Vsak od nas ima v glavi svojo zgodbo. Zgodbo o tem, kako izgleda njegovo življenje, zakaj se mu stvari dogajajo in kaj pomenijo. Ta zgodba ni le opis dogodkov – je skupek razlag, prepričanj in čustev, ki jih nosimo s sabo.
Kako veš, kakšna je tvoja zgodba? Poslušaj se, ko nekomu nekaj razlagaš o svojem življenju. Poslušaj svoje izgovore, pohvale, “če-je” in “tako pač je”. Poslušaj se, ko razlagaš, zakaj se ti dogajajo stvari. Zakaj se tako počutiš. In poslušaj druge, ko razlagajo svojo zgodbo in razloge, zakaj je tako, kot je.
In zanimivo je, kako lahko eno vprašanje – en stavek – vsa tvoja prepričanja in dejstva postavi na glavo. Večkrat sem se že ujela, da sem nekaj govorila in mi je prijateljica rekla: “Zakaj? Ni treba, da je tako.” In sem jo samo nemo gledala – kako to misli, da je lahko drugače?
In vse to potem vlečemo skozi življenje. Naše navade ostajajo enake, le situacije se spreminjajo. In tako radi spreminjamo situacije, ne pa sebe. Pričakujemo pa drugačen odziv – in se jezimo, zakaj se nam to dogaja.
Osebe okoli nas so naša ogledala, ki nam najhitreje pokažejo kaj in kako. In ja, če ne stopiš v situacije, v odnose – bo vedno vse super in okej. Če pa doživljaš stvari, odnose, nove projekte – tam šele spoznavaš sebe. Tam te lahko nekaj triggerira, tam si prisiljen v odziv. In večina naših odzivov pride avtomatsko.
Telo ima dober spomin. To, kar se je telo navadilo v otroštvu, da je nevarno – bo nevarno za nas tudi kasneje, čeprav smo odrasli in sposobni poskrbeti zase. Telo ti še vedno daje znake, da si v nevarnosti. In ko telo dobi signal, da je situacija podobna – pride avtomatski odziv. Če smo bili v otroštvu deležni posmehovanja pri javnem nastopanju, se zdaj, ko se želimo izpostaviti, telo ustraši in doživimo tesnobo.
V osnovni šoli sem doživela nekaj, kar se je globoko zapisalo vame. Prijateljica me je na hodniku kar naenkrat odrinila stran – in ostala sem sama, brez varnosti, brez opore. Okoli mene so bili sošolci, a nisem imela nikogar, h komu bi lahko pristopila. Strah me je bilo posmeha in zavrnitve. Takrat sem si ustvarila prepričanje, da nisem dovolj vredna, da bi me “kul” ljudje sprejeli.
Zato sem se umaknila in našla družbo, ki je bila bolj na robu. Dolga leta nisem imela tesne prijateljice, in še ko sem spoznavala nove ljudi, sem se vedno prilagajala. Ves čas me je bilo strah, da bom spet izločena. Nikoli si nisem upala zares izraziti tega, kar sem, kar vem in kar si želim. Ne doma, ne v prijateljstvu, ne v odnosih.
Ko sem kot odrasla začela poskušati izražati sebe, so prišli občutki tesnobe, strahu, tresenja telesa. Včasih sem se počutila grozno – kot da bo vse spet isto kot nekoč.
Ampak danes razumem: to ni resnica zdajšnjega trenutka, to je spomin telesa.
Telo je treba počasi navaditi na občutek, da je vse v redu. Da si na varnem. Da je okej, če nekaj poveš na glas. In ja, ta rek je resničen – večkrat, ko se daš v situacijo, lažje je. Ko ponavljaš neko stvar, telo počasi spozna, da je res vse okej. In tako lahko začnemo spreminjati svojo zgodbo.
Tudi meni je zdaj lažje izraziti sebe in svoja prepričanja, ker sem našla ljudi, ki me razumejo. In tudi če se ne strinjajo z menoj – me še vedno poslušajo in so še vedno tukaj. Hvala vam. Našla sem ljudi, ki imajo podobna prepričanja o življenju kot jaz in se z njimi lahko pogovarjam, ob njih se počutim varno. Zaradi teh situacij sem krepila svoj občutek varnosti in zaradi njih se zdaj lahko izražam tudi drugje. Še vedno ni enostavno, še vedno pride kdaj občutek tesnobe – ampak ga prediham in vseeno povem nekaj o sebi.
Če ti je zdaj težko deliti svoja mnenja in prepričanja – začni z majhnimi koraki.
Pomagalo mi je:
- Pisanje dnevnika. Najprej sem vse misli dajala na papir.
- Ustvarjanje. Začela sem slikati in izražati čustva skozi barve.
- Pogovori. Najprej z eno osebo, potem z dvema, potem z družbo.
- Meditacija. Učila sem se umiriti telo in si dati občutek varnosti.
- Majhni koraki. Vsakič sem si zadala nekaj malega, kar povem ali naredim – in potem sem videla, da svet ne razpade.
Ne pozabi: fake it until you make it ni prazna fraza. Tvoje telo se bo z vajo počasi navadilo, da je varno.
Zato poslušaj sebe.
Če tvoja zgodba ni več v skladu s tabo – jo spremeni.
Če pa ti služi in ti daje moč – jo ponosno deli z drugimi.