Pri pogovoru sem znova doživela aha moment. Čudno, kajne. Ne vem točno, kaj sva se pogovarjali, vem pa, da sem rekla: »Zdi se mi, da vsako leto spoznam nov delček sebe.«
Zadnje pol leta sem se spremenila. Vedno se pokaže nek nov delček mene, ki ga prej nisem videla. Kljub temu pa vem, da so vloge in situacije še vedno neznane. Ona pa je rekla nazaj, da ne glede na to, koliko si star – vedno bo nekaj neznanega.
In to je nek smisel življenja. Da ne izvem vsega takoj, v tistem trenutku, ampak imam možnost raziskovati in odkrivati. To me žene naprej.
Že pred leti sem se vprašala, kdo sem, in sem napisala, kaj sem – glede na okoliščine in družbo. Tega sem se držala kot pribito in mislila: aha, to je to. Kmalu pa sem videla, da se nenehno spreminjaš. Nisem več otrok, dijakinja, študentka. Iz službe v službo. Danes v odnosu. In tudi odnosi se spreminjajo – rastejo ali stagnirajo.
Dokler nimaš otrok, ne moreš vedeti, kdo si kot mama, ker nisi imel možnosti imeti te vloge. Dokler nimaš s.p.-ja, ne razmišljaš kot podjetnik. Ko pridejo nove okoliščine, spoznaš nov delček sebe.
Tudi zdaj se sprašujem, kdo sem, kaj me veseli, kaj sem poskusila, kaj me je napolnilo in kaj mi ni bilo všeč. In tako se počasi sestavlja slika mene. Težko pa je to povedati družbi, okolici, ki te še vedno vidi takšnega, kot si bil pred leti – in se ob tebi še vedno enako obnaša. Zaradi tega se odnosi lahko tudi razidejo.
Priznam, da sem svoje odločitve večkrat delila z okolico. In nisem vedno dobila spodbudnih odgovorov. To sem si vzela k srcu in zato včasih nisem nadaljevala. Počutila sem se negotovo. Ampak spomnim se trenutkov, ko sem rekla: ja, to želim. In v meni je zasvetilo: wau, to hočem. In ta občutek mi ostane.
Ne bodo vsi razumeli poti in tvojih odločitev – in to je čisto okej. Nihče ne vidi in čuti vizije tako kot ti. Ne morejo je razumeti. In ne bodo je mogli izpeljati, ker si jo videl in čutil ti. Na koncu si ti tisti, ki z njo živi.
Treba je imeti potrpežljivost. S sabo in z drugimi. Ko sprejmemo spremembo, potrebujemo čas, da se navadimo – sebe in druge. Tudi to, da sem prišla do točke, da so spremembe okej, je bila zame pot. Skozi analizo obdobij, skozi katera sem šla (in še vedno hodim), počasi razumem, kdo sem. In sproti prilagajam vizijo za naprej.
Kljub vsemu pa ene stvari ostanejo enake. So želje in občutki, ki so ostali in z leti postali še močnejši. In tisti občutek, da je en del mene še vedno neznan – me ne straši več. Navdihuje me. V tem vidim lepoto življenja. Da ni vse enolično, da ni vse takoj jasno. Da imamo veliko možnosti.
Na intervjujih sprašujejo: »Kje se vidiš čez pet let?« Sama pa si mislim: ne vem. Pet let je dolga doba. Mogoče tukaj, mogoče pa kje drugje. Imam vizijo, kam grem, ampak pustim prostor, da se spremeni.
Odkrivaj sebe. Smo v času, kjer imamo vsega veliko. Knjige, delavnice, društva, mentorje, videe. In vsi ti ti lahko nekaj dajo – neko orodje, podporo, idejo.
Včasih želimo odgovore takoj – o sebi, o prihodnosti. Ampak jih ne rabimo. Pustimo si čas. Pustimo malo neznanega v svojem življenju. Pustimo si, da smo v procesu. To je svoboda.
Na tej poti bodo dvomi, strahovi, negotovost. Ampak to te uči in izboljšuje. Na drugi strani pa pride veselje, ponos, včasih boleča lekcija. Vse šteje.
Vzemi list papirja. Napiši, kdo si. V čem uživaš. Kaj si želiš. Česa nočeš več. In boš dobil sliko – kdo si. Mogoče pa boš ob tem odkril še kakšen neznani delček.
