Kategorija: Uncategorized

Moje potovanje 2/5

Začel se je proces prijav na delovna mesta in udeleževanja intervjujev. Na teh razgovorih sem začela opažati, kje mi še manjka znanja in kje sem že močna. Pomembno je bilo tudi, kako svoje znanje predstavim – da ga zapakiram na način, ki delodajalcem pokaže, da zmorem in da sem primerna kandidatka. Na koncu namreč ni pomembno le, kaj znaš, ampak tudi, kako to predstaviš.

Ta proces mi je hkrati pomagal pri razumevanju, kaj si resnično želim in česa ne. Na nekaterih razgovorih sem se počutila dobro – občutki so bili pozitivni, vzdušje prijetno. Drugje pa ne. Tam, kjer sem šla na razgovor z občutkom, da nisem dovolj dobra, da projekt presega moje sposobnosti, sem se počutila nesamozavestno – in tudi izid je bil slabši. Niso me sprejeli naprej.

Nasprotno pa sem tam, kjer sem imela dobre občutke in sem se z veseljem in ponosom pripravljala na razgovor, napredovala v drugi krog. To mi je jasno pokazalo, kako velik vpliv ima samozavest in pristop.

Ko sem bila samozavestna, pripravljena, iskrena – sem napredovala.
Ko sem šla s strahom, dvomi, občutkom manjvrednosti – se ni izšlo.

Energija ne laže.

Ko si v stiku s sabo in resnično poslušaš ter opazuješ svoje občutke, ti lahko povedo veliko. Pogosto se namreč izkaže, da to, kar dajemo navzven – energijo, odnos, prepričanja – tudi dobimo nazaj. Če se v neki pisarni ali okolju ne počutim dobro, morda to pomeni, da tja preprosto ne spadam. A včasih ni stvar le v zunanjem okolju – lahko gre tudi za to, da se v tistem trenutku nisem dovolj cenila. Nisem znala prepoznati in ovrednotiti svojega znanja, in kot odziv sem prejela potrditev tega notranjega dvoma.

Na drugem intervjuju pa sem svoje znanje bolj cenila – ker sem ga pred tem tudi aktivno uporabljala in preverjala v praksi. Posledično sem bila bolj samozavestna. Seveda so še vedno ostali dvomi – ali sem vključila vse, kar sem želela povedati, ali sem morda pozabila kaj ključnega, kar bi lahko vplivalo na končni vtis. A kljub temu sem se počutila bolj pristno in usklajeno s sabo, in tudi odziv je bil drugačen.

Po enem izmed intervjujev, ko sem bila sprejeta v drugi krog, sem se zjokala. Jokala sem od sreče. Ker so mi s tem potrdili, da sem dovolj. Da jih resnično zanimam. In takrat sem dojela, kako močno še vedno iščem potrditve od zunaj. Kako globoko v meni še vedno živi rana – tista potreba, da mi nekdo drug reče: »Bravo, super si.«

Tega namreč v življenju nisem pogosto slišala. Doma so bile moje ideje in koraki največkrat najprej kritizirani. In tudi ko sem jih izpeljala, ko sem jih uresničila – pohvale ni bilo. Tudi širša družba je bila mešana: nekateri so bili navdušeni, drugi so se idejam posmehovali. Nekateri so jih sprejeli, a mi jih pomagali postaviti na realna tla – na način, ki ni zadušil ustvarjalnosti, temveč jo spodbudil k rasti.

In prav tu se je zgodil še en pomemben proces. Dokazala sem si, da znam. Da sem dovolj. Da sem pogumna, močna, iznajdljiva. In to spoznanje – ta občutek – je nekaj najlepšega, kar sem doživela. Zdaj ga nosim s sabo. In ga ne želim več izgubiti.

Uncategorized

Moje potovanje 1/5

To ni le zgodba o menjavi službe.

To je zgodba o vračanju k sebi.
O pogumu.
O ranljivosti.
O tem, kako biti svoj – tudi če te tega niso naučili.

Menjava službe je redko samo formalna odločitev. Še preden oddaš vlogo, te že spremlja nešteto občutkov. Vse skupaj postane potovanje. Že prej se nakazujejo situacije, da mogoče pa ta služba ni več zate: nenehno jamranje, tožarjenje, nezadovoljstvo. Moj nasvet: “Ko nimaš kaj lepega za povedat o službi, začni iskati novo.”

In sem.

Najprej so občutki krivde. Zakaj se samo jaz tako slabo počutim v tej službi? Kako lahko drugi to delajo že 30 let, 10 let? A je kaj narobe z mano? Do zdaj sem si vsako leto rekla, drugo leto bo boljše – pa kar ni bilo, mogoče še slabše. Občutek, da obstajaš, namesto da živiš. Ostajala sem, a sem v sebi že zdavnaj odšla.

Veliko razmišljanja o tem kdo je čuden.

Jaz ali ostali.

Ampak noben ni čuden.

Ne jaz, ko odhajam, in ne tisti, ki ostajajo.

Vsak, ki se pa začne o tem spraševati pa je le dokaz, da se spreminja. Nekaj v tebi se je spremenilo. In ne moreš biti več v istih okvirji.

Iščeš nova okolja, ker lahko spet malo zrasteš. In nič ni narobe s spremembo. Tukaj sem dala, kar sem lahko, dobila sem, kar sem lahko, in zdaj grem pridobit nova znanja, spretnosti, sposobnosti.

Pojavili so se občutki krivde v smislu – za to sem se učila, plačevala faks in sem rada to delo opravljala. Veliko energije, mojega časa sem vložila sem. In zdaj bom kar to pustila za sabo? Ali ni tako, da moraš eno službo opravljati do konca življenja? To so bili glasovi drugih, moji glasovi so kričali po spremembi. To nisem več jaz, tu ni več mesto zame. Pojdi in poišči nekaj drugega.

Prerasla sem službo, tako kot nekatere družbe ali hobije. Kdo pravi, da se moraš z nečim ukvarjat celo življenje, če ti ni več za to? Eni imajo vse od gimnastike v otroštvu, ples v srednji, gledališče na faksu in zdaj plezanje – pa kaj potem. Super, da poskušamo nove stvari – to pomeni živeti.

Tako sem odšla iz krivde v občutke sprejemanja. Spremembe so okej in življenjsko je, da spremeniš svojo družbo, okolico, službo.

Ko sem si priznala, da tukaj ne morem več biti, sem si postavila vprašanje:

Kaj lahko naredim danes, da bo jutri bolje? In v smislu pisanja dnevnika, telovadba, zdrava hrana, postavljanje mej. Neke vrste delo na sebi. Hvaležnost. Pogovor s prijatelji o situacijah in doživljanju. Ne toliko obremenjevat z vsem skupaj. Vse je bilo nekaj časa okej, ampak tudi to ni več delovalo.

In potem je bilo vprašanje: kaj pa lahko naredim? Iščem novo službo.

Ampak kakšno? Kaj bom, če to vlogo, ki sem jo nosila 6 let, izpustim? Kdo bom? Kdo sem, če to opustim? Kaj me zanima? Kaj me veseli? Znam sploh kaj drugega? Sem sploh v čem drugem dobra?

In tukaj sem se kregala z našim sistemom (in s sabo), ker za pol delovnih mest nisem bila kvalificirana. Ampak po drugi strani pa razumem, ker vidim, kako je, če pride nekdo delat z nič izkušnjami in znanjem, kot pa nekdo, ki pride z znanjem – ampak kje je dobil to znanje? Ni vedno iz šole, ampak je lahko nekdo tako motiviran, da se sam zanima za kakšno stvar in dobi preko tečajev, študentskega dela, knjig, preko neformalnega načina.

In tudi to spoznanje, si več kot to, kar si v službi.

Kasneje sem se vprašala, kaj me veseli in kaj znam, in to je delo z ljudmi, načrtovanje projektov in izvedba. Pa tudi z mladimi bi delala, in sem našla neko nit, kje iskati.

Želela pa sem čisto drugam, da vidim, ali me še prejšnje delo sploh veseli. Stopiti stran in pogledat vse iz tretje perspektive – in tudi bom. In se potem spraševala, kako mi je, ali je okej. Ali pogrešam prejšnje delo?

In prav je, da v življenju kdaj pa kdaj stopimo iz situacije in jo pogledamo drugače. Tako dobimo nove rešitve, uvide in spoznanja. Tako dobimo orodje, s katerim lahko gremo nazaj v situacijo in jo izboljšamo ali pa pustimo, kot je. Odvisno od naši uvidov in spoznanj.

se nadaljuje …

Uncategorized

Sreča – a si jo našel ali ti je bila prodana?

Post author By tjasa
Post date 22 maja, 2025
Ni komentarjev na Sreča – a si jo našel ali ti je bila prodana?

Kaj danes pomeni sreča?

Mediji in marketing nam jo slikajo v sto in enem odtenku: bolj boš srečen, če boš vozil lagodnejši avto, če bo tvoja koža sijoča in gladka, če bo tvoj dom dišal po sivki in vaniliji. In vse to, priznajmo si, lahko res prispeva k prijetnemu občutku. Seveda je lažje dihati, ko se počutiš sprejetega, ko imaš urejene stvari, ko si varen – čustveno, finančno in fizično.

Ampak svet je narejen tako, da te prepričuje, da ti nekaj manjka. Da nekaj še moraš kupiti, doseči, spremeniti, da boš končno srečen. Temu rečemo marketing. In to je tisti tip sreče, ki je izposojena.

Izposojena sreča

To je sreča, ki jo občutiš, dokler se ti drugi smehljajo, dokler ti ploskajo, dokler ti algoritem reče, da si viden. Dokler te družba potrjuje. Sreča, ki temelji na tem, da si »v koraku s časom«, da si »dosegel cilje«, da si »v sistemu«. Ampak ta sreča je začasna. Ker bo vedno nekaj novega, kar bo treba imeti, doseči, označiti kot »opravljeno«. In če si odvisen od tega, kaj o tvoji sreči menijo drugi – potem nisi njen lastnik. Si samo najemnik.

Pristna, notranja sreča

A obstaja še ena sreča. Ne tista, ki jo kupiš, ampak tista, ki si jo ustvariš.

Govorim o občutku, ki pride nenapovedano, ki te presune in napolni od znotraj. Danes sem to občutila. Bila sem ponosna nase. Tako ponosna, da sem od sreče zajokala. To ni bila sreča zaradi aplavza, temveč sreča, ker sem vedela, da sem nekaj ustvarila. Ker sem vztrajala. Ker sem rasla.

Bil je občutek upanja. Iskrica, ki mi je rekla: »Lahko bo drugače. Lahko boš drugačna. In to je dovolj.« To je bila sreča, ki je ni določila okolica. Bila je čista, notranja, neodvisna. In ja, odziv okolice je bil pozitiven – a še preden sem ga dobila, sem že vedela: sama sem bila s sabo zadovoljna.

Vprašanje zate – kateri sreči slediš?

Slediš sreči, ki so ti jo prodali? Tisti, ki pravi, da boš srečen, ko boš imel vse kvadratke obkljukane? Avto. Stanovanje. Kariero. Popolno razmerje. Popolno telo?

Kaj pa če…
… si srečen pri 25-ih in še nimaš službe za nedoločen čas?
… si srečen, ko greš v gore in ne na mondeno obalo?
… si srečen brez avtomobila, ker imaš kolo in svež zrak?
… si srečen brez make-upa, ker tvoj nasmeh pove več kot tisoč lepotnih filtrov?

Včasih sledimo sreči, ki ni naša. Ker so nas tako naučili. Ker nismo nikoli vprašali: Kaj pa mene zares osrečuje?

Kako najti svojo srečo?

Poskušaj. Bodi radoveden. Igraj se z življenjem.

Pojdi na razgovor, četudi čutiš, da ni popolna služba – mogoče te ravno ta izkušnja usmeri drugam.
Vpiši se na tečaj plesa, jezika ali česa čisto nepraktičnega.
Lezi v travo sredi parka, glej v nebo.
Dovoli si občutiti. Dovoli si raziskovati.

Vprašaj se, kaj ti je zares pomembno. Kdaj si nazadnje občutil mir? Kdaj si bil navdihnjen?

To niso banalna vprašanja – to so vrata k tvoji lastni sreči.

Orodja, ki ti lahko pomagajo

Dnevnik hvaležnosti – kaj ti je danes bilo lepo?
Tišina – brez telefona, brez glasbe, brez mnenj drugih.
Postavljanje meja – sreča ne raste, kjer je vse dovoljeno.
Stik s sabo – čuti, kdaj si izpolnjen in kdaj samo na avtopilotu.

Ne rabimo imeti vseh odgovorov takoj. Dovolj je, da začnemo spraševati. Dovolj je, da začnemo poslušati. Da se občasno odklopimo od vsega, kar nam govori, kako naj bi bilo – in preverimo, kako je zares.

Ker sreča ni cilj. Je smer.
Ni postaja – je pot.

In če si danes samo malo bolj v stiku s sabo, kot si bil včeraj, si že na poti.

Uncategorized

Kam vlagaš svoj čas?

Tja, kamor vlagaš svojo pozornost, to raste

Vemo, da tja, kamor usmerjamo pozornost, to vidimo. In enako velja tudi za delo, ustvarjanje, odnose, naše telo in notranji svet. Tja, kamor vlagaš svoj čas, energijo, voljo – tam nekaj začne rasti. Morda počasi. Morda skoraj neopazno. Ampak raste.

V času, ko živimo s pritiskom takojšnjih rezultatov, viralnih objav, hitrih uspehov, je težko zaupati v počasno rast. Pogosto obupamo že po nekaj dneh, tednih ali mesecih, ker ne vidimo otipljivega napredka. Ker ni potrditve, ker ni “všečkov”, ker ni odziva. Ampak ali to res pomeni, da nam ni uspelo? Ali da nam nikoli ne bo?

Vse ima svoj cikel

Tako kot otrok potrebuje devet mesecev, da se razvije v maternici, tudi naše ideje, projekti, sanje potrebujejo čas, da se oblikujejo, preden jih svet sploh zazna. Včasih leto ali dve, včasih še več. In ne gre le za zunanjo potrditev – gre za notranji razvoj, zorenje, spoznavanje samega sebe na tej poti.

Zato je pomembno, da znamo zaupati svojemu tempu. Da si dovolimo biti tam, kjer smo, in da vztrajamo. Da se vračamo k svojemu »zakaj«, ko pridejo dvomi. Da se spomnimo poti, ki smo jo že prehodili, in ne le ciljev, ki jih še nismo dosegli.

Prvi poskusi niso bili popolni – in prav je tako

Moji prvi portreti? Bili so grozni. Proporcije niso bile prave, izrazi so bili zmedeni, čopič je imel svoje življenje. Ampak sem vztrajala. Vsak dan sem slikala, risala, hodila na tečaje. In zdaj – zdaj jih znam. Zdaj se lahko z njimi igram, ustvarjam po svoje, se izražam. Ne zato, ker sem imela “talent”, ampak zato, ker sem vlagala čas, pozornost, voljo. In vse to je začelo rasti.

Enako je pri vadbi. Ne bo takojšnjih rezultatov. Ne bomo jutri zbudili z močnejšim telesom, boljšo držo ali več kondicije. Ampak po nekaj tednih opazimo – več energije, boljše počutje, manj stresa. In če gledamo dovolj pozorno, bomo videli tudi: en lajk več, en komentar, ena pohvala mimoidočega. En mali znak, da se premikamo.

Sporočilo je preprosto, a močno

Tja, kamor vlagaš, to bo raslo.

Ne vedno hitro. Ne vedno popolno. Ampak raslo bo.

In zato se splača nadaljevati. Splača se zaupati v proces. Splača se verjeti vase – še posebej takrat, ko rezultat še ni na vidiku.

Uncategorized

Ključ za tvoj mir

Kaj če je umetnost ključ do tvojega miru?

V zadnjem času opažam, da vedno več ljudi govori o iskanju miru. Kot da bi nas nekaj v nas tiho, a vztrajno vabilo k temu, da se ustavimo. Da prisluhnemo. Da se povežemo. Morda zato, ker je vse okoli nas tako hitro, hrupno, nasičeno z informacijami in dražljaji, da telo in um enostavno ne dohajata več. Sistem je preobremenjen.

Vse to vpliva na nas – na naš spanec, prehrano, počutje, pa tudi na to, kako komuniciramo in sobivamo z drugimi. Hitro postanemo razdražljivi, manj prisotni, čustveno izčrpani. In zato je danes bolj kot kadarkoli prej pomembno, da najdemo svoj notranji mir. Ne tisti popolni, ki ga morda idealiziramo, ampak majhen košček dneva, kjer se lahko ustavimo. Zadihamo. In samo smo.

5 do 15 minut za stik s seboj

Verjamem, da ni vedno lahko najti čas zase, a v resnici ne potrebujemo veliko. Petnajst minut, deset minut, včasih celo pet – če jih res posvetimo sebi, so lahko dovolj. Dovolj, da zadihamo globlje. Da se usedemo v tišini. Da se raztegnemo, skuhamo nekaj s pozornostjo, brez naglice. Dovolj, da se spomnimo, kdo smo, ko ni zunanjega hrupa.

V teh trenutkih lahko najdemo nekaj dragocenega – mir. In ko zvečer vstopimo v posteljo, s telesom in umom, ki sta imela prostor za umiritev, je tudi spanec bolj kakovosten. S tem se prebujamo bolj prisotni, manj izčrpani in lažje ohranjamo mir tudi v stresnih situacijah. Naša čustva nas ne preplavijo tako hitro, saj imamo notranji prostor, v katerega se lahko naslonimo.

Umetnost kot prostor miru

Pri meni se ta prostor odpira skozi umetnost. Ko slikam, ustvarjam, sestavljam barve in oblike, vstopim v stanje, ki ga težko opišem – popolna prisotnost. Fokusiram se samo na eno stvar. Brez zvokov telefonov, brez skakanja med nalogami. Samo jaz in platno. Samo trenutek tukaj in zdaj. To je zame meditacija. Umetnost mi pomaga izklopiti zunanji svet in se priklopiti na svojega.

In vem, da to ni edina pot. Za nekoga je to morda sprehod v naravi, petnajst minut hoje med drevesi. Za drugega pisanje dnevnika pred spanjem. Kuhanje z dušo, brez naglice. Telovadba, kjer se skozi gibanje sprostijo napetosti dneva. Vsaka izmed teh stvari lahko postane praksa miru – če jo izvajamo s prisotnostjo.

Mir ni pasivnost, je notranja moč

Pomembno pa je tudi razumeti, da notranji mir ne pomeni, da vse prenašamo tiho, da dovolimo, da gre vse mimo nas. Ravno nasprotno – pravi mir nam da jasnost. Daje nam moč, da prepoznamo, kaj bomo spustili do sebe in kaj ne. Da znamo postaviti meje. In da to naredimo iz prostora notranje povezanosti, ne iz reakcije ali izčrpanosti.

To se še vedno učim. Vsakič znova. Kako reči ne brez krivde. Kako ostati mirna, a hkrati jasna. Kako poslušati sebe, ko svet kriči drugače.

A vem, da sem vsak dan bližje temu, ker sem se odločila, da mir ni luksuz – ampak temelj. Temelj za zdravje, za odnose, za ustvarjanje. Temelj, iz katerega raste vse drugo.

Povabilo v prostor miru

Če se tudi ti sprašuješ, ali je morda ustvarjanje tisto, kar bi ti pomagalo najti stik s seboj, te toplo vabim, da prideš na delavnico slikanja, kjer bomo skupaj raziskovali moč ustvarjalnosti kot poti do notranjega miru. Ni pomembno, ali si že kdaj držal_a čopič v roki – gre za proces, ne rezultat. Gre za izkušnjo, ki te povabi, da se ustaviš, zadihaš, in si samo ti – brez pritiska, brez pričakovanj.

Naj bo to priložnost, da se prepričaš, ali je tudi zate ustvarjanje ključ do tvojega miru. Morda boš prav tam našel_la prostor, kjer se vse umiri in kjer končno samo si.

Lepo vabljena / vabljen. 🌿🎨

Uncategorized

Sprejemanje ali razumevanje

Post author By tjasa
Post date 14 aprila, 2025
Ni komentarjev na Sprejemanje ali razumevanje

Razumeti, ampak ne sprejeti.

Sprejeti, ampak ne razumeti.

V življenju pogosto naletimo na situacije, kjer se pojavi napetost med tem, da nekaj razumemo, in tem, da to sprejmemo. Oba pojma sta ključna v naših odnosih z drugimi ljudmi, vendar se razlikujeta v svojem pomenu in vplivu na naše življenje.

**Razumeti nekoga**

Razumevanje je temelj našega odnosa do drugih ljudi. Ko razumemo nekoga, pomeni, da si trudimo spoznati njegove misli, občutke, motive in razlogi za določeno dejanje. Razumevanje pogosto izhaja iz naših lastnih izkušenj – če smo že doživeli nekaj podobnega, bomo lažje razumeli, zakaj se nekdo obnaša na določen način. Včasih pa, če tega nismo izkusili, si moramo vzeti čas, da se izobražujemo, postavljamo vprašanja in poslušamo.

Toda tudi ko nekaj razumemo, to še ne pomeni, da se z vsemi deli tega dejanja strinjamo. Razumevanje nas ne sili v sprejemanje. Če nekaj nasprotuje našim prepričanjem ali vrednotam, bomo lahko razumeli razloge, vendar bomo težko sprejeli določeno dejanje kot nekaj pozitivnega. Ključno pri razumevanju je, da ne obsojamo takoj – želimo dojeti ozadje, zakaj se nekdo obnaša na določen način. To pa nas vodi k naslednjemu koraku – kako se bomo odzvali.

**Sprejeti nekaj, četudi ga ne razumemo**

Včasih pa sprejmemo nekaj ali nekoga, ne da bi v celoti razumeli, zakaj se obnaša na določen način. Sprejemanje ne pomeni, da popolnoma razumemo vsak korak, ampak da se odločimo to dejanje ali osebo sprejeti z vsemi razlikami. Sprejemanje je akt sočutja, ki nas vodi v notranjo moč, da se odločimo, kako bomo reagirali. V mnogih primerih sprejemanje pomeni, da ne poskušamo spremeniti drugih, ampak jih preprosto sprejmemo takšne, kot so.

Primer tega je, ko opazimo, da nas partner ali prijatelj počne nekaj, kar nas osebno ne zanima ali celo nima smisla za nas, vendar jih kljub temu sprejmemo. Na primer, nekdo morda uživa v likanju oblačil, čeprav nam se to zdi povsem nepotrebno in izguba časa. Razumemo, da to izhaja iz njihovega užitka in radoživosti, vendar ne bomo tega poskušali spremeniti, ker vemo, da jim to prinaša zadovoljstvo. Sprejemamo to, četudi tega ne razumemo popolnoma.

**Razumevanje brez sprejemanja**

Včasih se zgodi, da nekoga razumemo, vendar ga ne moremo sprejeti. To je primer, ko prepoznamo, zakaj nekdo počne nekaj, vendar njegovega ravnanja ne moremo podpreti. Morda razumemo, da so pretekle izkušnje nekoga oblikovale, vendar to še ne pomeni, da lahko sprejmemo njegov način obnašanja, če se ta obnaša nesramno ali z neodgovorno držo do drugih. Sprejemanje tukaj ne pride v poštev, ker vemo, da si ne zasluži našega sprejemanja, vendar imamo možnost postaviti meje. To ni znak, da nekoga ne razumemo, ampak da v določenem trenutku ne moremo sprejeti njihovega ravnanja.

**Sprejemanje brez razumevanja**

Včasih pa so trenutki, ko ne potrebujemo popolnega razumevanja, da bi nekaj sprejeli. To se zgodi, ko nekaj v nas resonira na čustveni ravni in nas napolni z dobrimi občutki, četudi tega ne razumemo povsem racionalno. Sprejemamo stvari iz mesta sočutja, občutka povezanosti ali enostavno zato, ker nekaj ali nekdo vzbuja v nas notranji mir. V tem primeru se odločimo sprejeti nekaj brez potrebe po analizi, ker nas to napolni z občutkom, da je v redu.

Razumevanje in sprejemanje sta dve ključni veščini v naših medosebnih odnosih. Razumevanje nam omogoča globlji vpogled v motive drugih ljudi, vendar nas ne sili v sprejemanje njihovega ravnanja. Sprejemanje pa je akten odločitev, da ne obsojamo, temveč spoštujemo, četudi ne razumemo vseh okoliščin. Včasih moramo razumeti, da sprejemanje ni isto kot soglašanje z nečim – je zgolj prostor za sočutje in prostor za postavitev meja.

Razumevanje in sprejemanje sta povezana, vendar ne pomenita vedno istega. Sprejmite življenje z vsemi njegovimi različnostmi, bodite potrpežljivi in včasih preprosto sprejmite, tudi če ne razumete povsem vseh razlogov.

Začni pa najprej pri sebi. Se sprejmeš? Se razumeš? A je sploh potrebno razumeti sebe? To bo pa za nov blog.

Uncategorized

Kje umetnost živi?

Umetnost kot ogledalo duše: Kako ustvarjanje pomaga pri izražanju občutkov

Si kdaj občutil/a težko breme čustev, ki jih nisi mogel/a izraziti z besedami? Morda strah, jezo, ljubezen ali melanholijo, ki so ostajali nekje v tebi in iskali pot na plano?

Umetnost nam daje priložnost, da ta občutja vzamemo iz notranjosti in jih preoblikujemo v nekaj vidnega, slišnega, otipljivega. V nekaj, kar ni več samo v nas, ampak obstaja v svetu. Tako naše občutke ne le izrazimo, ampak jih tudi bolje razumemo.

Procesiranje občutkov skozi ustvarjanje

Občutki so lahko nejasni, abstraktni, včasih celo preveč intenzivni. Ostani z njimi. Usedi se in občuti veselje, žalost, jezo, ponos, ljubezen. In jih nato izrazi.

Ko jih prelijemo v umetnost, jim damo obliko in strukturo. Lahko jih napišemo, narišemo, zapojemo ali celo zaplešemo. Na ta način jih preoblikujemo v nekaj oprijemljivega, nekaj, kar lahko vidimo, preberemo, občutimo drugače.

Skozi ustvarjalni proces se zgodi nekaj čudovitega: Čustva izgubijo svojo surovo kaotičnost in postanejo del nečesa novega. Nisi več samo ujetnik svojih misli in občutkov, ampak njihov oblikovalec. Tako jih vidiš od daleč, od njih narediš korak nazaj in to ti da možnost, da jih vidiš, predelaš.

Občutki, ki postanejo umetnost

Ko nekaj napišeš, ko naslikaš ali oblikuješ, občutki začne živeti zunaj tebe. Ni več samo bolečina, ampak pesem. Ni več samo jeza, ampak ples. Ni več samo melanholija, ampak slika. In naenkrat to ni več težko breme, ampak ustvarjalna energija.

Spomnim se svojih prvih zgodb, ki sem jih napisala, ko sem želela razumeti določene situacije v svojem življenju. So bile namišljene, a so nosile del mene. Preko njih sem si dovolila rešiti stvari, ki jih v resničnem življenju morda nisem mogla. Kasneje so prišle risbe, polne čustev, slik, ki so izražale mojo žalost, radost, upanje. Umetnost je postala moj most do same sebe.

Umetnost kot zrcalo tvojega sveta

Če to delaš redno, lahko skozi svoje umetniške izraze vidiš svojo zgodbo. Postaneš opazovalec lastnega sveta. Umetnost ti omogoča, da stopiš korak nazaj in sebe vidiš z nove perspektive.

Pomislimo na dnevnik. Ko imamo milijon misli v glavi, se vse zdi kaotično. A ko jih zapišemo, jih lahko vidimo, preberemo, razumemo. In enako velja za vsako obliko umetnosti – pomaga nam preoblikovati notranji svet in ga izraziti na način, ki nas osvobaja.

Tvoja moč, tvoja umetnost

Umetniki so pogosto bolj občutljive narave. A prav ta občutljivost je naša moč. Iz nje črpamo navdih in kreiramo nekaj novega. S tem, ko ustvarjamo, ne samo izražamo sebe, ampak tudi zdravimo.

Zato te izzivam – poskusi tudi ti. Vzemi en občutek, ki te spremlja danes, in ga prelij v umetnost. Napiši pesem. Nariši sliko. Ustvari nekaj, kar bo dalo temu občutku prostor zunaj tebe.

Sedi. Opazuj. Ustvari. In poglej, kako se bo spremenilo tvoje dojemanje sveta.

Si pripravljen/a sprejeti izziv?

Uncategorized

Umetnost

🎨 Umetnost – Odklop za dušo in misli

Ko se odločim za slikanje, padem v stanje globokega miru in sproščenosti. 🧤 Čas preprosto izgine. Na začetku pripravim glasbo ali podcast 🎧, ampak čez nekaj časa tega sploh ne slišim več – takrat nastopi naravni proces ustvarjanja.

🧠 Kaj se dogaja v možganih?

Med ustvarjanjem se aktivira desna možganska polovica, ki je povezana z intuicijo, čustvi in kreativnostjo. ✨ Hkrati pa se zmanjšuje aktivnost v amigdali – delu možganov, ki je odgovoren za stres. Tako umetnost dobesedno pomiri telo in um.

Raziskave kažejo, da ustvarjalni proces povečuje sproščanje dopamina, nevrotransmiterja, ki je ključen za občutek sreče in motivacije. Prav tako umetniško izražanje spodbuja nevroplastičnost, kar pomeni, da pomaga možganom oblikovati nove povezave in povečati mentalno prožnost.

🧘‍♀️ Podobnost z drugimi sprostilnimi dejavnostmi

Podobno kot pri jogi 🧘‍♀️, plesu 💃 ali glasbi 🎶, se premikam iz “glave v telo”. Na začetku še razmišljam in načrtujem, ampak kmalu prevzamejo gibanje, barve in čopiči.

Umetnost omogoča stanje “flow”, ki ga je definiral psiholog Mihaly Csikszentmihalyi. Gre za popolno potopitev v dejavnost, pri kateri izginejo skrbi, dvomi in občutek za čas.

🎨 Likovna terapija – Globlje od navadnega ustvarjanja

Likovna terapija ni le ustvarjanje – je zavesten proces:

Začetek: Pred pričetkom si zastavimo namen – kaj želimo raziskati ali doseči. 🎯
Proces: Nato se prepustimo mediju – platnu, barvam, besedam ali glasbi – in dovolimo, da nas vodi. 🎨
Refleksija: Ob koncu si vzamemo trenutek, da pogledamo svoje delo in premislimo:
Kaj mi sporoča ta slika? Kako se počutim zdaj? Se je pojavila kakšna nova misel ali uvid? 🤔

Raziskave so pokazale, da likovna terapija pomaga pri:

Zmanjšanju tesnobe in depresije,
Izboljšanju samopodobe in samozavedanja,
Povečani sposobnosti obvladovanja čustev.

👩‍🎨 Kako to občutijo udeleženci delavnic?

Eden najpogostejših komentarjev, ki jih slišim ob koncu delavnic, je:

“Toliko je že ura? ⏳ Čas je čisto prehitro minil.”
“Bilo je zabavno, sproščujoče in hkrati globoko.” ☺️

Med delavnico pogosto opazim, kako ljudje nehote začnejo peti 🎵, dihanje se umiri 🌸, gibi čopiča pa postanejo ritmični. So popolnoma v svojem svetu. Ko končno pogledajo svoje delo, je pogosto prisoten občutek olajšanja in lahkotnosti. ✨

🧤 Zame osebno – Umetnost kot odklop

Za moje hitre misli, ki nikoli ne počivajo, je ustvarjanje popoln odklop. Takrat se misli umirijo, teža vsakodnevnih skrbi izgine, telo pa doseže stanje lahkotnosti. ✨ Tudi občutek po ustvarjanju se nadaljuje – mirnost ostane še dolgo z mano.

📚 Viri in dodatna literatura

Csikszentmihalyi, M. (1990). Flow: The Psychology of Optimal Experience. Harper & Row.
Malchiodi, C. A. (2012). The Art Therapy Sourcebook. McGraw-Hill.
Stuckey, H. L., & Nobel, J. (2010). The Connection Between Art, Healing, and Public Health: A Review of Current Literature. American Journal of Public Health, 100(2), 254-263.
https://www.arttherapy.org (Uradna stran Ameriškega združenja za likovno terapijo)

👉 Kako pa ti najdeš svoj odklop?
Si že poskusil ustvarjati, da bi se sprostil? 💭🎨

Uncategorized

Odgovornost

Tale zapis je nastal, ko sem v avtu vadila svoj govor za Tedt talks (je samo želja, da bi se enkrat to res zgodilo. Bom vsaj pripravljena do takrat 😆).

Dobiš toliko, kot daš: Moja pot od dvoma do zaupanja vase

Pred nekaj leti sem se pogosto znašla ujeta v občutkih, da nisem dovolj dobra. Imela sem občutek, da me nihče ne opazi, da moje delo ni pomembno, da ne štejem. Opazovala sem ljudi na socialnih omrežjih in občudovala njihove dosežke – intervjuji, razstave, priznanja, povabila na dogodke. Zdelo se mi je, da jim gre vse od rok, medtem ko sem sama ostajala v ozadju. Prepričana sem bila, da so njihove sanje pomembnejše od mojih, njihovo delo vrednejše od mojega.

V tej spirali negativnih misli sem za vse neuspehe krivila druge – sistem, ljudi okoli mene, priložnosti, ki jih nisem dobila. Bila sem žrtev. In ne samo v svoji ustvarjalni poti – tudi v odnosih, v službi, na faksu. Povsod.

Danes na vse to gledam z drugačnimi očmi.

Kako sem spoznala, da je v meni moč za spremembe

Dobiš toliko, kot daš. To je resnica, ki je sprva nisem hotela videti. Pričakovala sem, da bodo ljudje sami od sebe opazili moje delo, da bodo opazili mene – brez, da bi sploh vedeli, kdo sem, kaj delam in kakšne so moje sanje. Ampak kako naj bi me kdo opazil, če se nisem izpostavila?

Zdaj vem, da ni dovolj le ustvarjati in upati, da bo svet prepoznal tvoj trud. Potrebno je spregovoriti – povedati, kaj počneš, kje vidiš smisel in kaj te žene naprej. Pomembno je deliti svoje sanje, stališča, mnenja.

Ko enkrat začneš, se zgodijo neverjetne stvari. Vrata, ki so se zdela zaprta, se začnejo odpirati.

Moji prvi koraki

Pisala sem za svoj prvi sejem in se ga tudi udeležila. Naslednje leto me niso povabili le nazaj, ampak so me priporočili še za druge dogodke. Ljudje so me začeli spraševati, kako sem prišla do priložnosti, o katerih so sanjali tudi sami.

Udeležila sem se predavanja, kjer sem se povezovala z ljudmi, se pogovarjala, delila svoje ideje in cilje. Nekaj teh poznanstev se je razvilo v dolgotrajna poslovna sodelovanja.

Ko sem si želela svojo prvo razstavo, sem sama našla prostor in društvo, ki mi je to omogočilo. Iz te izkušnje se je razvil projekt, kjer sem tudi sama vabila druge ustvarjalce, da razstavljajo. A tudi tu sem se naučila nekaj pomembnega – če ne vem, da nekdo ustvarja, ga ne morem povabiti. Če ne spregovorimo o svojih idejah, ostanemo nevidni.

Kako pomembno je, kako se predstaviš

Ko enkrat začneš svojo poslovno ali ustvarjalno pot, se moraš zavedati, da se na vsakem koraku “prodajaš”. Ne gre le za prodajo izdelkov ali storitev, ampak tudi svoje vizije, svoje strasti in vrednot.

A tukaj je ključno, kako to počneš. Če boš govoril o svoji ideji, kot da ni nič posebnega, te bodo ljudje tako tudi dojemali. Če pa govoriš z navdušenjem in iskricami v očeh, boš pritegnil pozornost. Ljudje te bodo poslušali, začutili tvojo energijo in morda celo v sebi ponovno zanetili iskrico navdiha.

Zato bodi navdušen nad svojo idejo in nad svojim življenjem. Bodi sam sebi največji oboževalec, ker če ne boš verjel vase, tudi drugi ne bodo.

Odnosi – ogledalo tvojega odnosa do sveta

Ista pravila veljajo tudi za odnose. Dobiš toliko, kot daš. Če si v odnosih iskren, če pokažeš zanimanje za drugo osebo, boš enako prejel nazaj. Seveda ne vedno, in to je prav tako pomembno spoznanje – včasih ljudje niso za nas. A to ni razlog za razočaranje, ampak znak, da se moramo premakniti naprej.

Zaključek: Tvoje sanje čakajo na tvojo akcijo

Moje življenje se je spremenilo v trenutku, ko sem vzela vajeti v svoje roke. Nisem čakala več na dovoljenje drugih ali na “pravi trenutek”. Sama sem si ustvarila priložnosti. In verjemi mi, ko enkrat narediš prvi korak, je vsak naslednji lažji.

Če si tudi ti v dvomih, če čakaš, da te svet opazi, imam zate samo en nasvet: začni. Spregovori. Deluj. Tvoje sanje so vredne, da jim daš priložnost, da postanejo resničnost.

Če potrebuješ na svoji poti podporo, pomoč in usmeritev – mi napiši sporočilo in ti lahko preko pogovor pomagam ☺️❤️

Ateljesanj@gmail.com

Www.ateljesanj.com

Uncategorized

Tretji korak

**Majhni koraki do velikih ciljev – Kako iz sanj ustvariti resničnost**

Veliki cilji nas pogosto prestrašijo. Ko pomislimo na velike spremembe – nov avto, boljše zdravje, sprememba kariere – nas lahko preplavi občutek, da je pot do tja pretežka ali predolga.

Ampak… kaj če ti povem, da je pot do velikih ciljev sestavljena iz majhnih, enostavnih korakov? 🌱

Ko naredimo prvi majhen korak, začnemo ustvarjati zagon. Vision board je odlično orodje za vizualizacijo ciljev, vendar ga je treba podpreti z **dejanskimi dejanji**.

Zakaj so majhni koraki ključni?

Veliki cilji lahko delujejo oddaljeno, kar lahko vodi do občutka nemoči ali odlašanja. Majhni koraki:

– So manj zastrašujoči.

– Nam omogočajo hiter občutek napredka.

– Pomagajo ustvariti navad, ki dolgoročno vodijo do sprememb.

– Zmanjšajo stres in občutek preobremenjenosti.

👉 Pomembno je, da začneš tam, kjer si – z majhnim korakom, ki ga lahko narediš že danes.

Vaja: Kako razčleniti cilj na majhne korake

To je vaja, ki ti bo pomagala, da se izogneš občutku preobremenjenosti. Cilj je, da svoj veliki cilj razstaviš na serijo manjših, dosegljivih korakov.

Koraki:

1. 🎯 Izberi cilj ali področje, ki ga želiš doseči.

– Napiši ta cilj na vrh lista.

2. 📋 Razčleni ga na manjše korake.

– Sprašuj se: *Kaj moram narediti, da pridem do tega cilja?*

– Piši postopoma in razčleni vsak večji korak na manjše naloge.

3. 👣 Nadaljuj, dokler ne prideš do koraka, ki ga lahko narediš že danes.

– Cilj je, da najdeš najmanjši možni korak, ki ti je na voljo v tem trenutku.

Primeri razčlenjenih ciljev:

🚗 Cilj: Kupiti nov avto

1. Raziskava modelov avtomobilov 🔍

2. Izračun stroškov in načrt financiranja 💸

3. Ogled avtomobilov 👀

4. Posvet s svetovalcem ali prijateljem, ki ima izkušnje 🚘

5. Prihranek – **danes dam na stran 1 evro**. 💶

🏋️‍♀️ Cilj: Izgubiti težo

1. Raziskava prehrane in vadbe 🥗

2. Sestava jedilnika 🍲

3. Iskanje vadbe, ki mi ustreza 🏃‍♂️

4. Ureditev dnevne rutine in razporeda 🗓️

5. **Danes grem na 10-minutni sprehod**. 🚶‍♀️

📚 Cilj: Prebrati 10 knjig v letu

1. Izdelava seznama knjig 📖

2. Posvet z znanci ali iskanje priporočil 🔍

3. Nakup prve knjige ali izposoja iz knjižnice 📚

4. **Danes preberem 5 strani**.

Zakaj je pomembno delovati takoj?

Odlašanje pogosto izhaja iz prepričanja, da moramo čakati na **popoln trenutek**. A popoln trenutek ne obstaja. Ključno je, da začnemo **danes** – tudi če je prvi korak majhen.

“Potovanje dolgo tisoč milj se začne z enim samim korakom.” – Lao Tzu

Kaj lahko narediš že danes?

👉 Izberi en majhen korak, ki ga lahko narediš takoj.

– Napiši ga na list papirja ali v telefon.

– Določi si rok, do kdaj ga boš opravil/a – najbolje še danes ali najkasneje do konca tedna.

– Po opravljenem koraku si vzemi trenutek in si čestitaj za napredek. 🎉

Poveži se s svojim vision boardom

Če imaš vision board, poglej nanj in se vprašaj:

– Kateri cilj ali beseda me najbolj pritegne?

– Kaj lahko danes naredim, da stopim bližje tej viziji?

Vision board naj ne bo le dekoracija – naj postane tvoj **priročnik za dejanja**.

Skupaj je lažje

Če se ti zdi, da ne veš, kako se lotiti razčlenjevanja ciljev ali potrebuješ dodatno motivacijo, te vabim na **Zoom klic**.

Kako ti lahko pomagam:

– Skupaj bova razčlenila tvoj cilj na konkretne korake.

– Ugotovila bova, kje so tvoje blokade in kako jih premagati.

– Oblikovala bova realističen načrt, ki ga lahko začneš uresničevati takoj.

🔹 **Deli z mano:** Kateri je tvoj naslednji mali korak? P usti komentar ali se prijavi na Zoom klic in skupaj ustvariva načrt za tvoje velike zmage! 🏆

Ateljesanj@gmail.com, Www.ateljesanj.com

IG: rezmantjasa – ateljesanj

FB: Tjaša Rezman