Si več kot le ena vloga.
Tekom življenja dobivamo vloge, jih sprejmemo. In redko pomislimo, da jih bomo nekoč morali tudi predati. Hčerka, prijateljica, partnerka, sodelavka, morda mama. Vsaka vloga s seboj nosi pričakovanja, ki jih začneš izpolnjevati – pogosto še preden se sploh vprašaš: Ali to sploh želim?
Že nekaj let nazaj, ko sem vstopila v svet osebne rasti, sem se začela spraševati: Kdo sem brez svojih vlog? Kako bi se opisala, če ne bi omenjala svoje službe ali hobijev? Začela sem naštevati svoje lastnosti in ugotavljati, kaj me zares žene v življenju. Tam sem prvič začutila občutek lahkotnosti – da sem dovolj, tudi če samo sem.
Potem pa pride trenutek, ko se ena izmed teh vlog zaključi. Morda jo zapustiš ti, morda te zapusti ona. Pojavi se praznina in z njo vprašanje: Kdo sem zdaj, ko to nisem več? Še posebej, če si izstopil iz okolja, ki je vlogo določalo ali celo omejevalo. Družba te začne spraševati, kam greš, kdo boš postal. In naenkrat tudi sam ne veš več.
To je strašljivo. A prav v tej negotovosti se začne rojevati nekaj novega – možnost. Radovednost.
Radovednost, da greš in odkriješ nov delček sebe. Ali pa ga sam sestaviš.
In to je tisto, kar me žene naprej – radovednost. Kaj vse je mogoče? Kaj se skriva za mejami in pravili? Prav to sem začutila ob spremembi službe, ki je vplivala na vse vidike mojega življenja. To je bil prehod iz tesnobe v radovednost, iz poznanega v neznano.
Čeprav še vedno rada stopim v neznano s polpripravljenostjo, da ohranim občutek varnosti, hkrati čutim vznemirjenje. Ne vem, kako bo, vem pa, da bo.
In najbolj zanimivo je, da sem – kljub nekaterim slabim komentarjem – na koncu dneva čutila ponos. In srečo.
Zaključila sem eno zgodbo. In začela pisati novo poglavje.
V tem procesu pa se je zgodil še en aha moment. Nek tujec mi je namenil pohvalo. Ena sama beseda, ki je potrdila tisto, kar sem že čutila – ponos, vrednost, cenjenost. Ampak danes vem, da mi to ne bi veliko pomenilo, če pred tem ne bi že sama verjela vase. Oni so le potrdili nekaj, kar sem si že dovolila čutiti.
Zato mi je danes še bolj jasno:
Kako lahko ena sama beseda od tujca dvigne tvoje počutje. Kako lahko ena beseda spremeni tvoj pogled nase.
Kako te lahko ena beseda pahne tudi v žalost, če v sebi nisi trden. Če ne verjameš vase, boš vedno čakal, da ti to povedo drugi.
Znova in znova spoznavam: okolica ti samo potrdi tisto, kar sam verjameš o sebi.
In tukaj pride tista težka resnica. Če tega občutka nisi dobil v domačem okolju – je težje.
Bila sem na dirki. Dirki za odnose, za pozornost. Lovila sem potrditev. In ne glede na to, kaj sem naredila, spremenila, izboljšala – ni bilo dovolj. Rezultat je bil enak.
Prvi korak je bil ta, da sem sploh videla, kaj počnem, in to ubesedila. Drugi korak je bil, da sem se vprašala: Zakaj to počnem? Kaj pravzaprav iščem? Po čem hrepenim?
In ko sem odložila rožnata očala, sem dojela:
To, kar sem si vedno želela – ne bom dobila.
Ne na način, kot sem si predstavljala. Ne od ljudi, od katerih sem si najbolj želela.
In to boli. Ne gre le za razočaranje. Gre za žalovanje.
Ne žaluješ izgube človeka – žaluješ izgubo želje. Žaluješ upanje, da bodo stvari nekoč drugačne.
To je težko sprejeti.
Ker si upal. Predolgo.
To pomeni jokati. To pomeni napisati pismo, ki ga morda nikoli ne pošlješ.
A ravno to žalovanje ti odpre prostor za nekaj novega – sprejemanje.
Sprejemanje, da so stvari takšne, kot so. In da so ljudje takšni, kot so.
Da vidiš, kdo so v resnici, kaj ti sploh zmorejo dati. Da se vprašaš, kako (če sploh) ti kažejo ljubezen. Kakšen je njihov jezik ljubezni?
In tu narediš korak stran. Ne zato, ker se umikaš. Ampak ker se varuješ. Daješ samo toliko, kolikor je tebi še v redu.
Potem začneš iskati ta občutek v sebi.
A kako sploh vedeti, kakšen je ta občutek, če ga nikoli nisi zares izkusil?
Začneš raziskovati. Preizkušati. Opazovati.
Meni so pri tem pomagale tudi terapije – tam sva s terapevtko analizirali situacije, jih zaključili, postavili meje in našli nove poti.
Postopoma se učiš:
Dati sebi ljubezen. Vzgojiti jo v sebi.
Ljubezen, ki zakrpa rane in zapolni luknje.
To je proces. In potovanje.
In to počnem že več let.
Kaj točno – pa preberi v naslednjem blogu.