Delo na sebi.
Bila sem anksiozna. Doživljala sem panične napade. Nisem si upala. Moje telo me je pred vsakim izzivom ustavilo. Začela sem se tresti – najprej roke, potem noge, glava, glas. Srčni utrip je poskočil, megljenje pred očmi, rdeča lička, vročina. Pred vsako situacijo, kjer sem se morala izpostaviti ali vprašati za pomoč. Bilo je grozno. Žalost, jeza, krivda, veliko joka.
Na vse sem se tri dni prej pripravljala. V glavi sem stokrat odvrtela situacijo – kaj bom rekla, kako bom rekla. In bila sem v strahu.
Zato sem začela brati knjige o osebni rasti, poslušala sem podcaste, hodila na delavnice. In to počnem že nekaj let. Vmes sem bila na coachingu, zdaj imam psihologinjo in hodim na terapije, da predelam stvari. Pišem dnevnik. Meditiram. Vadim jogo. Vse, kar sem našla, sem poskusila. Horoskop, zvezdna karta, zvočna kopel, human design, kristali. Vse – če mi je pomagalo razumeti sebe in najti stik s seboj.
Razumeti tudi v smislu, da je okej, kar občutim. Da je okej, kar sem.
Sčasoma sem se začela spogledovati tudi s podjetniško potjo. In tudi tam sem se morala vprašati: kdo sem, kaj ponujam, zakaj to sploh želim? Kaj je moja dodana vrednost? Spet sem se iskala, ugotavljala, kaj mi je všeč, kaj ne. Zakaj me nekaj vleče. Kaj želim dati drugim?
Veliko vprašanj. Veliko poti nazaj k sebi.
In potem se je zgodil majhen trenutek, ki je vse potrdil.
Po pogovoru z eno osebo, ko sem presenečeno delila, kako mirno doživljam vse spremembe – kako pogumno sem šla do delodajalca, dala odpoved, se dogovarjala za naprej – mi je samo rekla:
»Pa saj že nekaj časa delaš na sebi.«
In v tistem stavku… sem se prvič res ustavila. Res je. Že leta delam na sebi. In zdaj, končno – se to vidi.
Solze sreče in ponosa. Vse ure terapij. Vsi dnevi introspekcije. Ne dobiš rezultata takoj. A napredek pride. Ne kot medalja. Pride kot občutek. V telesu. V srcu. V miru. Prepoznaš ga, ko si v podobni situaciji kot nekoč – a odreagiraš drugače. Občutiš drugače. In to je to. To je rast. To je sprememba. In ob tem pridejo občutki sreče, ponosa, veselja. Če jih ni, pa morda pomeni, da si šel v napačno smer.
Mir ne pride takoj po eni meditaciji. Pride po mesecih dihanja. In potem… nekega dne… opaziš, da ti dih pomaga v trenutku, ki bi te včasih vrgel s tira. Da si miren na intervjuju. Da govoriš iz sebe. Da znaš reči: »Ne počutim se v redu.« Da znaš reči »ne«. Da brez slabe vesti izbereš, kar čutiš. Da odpreš svoj s.p., verjameš v svojo vizijo in jo izpelješ.
Za vse to sem morala veliko prejokati. Predelati. Odpustiti – sebi in drugim.
In vse to je bil temelj, da sem lahko takrat stala trdna v sebi in pustila, da se zgodi, kar se mora.
Da sem vedela, kje imam nadzor. Kje lahko jaz gradim. In kje ni več v mojih rokah. Kako lep je svet, ko spustiš kontrolo tam, kjer je ne moreš imeti.
Ko si rečeš: “To bodo uredili drugi. Jaz se s tem ne rabim ukvarjati.”
In potrpežljivost.
Vsak dan sem si ponavljala:
»Naredila si, kar si mogla. Če te vzamejo – super. Če ne – greš dalje. Zdaj ni več v tvojih rokah.« To je bila vaja potrpežljivosti. In vmes sem se morala ustavljati, ker sem se že videla v novi službi, že vizualizirala, kako bo vse izgledalo. A sem se vračala v tukaj in zdaj. Imam še vedno staro službo. Sem še vedno tukaj. In vse to… je še vedno del poti.
Delo na sebi ni brezveze. Na dolgi rok ti služi. In to spoznaš, ko si v trenutku, kjer bi nekoč razpadel – danes pa dihaš, stojiš, se smejiš.
Na začetku leta sem na vision board napisala besedo »mir«.
In danes… ga čutim. Živim. Diham.
Življenje se zgodi. Tudi če se prej tri dni sekiraš. Tudi če se v glavi vse vnaprej pripraviš. Zgodi se tako, kot se mora. In tvoj edini pravi »nadzor« je – da si pripravljen. Da se opremiš. Da si dovoliš občutiti. Da zaupaš.
In da veš – če danes še nisi tam, kjer si želiš biti… delaš.
In to je dovolj.