xoxo

Categories
Uncategorized

Dve skodelici

Notranja pohvala: kako postati manj odvisni od potrditve drugih

Potreba po pohvali in potrditvi drugih je nekaj, kar večina izmed nas pozna – še posebej na področju dela in v osebnih odnosih. Kompliment sodelavca, pohvala nadrejenega ali priznanje prijatelja nam lahko polepšajo dan. Težava nastane, ko naše zadovoljstvo postane odvisno predvsem od zunanjih potrditev. Ko pohvale izostanejo, se lahko pojavijo dvomi, občutek praznine ali manjvrednosti.

Kaj pa, če bi znali svojo vrednost prepoznati tudi sami? Ko razvijamo notranjo pohvalo, gradimo bolj stabilen občutek samozaupanja, ki ni odvisen od mnenja okolice. Ena izmed preprostih vaj, ki nam pri tem lahko pomaga, je vaja z dvema skodelicama.

Vaja: Dve skodelici – od zunanje potrditve do notranje pohvale

Za vajo potrebujete list papirja in pisalo.

1. Narišite dve skodelici

Na list narišite dve večji skodelici. Prva predstavlja zunanje potrditve, druga pa notranje pohvale.

2. Napolnite prvo skodelico – pohvale drugih

V prvo skodelico zapišite pohvale, komplimente ali pozitivne povratne informacije, ki ste jih prejeli v zadnjem času. Morda vam je nekdo povedal, da ste dobro opravili nalogo, da znate prisluhniti, da ste ustvarjalni ali zanesljivi. Zapišite vse, česar se spomnite. Ta korak vam pomaga ozavestiti, da ste priznanja že prejeli, hkrati pa pokaže, katera področja so za vas pomembna.

3. Napolnite drugo skodelico – pohvale sebi

Sedaj vsako pohvalo preoblikujte v notranjo pohvalo. Namesto: »Šef je pohvalil moj prispevek na sestanku.« si recite: »Ponosna sem nase, ker sem se dobro pripravila in jasno predstavila svoje ideje.« Namesto da priznanje ostane nekaj, kar prihaja od drugih, ga ponotranjite in ga sprejmite kot lastno vrednost.

4. Dodajte še svoje pohvale

V drugo skodelico napišite tudi pohvale, ki niso povezane z mnenjem drugih.

Vprašajte se: Kaj pri sebi najbolj cenim?  Katere lastnosti mi pomagajo v življenju?
Kaj sem danes naredil_a dobro, čeprav tega morda ni opazil nihče? Morda ste bili potrpežljivi, pogumni, vztrajni ali ste si vzeli čas zase. Tudi to so pomembni dosežki.

5. Ustvarite vsakodnevni opomnik

Skodelico notranjih pohval postavite na vidno mesto. Lahko jo: prilepite v dnevnik,
fotografirate in nastavite kot ozadje telefona, shranite v denarnico, obesite na hladilnik ali ogledalo. Ko se pojavijo dvomi vase, se vrnite k zapisanim pohvalam in se spomnite, kaj vse že nosite v sebi.

 

Zakaj je vaja lahko koristna?

Ko svojo pozornost usmerimo le na zunanje pohvale, svojo vrednost pogosto prepustimo drugim ljudem. Z vajo postopoma razvijamo sposobnost, da svoje uspehe in trud prepoznamo tudi sami. Raziskave na področju samosočutja in notranje motivacije kažejo, da lahko prijazen odnos do sebe prispeva k večji psihološki odpornosti, večji samozavesti in boljšemu počutju. Namen vaje ni, da prenehamo ceniti pohvale drugih, temveč da ob njih razvijemo tudi lasten, notranji občutek vrednosti.

 

Dodatni načini za krepitev notranje pohvale

Vodite dnevnik uspehov.
Vsak večer zapišite eno stvar, na katero ste danes ponosni. Ni nujno, da gre za velik dosežek – dovolj je že majhen korak naprej.

Postavite si opomnik.
Na telefon si nastavite kratko sporočilo, na primer: Danes opazi nekaj dobrega pri sebi.

Sprejmite tudi negotovost.
Včasih pohval ne bomo prejeli. To ne pomeni, da nismo dovolj dobri. Dovolite si občutiti negotovost, ne da bi morali svojo vrednost takoj dokazovati.

Pohvale drugih so prijetne in dobrodošle, vendar naj ne bodo edini vir občutka lastne vrednosti. Ko se naučimo prepoznati svoj trud, napredek in dobre lastnosti, postane naše zadovoljstvo bolj stabilno in manj odvisno od okoliščin.

Vaja z dvema skodelicama je preprost način, da začnemo graditi prijaznejši odnos do sebe. Poskusite jo. Morda boste presenečeni, koliko razlogov za pohvalo že nosite v sebi – le opaziti jih je treba.

Categories
Uncategorized

Skodelice vrednot

Danes sem imela globok pogovor s stranko, ki me je spodbudil k razmišljanju o mnogih pomembnih stvareh. Ti pogovori so poseben del moje poti, saj ne gre le za to, da pomagam drugim, ampak tudi zase odkrivam nove plasti razumevanja, učenja in zdravljenja. Ko pomagam drugim, hkrati zdravim sebe. Ali ni to čudovito?

Zmenili sva se o tem, kako pogosto v življenju iščemo potrditev in pohvalo od drugih. Ali ste se že kdaj počutili podobno? Kot da je del vašega truda usmerjen v pričakovanje odobravanja iz zunanjega sveta. To samo po sebi ni nujno slabo – dokler nas ta potreba po pohvali ne začne omejevati ali obremenjevati. Toda ključno vprašanje, ki se ob tem pojavi, je, zakaj to počnemo.

Opazila sem, kako včasih pozabimo poslušati svoje telo in se brez premisleka potapljamo v nenehno delo. Trudimo se in se razdajamo, postavljamo si visoka pričakovanja in se vrtimo v krogu neusmiljenih standardov. Ko pa na koncu dosežemo, kar smo želeli, pohval in potrditve sploh ne zmoremo sprejeti. Ne verjamemo jim, ker smo sami sebi največji kritiki.

Mnogi med nami to začnemo opažati šele, ko nas izčrpanost dobesedno privede na rob. Ko se naša telesa utrudijo in zbolijo, ko naši odnosi začnejo pešati, ko nas začnejo preplavljati občutki tesnobe in stresa – takrat postane očitno, da je čas za korak nazaj. In ta korak nazaj je pogosto eden izmed največjih in najtežjih korakov, ki jih lahko naredimo. Telo nam morda govori, naj upočasnimo, a v nas vre občutek, da bi morali še naprej delati in vztrajati, da bi nas morali drugi dojemati kot sposobne in marljive. Toda prav ta trenutek mirovanja in samo-biti je dokaz naše notranje moči in poguma.

V takih trenutkih se vedno znova vprašam: zakaj potrebujemo zunanje potrditve, da bi se počutili celoviti? Zakaj si sami ne damo pohvale, zakaj ne gojimo občutka lastne vrednosti od znotraj? Začeti moramo tukaj – pri sebi.

Morda je korak nazaj, čas zase, na začetku poln nemira in občutka, da nekaj ‘moramo’. Toda sproščenost bo prišla kasneje. Pomembno je, da si dovolimo postaviti meje, reči “ne” in počivati. Kaj se zgodi, če danes ne opravimo vseh opravkov s svojega seznama? Kaj se zgodi, če ne poravnamo vseh nalog? Nič, svet se še vedno vrti naprej. Če si vzamemo čas zase, morda v zameno dobimo več energije, več miru.

To pa ni vsebina tega zapisa. Moj namen je, da vas spodbuditi, da začnete napolnjevati svojo skodelico. Vsak dan si vzemite trenutek, da pohvalite sami sebe. Zapišite si, kaj vam je uspelo, pa četudi je nekaj drobnega. Pohvalite se za uspešno opravljen projekt, za to, da ste stopili do osebe in ji izrazili svoje misli. Pohvalite se, ker ste prosili za pomoč ali ker ste se spomnili na pomemben dogodek.

Pohvalite se, ker ste čudovita oseba. Ker svetu dajete svojo energijo. Ker nekomu polepšate dan že samo s tem, da obstajate. Svet vas potrebuje – vaše ideje, vaše vrednote, vaša mnenja. Vi obarvate svet z lastno barvo.

Hvala, ker ste.

Categories
Uncategorized

Kako utišati misli?

Stres, prekomerno razmišljanje in tesnoba so del življenja. Včasih se naše misli vrtijo brez konca in pogosto si želimo le trenutek miru – trenutek, ko se lahko odmaknemo od vsega in znova najdemo stik s samim seboj. Ena od preprostih, a izjemno učinkovitih tehnik za umiritev je vaja, ki prihaja iz likovne terapije in jo lahko izvajamo praktično kjerkoli.

Kako začeti?

Za to vajo potrebujete le podlago (papir ali skicirko) in dve pisali. Najboljše rezultate boste dosegli, če jo izvajate z zaprtimi očmi, saj boste tako lažje prepustili nadzor in omogočili bolj spontano ustvarjanje. Zaprte oči pomagajo, da se poglobimo v lastne misli in občutke ter se povežemo s svojim notranjim doživljanjem.

Postopek:

• V roke primite dve pisali in zaprite oči.
• Začnite vleči črte po papirju brez pričakovanj ali posebnega cilja. Naj črte sledijo vašim impulzom.
• Posvetite se ritmu svojega diha in opazujte misli, ki prihajajo in odhajajo.
• Vajo lahko nadgradite z glasbo, meditacijo ali poslušanjem zgodbe – s čimerkoli, kar vam pomaga, da se popolnoma prepustite trenutku.

Ko končate, odprite oči in si oglejte nastalo risbo. Opazujte, kako različne oblike, smeri in intenzivnosti črt pripovedujejo zgodbo vašega trenutnega notranjega sveta.

Kako interpretirati črte in vzorce?

Med ustvarjanjem se v črtah pogosto odražajo občutja. Risba ni diagnostično orodje, lahko pa predstavlja zanimivo izhodišče za razmislek o lastnem doživljanju.

• Močne, temne sledi: Tam, kjer je sled izrazita in debela, ste verjetno pisalo držali močneje. To lahko nakazuje večjo napetost ali intenzivnejša čustva.
• Kratke in ostre črte: Takšne poteze lahko odražajo nemir, hitro menjavanje misli ali močna čustvena doživetja.
• Vijuge in mehke sledi: Lahkotne, tekoče linije pogosto spremljajo občutki sproščenosti, miru ali svobode.

V likovni terapiji velja, da lahko črte, barve in oblike predstavljajo različna čustvena stanja. Podzavest se pogosto izraža tudi skozi vizualne elemente. Močne ali ostre linije lahko spremljajo napetost ali čustvena intenzivnost, medtem ko mehkejše poteze pogosto odražajo večjo umirjenost. Vizualno izražanje lahko pomaga pri predelavi občutkov, ki jih včasih težje izrazimo z besedami. Na to opozarja tudi psihoterapevtka Cathy Malchiodi, ki poudarja pomen ustvarjalnega izražanja pri raziskovanju in predelavi čustev.

Nadgradnja: barvanje kvadratkov za umiritev

Ko zaključite risanje, lahko nastalo podlago nadgradite. Med prepletenimi črtami bodo nastala manjša polja, ki jih pobarvajte z različnimi barvami. Ta proces, podoben sestavljanju sestavljanke, ima zelo pomirjujoč učinek. Med barvanjem se pozornost naravno usmeri v sedanji trenutek, zato se vrtinec misli pogosto umiri.

Za koga je ta vaja?

Vaja je primerna za ljudi vseh starosti, tudi za otroke. Pri najmlajših spodbuja razvoj fine motorike, predvsem koordinacije oko–roka, ki je pomembna za kasnejše pisanje in druge vsakodnevne spretnosti. Med vlečenjem črt in barvanjem otrok razvija natančnost gibov, hkrati pa na varen in spontan način izraža svoje doživljanje.

Če otrok uporablja obe roki, pri dejavnosti sodelujeta obe možganski hemisferi, kar spodbuja razvoj koordinacije, prostorskega zaznavanja in povezovanja različnih načinov razmišljanja. Takšne dejavnosti lahko prispevajo tudi k boljšemu povezovanju čustvenega in miselnega doživljanja.

Zakaj je vaja učinkovita?

Ustvarjanje z zaprtimi očmi zmanjšuje osredotočenost na končni videz izdelka in spodbuja večjo pozornost na lastne občutke ter proces ustvarjanja. To mnogim ljudem omogoča, da se lažje sprostijo in za nekaj časa odložijo vsakodnevne skrbi.

Zaključni del vaje, ko pobarvamo nastala polja, deluje podobno kot druge ponavljajoče se ustvarjalne dejavnosti. Enakomerno barvanje lahko pomaga usmeriti pozornost v sedanji trenutek, kar pri številnih ljudeh prispeva k občutku umirjenosti in sprostitve.

Če bi želeli to raziskati še globlje, vas vabim, da se mi pridružite na tej poti. Skupaj lahko raziskujeva čar likovne terapije in morda boste odkrili nove, zanimive delčke sebe.

Termin si lahko rezervirate na e-poštnem naslovu ateljesanj@gmail.com ali pa si ogledate aktualne delavnice na spletni strani:

https://ateljesanj.com/delavnice/

Hvala za vaš čas.

Želim vam čudovit dan!

Categories
Uncategorized

Jesenske misli

Sedim in opazujem jesen, ki se nam razkriva v naravi. Drevesa so oblečena v nove barve, listje žari v rumenih, oranžnih in rdečih tonih. Kaj pa mi? Si dovolimo spremembe? Si dovolimo najprej spremeniti sebe in potem še svoje odnose, svoj pogled na svet, celo sistem, v katerem živimo?

Sama sem na poti sprememb in želim deliti svoje občutke z vami. Ni lahko, ni vedno prijetno, a je potrebno. Življenje nas potiska k spremembam, če jih le opazimo in ozavestimo. In tako dolgo nas bo potiskalo, dokler občutki utesnjenosti, žalosti ali jeze ne postanejo dovolj močni, da nas premaknejo. Kam nas bodo peljali? Na boljše ali slabše? To določimo sami, sami se odločimo, kako bomo reagirali.

Dvajset let sem živela, kot so me učili doma in kot je narekoval sistem. A vedno sem bila nekoliko drugačna, drugače razmišljala in gledala na svet. Vse to sem usmerjala v umetnost, ker se nisem znala izraziti z besedami. Kadar pa sem to le poskusila, so me hitro vrnili nazaj v ustaljene okvirje – če govorim v prispodobah. Šele ko sem si upala ne le drugače videti, ampak tudi drugače ravnati, so se začele spremembe.

Življenje nas samo po sebi ne spremeni; mi ga spreminjamo, ko začnemo delovati drugače.

Kar želim povedati, je to, da mi je bilo težko deliti svoje občutke in to, kar postajam, z ljudmi, ki so mi blizu že od nekdaj. Kaj bodo rekli? Kako me bodo sprejeli? Če si, tako kot jaz, občutljiv na mnenja drugih, te njihovi odzivi in komentarji hitro prizadenejo. Pojavijo se dvomi in temne misli. Kaj je narobe z mano, da se tako počutim? Ali razmišljam prav? Zakaj me ne razumejo? Kdo sploh sem? Je narobe, če nimam stalne rutine, če si vsak dan na novo zamišljam pot?

Marsikaj že veš sam pri sebi, a včasih potrebuješ, da ti nekdo pove na glas: dovolj si takšna, kot si. Čudovita si. Drugačna. Tukaj si, da rušiš stare načine razmišljanja. In to je v redu. V redu je, če nimaš rutine, če vsak mesec prestavljaš pohištvo, ker ti pride na misel nova ideja. V redu je, če en dan vadiš jogo, drugi dan pa ne. V redu je, če govoriš o tem, kaj doživljaš, kaj čutiš in kako vidiš svet. Morda boš ugotovila, da nisi sama in da tudi drugi podobno razmišljajo. Morda komu daš misliti.

V redu je, če te je strah povedati svojo resnico. V redu je, če ti srce razbija in težko dihaš, če se treseš. V redu je, če prvič padeš in ti ne uspe. Poskusila boš znova. Majhni koraki so v redu. V redu je, če delaš počasi, če en teden ne delaš nič, naslednji pa izpelješ tri delavnice.

Kakršnakoli že si, dovolj si – ravno takšna, kot si.