To je za vse nas, ki smo delali stvari, ker se je to pričakovalo v družbi. Ker smo morali. Ker smo mislili, da je tako prav. Ker nismo preveč razmišljali zakaj, ampak smo samo počeli stvari. In potem se je v telesu prikradel en tak občutek, ki nam je namignil, da mogoče to, kar počnemo, govorimo – ni res. Da nam ni več prijetno, lagodno.
To je zate, ki si bil v življenju na avtopilotu in si šele začel z vprašanji kot je: Zakaj to počnem? Si to sploh želim?
Nekega dne me je prijateljica čisto nedolžno vprašala: »Kaj pa ti želiš?«
In nisem znala odgovoriti. Ta stavek me je totalno vrgel v temo. V glavi tišina, telo prazno. Odgovor je bil: ne vem, meni je vseeno. In sem malo globlje začela razmišljati o tem.
Odgovora nisem imela, ker je bilo neznano. Ker se tega nisem spraševala. Ker se to ni spraševalo. Samo stvari so se zgodile in se naredile. Nihče ni razložil zakaj – samo naredi. Ob tem, ko sem želela deliti svoje želje, sem imela občutek, da kompliciram, da samo otežujem. Pri tem sem izgubila sebe.
Enkrat sem se usedla in se vprašala: kaj si želim? Sedela sem in čakala. Pa ni prišel odgovor. Potem sem se večkrat vprašala, pa spremenila taktiko. Namesto: kaj si želim? sem začela spraševati: kaj me veseli, kaj me navdihuje, kaj me napolni? Kje se praznim, kje mi je nelagodno, kje nisem pozorna?
In sem se začela spraševati tekom dneva. Čisto navadnega dneva. Pri vsaki stvari sem se ustavila in si vzela minuto – delam to iz navade, iz avtopilota, ali ker si to res želim?
In počasi, res počasi, je prišel tudi kakšen ne.
Ne želim. Bi raje to. Ali lahko to? In občutki so bili nori. Bilo mi je nerodno, strah me je bilo. Ampak sem vseeno bila s tem. In lahko rečem, da sem zavzela prostor.
Opazovala sem tudi telo. Ko sem na glas povedala, kaj bom, sem zaznala – ali me je nekaj stisnilo, ali pa je bil mir. Vedno hitreje to opazim in vedno hitreje prepoznam.
Prvi izziv je bil sploh videti, da ne vem, kaj si želim. Potem pa sem začela spraševati in raziskovati, kako se odzivam na dogodke in situacije. In sem mislila: okej, to je to. Vem, kaj želim. Ampak je prišel drugi izziv – to povedati na glas in to narediti. Reči: Jaz tega ne želim. Bi raje to. Ali lahko to. Ali pa samo: ne, ne pridem.
In veš kaj, okolica je imela kar zanimive odgovore. Ker tudi sami niso tega pričakovali. Na začetku sem ob svojih odločitvah začela razlagati, zakaj sem se tako odločila. Ne vem, ali sem s tem tolažila sebe ali njih. Imela sem občutek, da moram obrazložiti zakaj. Ali pa podati rešitev – v smislu: »No, pa sej lahko tako in tako.« Ampak ne rabijo vsi moje razlage. Lahko samo povem.
In zanimivo – pri nekaterih stvareh sploh niso odreagirali. Samo bili so: okej. In sem bila jaz: Okeeeej. Wau. Zanimivo.
Z majhnimi koraki mi je vedno lažje ubesediti svoje želje. In sem začela opazovati druge. Velikokrat ne povedo zakaj ja ali zakaj ne. Samo povejo, kdaj imajo čas, kdaj pridejo, in to je to. In so čisto mirni pri tem. Jaz pa sem še pol dneva razmišljala o tem.
No, tukaj sem videla svojo točko rasti. Ker velikokrat preverjam, razmišljam o drugih. Kako se bodo oni počutili ob mojih odločitvah. In tukaj je novo potovanje – da občutki drugih niso moja skrb.
Na tem še delam. Učim se ustati v svoji odločitvi, četudi je komu neprijetno.