Categories
Uncategorized

Toksična produktivnost

Produktivnost. Optimalno narejena stvar v optimalnem času. Ampak se mi zdi, da velikokrat pozabimo na besedo optimalno. Veliko delamo, naredimo stvari, ki jih moramo, izpolnjujemo obveznosti, hitimo od ene stvari k drugi. Na koncu dneva lahko pogledamo, kaj vse smo naredili. Ampak ali se kdaj vprašamo, kako smo to počeli? Smo delali spočiti, z energijo in ljubeznijo do tega, kar počnemo? Ali nam je bilo pomembno samo, da je stvar narejena? Pa čeprav smo bili utrujeni, žalostni, jezni ali smo že komaj čakali, da bo vsega konec.

Kaj sploh pomeni biti produktiven? Je produktivno samo takrat, ko nekaj naredimo? Kaj pa takrat, ko smo žalostni in jokamo, ker to potrebujemo? Ko si dovolimo začutiti jezo, namesto da jo potlačimo? Tudi to je nekaj. Tudi to je del nas in našega življenja. Včasih moramo samo začutiti, kar se dogaja v nas, in si dovoliti, da smo tam, kjer smo.

Se ti kdaj zgodi, da nekaj počneš samo zato, ker imaš občutek, da moraš? Da bi moral biti že boljši, nekaj doseči, vse vedeti in znati? Kje je meja med tem, da nas nekaj žene naprej, ker si tega resnično želimo, in tem, da nekaj počnemo, ker imamo občutek, da moramo? Tanka je ta meja in včasih se tako hitro zabriše, da je sploh ne opazimo. Zato se mi zdi pomembno, da se kdaj ustavimo in se vprašamo, zakaj nekaj počnemo. Kaj nas žene naprej? Si to res želimo ali samo mislimo, da bi si morali želeti?

Velikokrat imamo občutek, da moramo ves čas nekaj delati. Da moramo izkoristiti dan in da ne smemo izgubljati časa. In če se usedemo ter ne delamo ničesar, nas hitro dohiti slaba vest. Ampak kaj pomeni, da ne delaš nič? Dihamo, srce bije, telo prebavlja hrano. Oči opazujejo, ušesa poslušajo, koža čuti. Telo se ohlaja in segreva. V njem se ves čas dogaja ogromno stvari, pa jih sploh ne opazimo. In tudi glava ne počiva vedno, ko se usedemo. Misli prihajajo in odhajajo, razmišljamo o včerajšnjem pogovoru, načrtujemo jutrišnji dan in premlevamo, kaj vse moramo še narediti. Torej, ali res ne delamo nič? Mogoče samo ne delamo tistega, čemur smo se navadili reči delo.

Tudi sama opažam, kako hitro lahko padem v stres, če si ne vzamem časa za tišino. Včasih se mi mudi od doma, hitim in razmišljam o tem, kam moram iti in kaj vse me še čaka. Potem se usedem v avto in se za trenutek ustavim. Ne prižgem glasbe, ne iščem ničesar, kar bi me zamotilo. Samo sedim v tišini. Podobno naredim, ko pridem domov in imam do naslednje obveznosti še pol ure. Namesto da bi ta čas izkoristila za nekaj, kar bi lahko še naredila, se usedem, zaprem oči in sem. Ne trudim se umiriti telesa, ne poskušam izprazniti glave. Samo sem. Vem, da če tega ne počnem, hitro padem v stres. Začnejo se mi tresti roke in telo. Takrat vidim, da sem šla predaleč in da sem predolgo preskakovala trenutke, ko bi se lahko ustavila. Zakaj moram čakati, da mi telo pokaže, da je dovolj? Zakaj si ne bi dovolila počitka že prej?

Kdo si je sploh izmislil, da moramo biti ves čas produktivni? Če pogledamo naravo, vidimo, da stvari ne potekajo ves čas enako. Drevo ne rodi sadov vse leto. Rastline imajo obdobja rasti, cvetenja in počitka. Tudi narava pozimi počiva, živali se prilagajajo letnim časom in nekatere prespijo del zime. Pa zato niso nič manj vredne. Zakaj potem od sebe pričakujemo, da bomo vsak dan enako zmogli? Da bomo vedno polni energije, ustvarjalni, zbrani in pripravljeni na nove izzive? Tudi mi imamo različna obdobja. Včasih ustvarjamo in rastemo, včasih potrebujemo več časa zase, včasih šele zbiramo moči za nekaj novega. Mogoče se lahko malo bolj zgledujemo po naravi in si dovolimo, da nismo vedno v istem obdobju.

Tudi počitek ima svoj namen. Takrat se lahko stvari v nas uredijo, izkušnje usedejo, misli povežejo. Včasih šele po odmoru ugotovimo, kaj si zares mislimo ali kaj bi radi naredili drugače. Ni treba, da imamo vedno vse odgovore. Ni treba, da vse znamo in da nikoli ne naredimo napake. Del življenja je tudi učenje, raziskovanje in preizkušanje. Kako naj se nekaj naučimo, če si ne dovolimo poskusiti? Kako naj odkrijemo kaj novega, če se bojimo narediti napako? Včasih se mi zdi, da si želimo biti tako pripravljeni na življenje, da pozabimo živeti. Želimo vedeti, kako se bo nekaj končalo, preden sploh začnemo. Ampak življenje ni vedno tako. Včasih je treba samo začeti in videti, kam nas pot pripelje.

Kaj pomeni živeti trajnostno tudi do sebe? Kako želim živeti ne samo danes, ampak tudi čez nekaj let? Ali želim vse dneve napolniti z obveznostmi in ves čas loviti nekaj, kar še ni narejeno? Ali si želim življenja, v katerem imam tudi čas za počitek, za ljudi, ki jih imam rada, za naravo, ustvarjanje in stvari, ki me veselijo? Če danes naredim vse, kar sem si zadala, ampak sem na koncu dneva tako izčrpana, da nimam več energije zase, je to res produktivnost, ki si jo želim? In če tako živim vsak dan, kako dolgo lahko nadaljujem?

Ne gre za to, da ne bi smeli biti ambiciozni, si postavljati ciljev ali si želeti več. Gre za to, da ob vsem tem ne pozabimo nase. Da se nehamo nenehno obsojati, ker nismo naredili dovolj. Da si dovolimo biti utrujeni, sprejmemo, da imamo tudi slabe dni, in da nam ni treba vsakega trenutka izkoristiti za nekaj koristnega. Mogoče lahko že danes narediš nekaj drugače. Mogoče si vzameš pet minut in v tišini spiješ čaj. Mogoče se usedeš v avto in pred odhodom ne prižgeš radia. Mogoče prideš domov in se za trenutek usedeš, namesto da takoj začneš razmišljati o naslednji obveznosti.

Življenje ni samo seznam stvari, ki jih moramo opraviti. Je tudi vse tisto, kar občutimo, doživimo in opazimo vmes. Zato se naslednjič, ko boš imel občutek, da nisi naredil dovolj, za trenutek ustavi. Vprašaj se, kaj zate pomeni dovolj. In ali si morda pozabil, da si tudi ti del narave. Da imaš svoje meje, svoj ritem in svoje potrebe. Ni ti treba biti ves čas produktiven. Včasih je dovolj, da si vzameš čas zase. Ne zato, da boš potem lahko naredil še več, ampak zato, ker si tudi ti pomemben.

Categories
Uncategorized

Prepad

Veš tisti občutek, ko pri drugih vidiš, kaj vse so že dosegli, kaj vse znajo in zmorejo. In si to želiš tudi sam.

Gledaš jih in si misliš, kako lepo bi bilo, če bi tudi ti to znal. Če bi tudi ti imel toliko poguma. Če bi tudi ti že prišel tako daleč.

Ampak potem pogledaš sebe. Kje si ti. Kaj znaš. Kaj si do zdaj naredil. In začutiš prepad.

Kaj se zgodi v tebi v tistem trenutku? Je to razočaranje? Žalost? Mogoče obup, ker se ti zdi, da si tako daleč od tega, kar si želiš. Lahko pa te ravno ta občutek spodbudi, da začneš nekaj spreminjati. Da si rečeš, da bo tudi tebi uspelo.

Zanimivo, kako lahko ob pogledu na nekoga drugega začutimo toliko različnih stvari. Včasih nas navdihne, drugič pa nas spomni na vse tisto, kar še nismo dosegli.

In kako velik je pravzaprav ta prepad med tabo in tvojimi cilji?

Če je to, kar si želiš, blizu temu, kar si in kar že znaš, se ti verjetno ne zdi tako težko dosegljivo. Mogoče potrebuješ samo nekaj več časa ali pa se moraš naučiti še kakšne malenkosti.

Kaj pa takrat, ko je cilj daleč? Ko si želiš nekaj, za kar sploh ne veš, kako se tega lotiti? Ko gledaš končno sliko, ampak ne vidiš poti, ki vodi do nje.

Je cilj res predaleč? So tvoja pričakovanja previsoka? Ali pa si samo ne zaupaš dovolj?

Včasih si želimo nekaj velikega. Tako velikega, da se nam zdi skoraj nemogoče. In potem se zgodi, da željo kar opustimo. Si rečemo, da to ni za nas, da ne znamo dovolj ali da je preveč dela. Mogoče pa sploh ne vemo, kje začeti.

Vidimo človeka, ki nekaj že zna, ne vidimo pa vsega, kar se je moral naučiti. Ne vidimo njegovih začetkov, napak in trenutkov, ko tudi sam ni vedel, kako naprej.

Vidimo rezultat. Ne vidimo poti.

In ravno tukaj se mi zdi pomembno, da se ustavimo. Kaj pa, če bi se o tej poti pozanimali? Če bi vprašali nekoga, ki jo je že prehodil? Mogoče bi ugotovili, da ni tako zapletena, kot smo si predstavljali. Mogoče pa bi ugotovili, da zahteva več časa, kot smo pričakovali.

Oboje je dobro vedeti.

Ko bolje spoznaš pot, se lahko znova vprašaš, ali si to še vedno želiš. Ali je želja dovolj močna, da si pripravljen vložiti nekaj svojega časa in energije. In če je, kaj je tisto, kar lahko narediš najprej?

Ni treba, da že danes veš, kako boš prišel do konca. Dovolj je, da veš, kam želiš iti, in narediš prvi korak.

Mogoče si želiš slikati, pa še nikoli nisi držal čopiča v roki. Mogoče si želiš več gibanja, pa ne veš, kako ga vključiti v svoj vsakdan. Ali pa si želiš spremeniti svoje delo, vendar si sploh ne predstavljaš, kako bi začel.

Vse se začne nekje. In velikokrat se začne precej bolj preprosto, kot si predstavljamo.

Zato se mi zdi dobro, da si cilje razdelimo na manjše korake. Da pogledamo širšo sliko in razmislimo, kaj lahko naredimo danes, jutri ali ta teden. Ne čez eno leto, ko bomo mogoče že tam, kjer si želimo biti. Ampak zdaj.

Če imaš na voljo samo pol ure, začni s pol ure. Če se moraš nečesa naučiti, poišči informacije. Če ne veš, kako naprej, vprašaj. Ni treba, da je vsak korak velik. Pomembno je, da se premikaš v smeri, ki si jo izbral.

Pri tem si lahko pomagaš tudi z dream boardom in action boardom. Na dream board zbereš vse tisto, kar si želiš. Slike, misli, občutke, kraje ali stvari, ki te navdihujejo. Da si lahko predstavljaš, kaj bi rad ustvaril ali doživel.

Potem pa pride še action board. Kaj boš naredil, da se temu približaš? Kateri so tvoji prvi koraki? Kaj lahko narediš že danes?

Lepo je sanjati in si predstavljati, kako bi bilo, če bi se nekaj uresničilo. Ampak v nekem trenutku je treba narediti tudi kaj v tej smeri. Pa čeprav samo majhno stvar.

Ob vsem tem pa se mi odpira še eno vprašanje.

Kaj se zgodi, če ves čas gledamo samo naprej?

Če nenehno razmišljamo o tem, kaj vse še želimo, kaj bi lahko bili in kaj bi še lahko dosegli? Če se vedno znova primerjamo z drugimi in vidimo predvsem tisto, kar nam manjka?

Mogoče se zgodi, da pozabimo pogledati, kje smo že bili.

Koliko stvari si se že naučil? Koliko stvari si naredil prvič, čeprav te je bilo strah? Koliko poti si že prehodil, ne da bi se takrat sploh zavedal, da boš nekoč prišel tako daleč?

Včasih se mi zdi, da smo tako usmerjeni v to, kar si želimo postati, da pozabimo na človeka, ki smo že danes.

In potem želimo še več. Še nekaj znati. Še nekaj doseči. Biti še malo boljši.

Ampak kdaj je dovolj?

Saj ne pravim, da si ne smemo želeti več. Ravno nasprotno. Lepo je, da imamo želje, da nas nekaj zanima in da nas nekaj vleče naprej. Tudi sama verjamem, da se lahko vedno znova učimo in odkrivamo nove stvari.

Ampak ob tem se mi zdi pomembno, da sprejmemo tudi to, kjer smo zdaj. Da si dovolimo biti človek, ki se še uči. Ki česa ne zna. Ki še ni tam, kjer bi si želel biti.

In da smo lahko kljub temu zadovoljni s seboj.

Včasih je dovolj, da se ozremo nazaj in vidimo, koliko smo že naredili. Da se spomnimo, kaj vse smo se naučili in kaj vse nam je uspelo. Mogoče bomo ugotovili, da smo danes že tam, kjer smo si nekoč želeli biti.

Preteklosti ne moremo spremeniti. Lahko pa se iz nje nekaj naučimo. In mogoče nam prav pogled nazaj pomaga razumeti, da tudi naša pot nekaj šteje.

Bodi hvaležen za to, kar imaš, in za to, kjer si. Ne zato, ker si ne bi smel želeti več, ampak zato, ker lahko ob vsem, kar si še želiš, vidiš tudi tisto, kar že imaš.

Hvaležnost se mi zdi dober začetek. Potem pa lahko znova raziskuješ. Kaj si želiš? Zakaj si to želiš? Je to nekaj, kar te resnično veseli, ali si to želiš zato, ker vidiš, da to imajo ali zmorejo drugi?

Mogoče si boš ob teh vprašanjih razjasnil svoje želje. Mogoče boš kakšno opustil in odkril novo. Mogoče boš ugotovil, da si želiš nekaj spremeniti, vendar ne veš še čisto dobro, kako.

In tudi to je v redu.

To, kar si danes, in to, kar si želiš postati, ni vedno skladno. Včasih je med njima res velik prepad. Ampak to še ne pomeni, da moraš vse spremeniti naenkrat.

Mogoče lahko začneš z majhnimi stvarmi. Z odločitvijo, da boš danes naredil nekaj zase. Da si boš vzel čas za nekaj, kar te veseli. Da se boš zjutraj nasmejal. Da boš poskusil nekaj novega, čeprav še ne veš, ali ti bo uspelo.

Tudi to je korak.

In mogoče se prepad ne zmanjša samo takrat, ko se približaš svojemu cilju. Mogoče se zmanjša tudi takrat, ko začneš drugače gledati nase. Ko ne vidiš več samo tega, česar še nimaš, ampak tudi vse tisto, kar že si.

Ni treba, da si danes tam, kjer si želiš biti. Lahko pa si dovoliš, da začneš svojo pot.

In medtem, ko hodiš po njej, ne pozabi pogledati tudi okoli sebe. Da ne boš vsega le prehodil, ampak boš vmes tudi kaj doživel.

Categories
Uncategorized

Prilagajanje

Prilagajanje drugim samo po sebi ni nič slabega. Pravzaprav je pomembno, da znamo prisluhniti drugemu, sprejeti, da ima drugačne želje, navade in prepričanja, ter skupaj poiskati način, ki bo ustrezal obema.

Težava nastane, ko se vedno prilagajamo mi. Ko svoje želje postavljamo na drugo mesto, samo zato, da bi bilo drugim prijetno. Takrat lahko počasi pozabimo nase. Na to, kaj si želimo, kaj nam ustreza in kaj bi radi počeli.

In če se vedno znova odločamo za druge, kdaj sploh pridemo na vrsto mi?

Zame je razlika med prilagajanjem in spoštovanjem v tem, da pri spoštovanju še vedno ostaneš tudi ti. Slišiš drugo stran, upoštevaš njene želje in iščeš skupno rešitev. Ampak pri tem ne pozabiš, da imaš tudi sam svoje potrebe in pravico do njih.

Včasih je dovolj, da rečeš ne. Da poveš, da danes ne moreš, da ne želiš ali da ti nekaj ne ustreza. Svet se zaradi tega ne bo podrl. Ni ti treba biti vedno vsem na voljo in vedno dosegljiv. Tudi ti imaš svoje življenje, svoje potrebe in svojo energijo.

Zakaj nam je potem včasih tako težko postaviti mejo?

Mogoče zato, ker imamo v sebi prepričanje, da je postavljanje meja nekaj slabega. Da bomo s tem nekoga razočarali, da bomo izpadli sebični ali da bomo nekoga prizadeli. In ko prvič poskusimo ravnati drugače, se lahko pojavijo neprijetni občutki. Morda nas začne stiskati, počutimo se krive ali pa še dolgo razmišljamo, ali smo ravnali prav.

Ampak to še ne pomeni, da smo naredili kaj narobe.

Včasih se samo učimo nečesa novega. Če smo bili dolgo navajeni, da se prilagajamo drugim, se nam lahko že čisto običajen ne zdi nekaj napačnega. Toda z vsako novo izkušnjo lahko ugotovimo, da se zaradi tega ni zgodilo nič strašnega. Da lahko nekdo naše ne sprejme, tudi če mu ni najbolj všeč. In da lahko ostanemo v dobrih odnosih, ne da bi vedno naredili tako, kot si želi druga oseba.

Sčasoma lahko neprijetne občutke zamenjajo drugačni. Več miru, več zaupanja vase in več občutka, da se lahko odločamo tudi sami.

Kako pa izražamo svoje želje?

Pa si kdaj opazil, kako nekaj poveš?

Včasih ni pomembno samo to, katere besede uporabimo, ampak tudi, kako jih izrečemo.

Predstavljaj si, da si nekaj želiš in vprašaš drugo osebo, ali lahko to narediš. Če vprašaš z občutkom, da boš verjetno naredil nekaj narobe, se to lahko pokaže v tvojem glasu, pogledu ali drži telesa. Glas postane tišji, besede so negotove, mogoče se že vnaprej opravičuješ, še preden je druga oseba sploh odgovorila.

Vprašanje ni več samo vprašanje. Zraven je še občutek, da potrebuješ dovoljenje, potrditev ali zagotovilo, da je tvoja želja sprejemljiva.

Če pa vprašaš neposredno, brez te dodatne teže, je lahko pogovor videti povsem drugače. Še vedno upoštevaš drugo osebo, še vedno te zanima njeno mnenje, ampak pri tem ne postavljaš sebe že vnaprej v položaj, kot da si naredil nekaj narobe.

Komunikacija namreč niso samo besede. Veliko povemo tudi z obrazno mimiko, glasom, držo in načinom, kako pristopimo do drugega. Vse to vpliva na to, kako nas druga oseba doživi in kako se odzove na nas.

Seveda ne moremo vedno vedeti, kako nas bo nekdo razumel. Prav tako ne moremo nadzorovati njegovega odziva. Lahko pa opazujemo sebe in način, kako komuniciramo.

Poslušaj se. Opazuj, kdaj se ti glas stiša in zmanjša. Kdaj se zmanjšaš tudi ti.

Ali takrat res želiš biti tišji in bolj zadržan? Ali pa se bojiš, da boš z jasno izraženo željo izpadel ukazovalno, arogantno ali sebično?

Razlika je v tem, da lahko svojo željo izraziš jasno in hkrati spoštljivo. Ni ti treba ukazovati, da bi bil slišan. In ni se ti treba opravičevati za vsako stvar, ki si jo želiš.

Lahko poveš, kaj bi rad, in hkrati vprašaš drugo osebo, kako to vidi ona. Lahko predlagaš rešitev in prisluhneš drugačnemu predlogu. Lahko se pogovorita in poiščeta skupno točko.

Včasih se bo izšlo tako, kot si si želel. Drugič boste našli kompromis, tretjič pa bo odgovor ne. In tudi to je del odnosov. Ni treba, da vedno dosežemo svoje, tako kot ni treba, da vedno popustimo.

Pomembno je, da imamo možnost izbire. Da se prilagodimo, kadar si to želimo, in da znamo povedati, kadar nam nekaj ne ustreza.

Ker če se vedno prilagajamo drugim, da bi se izognili neprijetnim občutkom, lahko na koncu ugotovimo, da smo življenje uredili tako, da je udobno za vse okoli nas, samo zase ne.

Zato se mi zdi pomembno, da najdemo ravnovesje. Da znamo poslušati druge in hkrati slišati sebe. Da spoštujemo njihove želje, ne da bi pozabili na svoje.

Saj ni treba, da vedno izbereš sebe namesto drugih. Pomembno je samo, da pri izbiranju drugih ne pozabiš vedno znova izpustiti sebe.

Categories
Uncategorized

Kaj še vedno nosiš s sabo?

Res je dobro, da se včasih o sebi pogovarjamo tudi z nekom drugim. Da nam pove iskreno mnenje o nas in naših vzorcih, ki jih sami mogoče ne zaznamo. Ali pa mislimo, da smo jih že predelali in pustili za sabo, vendar se še vedno kažejo v našem vedenju.

Nekdo me je vprašal, ali so starši od mene veliko pričakovali. Ob tem mi je povedal, da ima občutek, da ta pričakovanja še vedno visijo nad mano.

In sem se zamislila. Je to res? Kakšna pričakovanja pravzaprav nosim s seboj?

Ali lahko neko pričakovanje ostane v tebi, tudi ko se umakneš iz okolja, v katerem je nastalo?

Mislim, da lahko. Staršev ni treba imeti ob sebi, da bi njihov glas še vedno obstajal v tvoji glavi. In včasih sploh ne gre za dobesedni glas staršev. Je samo notranji občutek, da bi nekaj morala narediti drugače. Da obstaja neka pravilna pot, po kateri bi morala iti.

»Tako bi morala.«

»To bi bilo bolj pravilno.«

»Kaj bodo mislili?«

»Ali sem dovolj?«

»Ali sem se pravilno odločila?«

Mogoče se niti ne zavedaš, da te ti občutki vodijo. Podzavestno počneš določene stvari in se vedeš na določen način, ker si se nekoč naučila, da je tako lažje. Da moraš biti pridna, prilagojena in pravilna. Da ne smeš preveč izstopati, preveč zahtevati ali preveč vzeti zase.

In potem se vprašaš: kje sem pa v vsem tem jaz?

Kaj si sploh želim jaz?

Sama sem trenutno nekje vmes. Ne želim na veliko nekaj početi in si postavljati velikih ciljev. Želim si samo biti in uživati v stvareh. Hkrati pa opažam, da še vedno iščem neko pot in se sprašujem, kaj si sploh želim početi.

Trenutno nekako plujem s tokom, brez jasnega cilja. In mogoče je tudi to v redu, čeprav nimam vedno občutka, da bi moralo biti tako.

Pri sebi sem opazila še nekaj. Pogosto vprašam, ali lahko nekaj naredim, namesto da bi preprosto povedala, kaj si želim. Kot da si stvari ne vzamem, ampak najprej preverim, ali jih lahko imam. Ali je v redu, da si jih želim.

Ko razmišljam o pričakovanjih, ki jih morda nosim od doma, se mi odpirajo različna vprašanja. Da bi morala biti doma. Da bi morala najti partnerja. Da bi že morala imeti otroke. Da moram biti pridna, prilagojena in pravilna.

Zanimivo pa je, da nikoli nisem zares čutila pričakovanj glede kariere ali uspeha. Nisem imela občutka, da moram doseči nekaj velikega ali postati posebej uspešna. Kljub temu pa imam včasih občutek, da bi morala delati z otroki.

In potem se vprašam: ali si to res želim jaz ali pa samo mislim, da bi tako moralo biti? Ali sem pričakovanja, ki sem jih zaznala na drugih področjih, prenesla tudi na to področje svojega življenja?

Mogoče tega še ne znam čisto razločiti. In mogoče mi tudi ni treba takoj vedeti.

Vzorci, ki so nam nekoč pomagali

Mogoče vzorec prilagajanja sploh ni slab. Verjetno mi je nekoč celo pomagal. Omogočal mi je občutek pripadnosti, miru in sprejetosti.

Če si se naučila, da je lažje vprašati, počakati na dovoljenje in narediti tako, kot se od tebe pričakuje, je razumljivo, da to počneš tudi pozneje. Takšno vedenje lahko postane nekaj samoumevnega. Ne razmišljaš več, zakaj nekaj narediš. Preprosto narediš tako, kot si navajena.

Toda ali je ta način danes še vedno potreben? Ali mi še pomaga ali pa me včasih ovira, da bi sploh ugotovila, kaj si želim sama?

Mogoče se ni treba boriti proti vsemu, kar smo se naučili. Mogoče je dovolj, da začnemo opažati, kaj nam še vedno koristi in kaj nas danes omejuje.

Če sem bila nekoč prilagojena, da sem ohranila mir, to še ne pomeni, da moram tako živeti tudi danes. Če sem se naučila, da je lažje narediti tako, kot pričakujejo drugi, to še ne pomeni, da ne smem izbrati drugače.

In čeprav sem se nečesa naučila doma, to še ne pomeni, da moram vse življenje ravnati po istem vzorcu.

Mogoče je prvi korak že to, da se ustavim in se vprašam: kaj pa si želim jaz?

Ne kaj bi bilo bolj pravilno. Ne kaj bi bilo bolj sprejemljivo za druge. Ne kaj bi morala že imeti urejeno v teh letih.

Ampak kaj si želim jaz?

Morda odgovora še ne poznam. Morda ga bom našla šele skozi različne izkušnje, ko si bom dovolila poskusiti kaj novega, se kdaj premisliti in izbrati drugače, kot sem bila vajena.

In mogoče mi ni treba takoj najti svojega cilja. Mogoče je za začetek dovolj, da začnem opažati, kdaj nekaj naredim zato, ker si tega želim, in kdaj zato, ker imam občutek, da bi tako morala.

Da si dovolim raziskovati, kaj si želim, tudi če tega še ne znam ubesediti. Da mi ni treba takoj sprejeti velikih odločitev in da mi ni treba imeti vsega razjasnjenega.

Mogoče si lahko dovolim nekaj časa ostati tudi v tem obdobju vmes. Brez potrebe, da takoj najdem vse odgovore.

Ker mogoče ni pomembno samo to, kakšno življenje si želim ustvariti. Pomembno je tudi, da ugotovim, ali si ga izbiram sama ali pa še vedno poskušam živeti tako, kot mislim, da bi morala.

Categories
Uncategorized

Kaj je tvoj cilj?

Kaj je tvoj cilj?

Kaj je tvoj cilj? To je dobro vprašanje za skoraj vsako situacijo. Zakaj? Ker se s tem malo omejiš. Usmeriš se v tisto, kar želiš doseči, in se mogoče ne obremenjuješ toliko z vsem, kar se dogaja okoli tebe.

Predstavljaj si, da pripraviš delavnico. Vanjo vložiš veliko časa, energije in idej. Se veseliš, da jo boš izvedla, na koncu pa ni nekega posebnega odziva. Nihče nič ne komentira, nihče ne pohvali tvojega dela. Kako se počutiš?

Nekateri bi bili razočarani. Mogoče bi se jim zdelo, da drugi niso prepoznali njihovega truda. Veselje, ki so ga čutili pred delavnico, bi se tako na koncu spremenilo v žalost. Spet drugi bi zaključili delavnico, pospravili stvari in šli naprej. Brez posebnega razmišljanja o tem, kaj so si mislili drugi.

Kaj je torej razlika?

Mogoče se lahko za začetek vprašamo, kaj smo sploh želeli doseči.

Če je tvoj cilj uspešno izvesti delavnico, se vprašaj, kaj to zate pomeni. Da si pripravila vse, kar si želela? Da si udeležencem predala znanje? Da si se potrudila po svojih najboljših močeh? Da si ustvarila prostor, kjer so se lahko sprostili in ustvarjali?

Ko veš, kaj je tvoj cilj, lažje presodiš, ali si ga dosegla. Seveda je lepo, če dobiš pohvalo. Tudi povratne informacije so dobrodošle, saj se iz njih lahko kaj naučiš. Ampak ali to pomeni, da je bila delavnica neuspešna, če jih ni?

Včasih si zastavimo cilj, potem pa nanj pripnemo še nekaj drugega. Želimo si, da bi nas drugi pohvalili, opazili naš trud ali nam povedali, da smo dobro opravili svoje delo. In kar naenkrat naš uspeh ni več odvisen samo od tega, kar smo naredili, ampak tudi od odziva drugih.

Tega pa ne moremo nadzorovati.

Lahko se pripraviš na delavnico, vložiš vanjo svoje znanje, čas in energijo. Lahko se potrudiš, da jasno predstaviš vsebino in ustvariš prijetno vzdušje. Ne moreš pa zagotoviti, da bodo vsi navdušeni. Da bodo vsi razumeli tvoje sporočilo. Ali da bodo iz delavnice odnesli točno tisto, kar si si želela.

In tukaj se mi zdi pomembno vprašanje odgovornosti.

Kaj je moja odgovornost in kaj je odgovornost drugega?

Moja odgovornost je, da se potrudim. Da informacije predam čim bolj jasno, iskreno in spoštljivo. Da razmislim, kaj želim sporočiti, in poiščem način, kako to najbolje narediti. To velja za delavnico, pogovor, likovno delo, fotografijo ali objavo na družbenih omrežjih. Vedno nekaj ustvarjamo ali sporočamo. Želimo, da bi drugi nekaj videli, slišali, začutili ali razumeli.

 

Ampak kaj bodo iz tega vzeli, je njihova stvar. Njihova odgovornost. Vsak ima svoje izkušnje, svoje razumevanje in svoj pogled na svet. Zato lahko isto sporočilo dva človeka razumeta popolnoma drugače. Seveda lahko tudi sama ugotovim, da česa nisem dovolj jasno povedala. Lahko se iz odzivov kaj naučim in naslednjič poskusim drugače. Ampak ni moja naloga, da nadzorujem vsak odziv in poskrbim, da bodo vsi zadovoljni.

Moja odgovornost se konča tam, kjer se začne odgovornost drugega.

In mogoče si lahko s tem prihranimo marsikatero skrb. Ker ko svoj cilj vežemo na odzive drugih, jim pravzaprav prepustimo tudi odločitev o tem, ali smo bili uspešni.

Če nas pohvalijo, smo zadovoljni. Če nas ne opazijo, začnemo dvomiti vase. Pa smo morda svoje delo opravili čisto tako, kot smo si želeli.

Zato se mi zdi pomembno, da si znamo zastaviti realen cilj. Kaj želim doseči? Kaj je v moji moči? Za kaj se lahko potrudim?

Potem pa si dovolimo, da naredimo svoje. Seveda nam je lahko mar za druge. Lahko poslušamo njihova mnenja, sprejmemo kritiko in se iz nje učimo. Ni pa treba, da vsak njihov odziv vzamemo kot merilo svoje vrednosti ali uspeha.

Včasih je dovolj, da veš, zakaj si nekaj naredil, kaj si želel predati in da si se pri tem potrudil.

Ti poskrbi za svoje sporočilo. Kaj bo drugi z njim naredil, pa je njegova pot.

Categories
Uncategorized

Še znamo zaupati?

Nekje sem zasledila oglas za aplikacijo, ki ti omogoča, da vidiš partnerjev telefon, sporočila, lokacijo … Oglas je bil v smislu: “Zdaj boš lahko brez skrbi. Takoj boš vedel, če te vara.”

In priznam. Bila sem jezna. Res jezna. Ne na aplikacijo, ampak na to, da je to nekaj, kar oglašujemo kot rešitev. Da je odgovor na nezaupanje še več nadzora.

In sem se vprašala: Kam smo zašli?

Kaj če bi namesto tega naredili aplikacijo, ki bi ljudi učila zaupati? Kako graditi odnos. Kako se pogovarjati. Kako povedati: “Strah me je.” Kako poslušati partnerja. Kako povedati resnico, tudi ko ni prijetna. Kako postaviti mejo. Kako spoštovati sebe in druge.

Kaj če bi učili, kako prepoznati, da ti nekdo laže, ne zato, da ga uloviš, ampak da znaš zaščititi sebe? Kaj če bi učili, kako imeti toliko spoštovanja do sebe, da si upaš oditi iz odnosa, kjer ni več zaupanja? Kako se pogovoriti, preden začneš iskati dokaze.

Ker zaupanje ni to, da imaš geslo od partnerjevega telefona. Zaupanje je, da ga ne potrebuješ.

Razumem, da je nekdo že bil prevaran. Da je bil prizadet. Da ga je strah. Ampak če bomo zaradi svoje bolečine začeli nadzorovati druge, bomo ustvarjali samo še več strahu. Odnos brez zaupanja ni več odnos. Je nadzor. Je preverjanje. Je življenje v pričakovanju, da boš našel nekaj narobe.

Ne želim živeti v takšnem svetu.

Želim živeti v svetu, kjer se učimo biti ljudje. Kjer se učimo govoriti resnico. Kjer se učimo poslušati. Kjer se učimo reči: “To me je prizadelo.” Kjer se učimo oditi, ko ni več spoštovanja. In ostati, ko je odnos vreden truda.

Ne potrebujemo vedno boljših načinov, kako nadzorovati druge. Potrebujemo več znanja o odnosih. Več poguma za iskren pogovor. In veliko več zaupanja.

Ker če bomo iskali varnost v nadzoru, je nikoli ne bomo našli. Varnost se začne tam, kjer se naučimo zaupati – najprej sebi, potem pa še drugemu.

Categories
Uncategorized

Neprijetnost

Bolj kot je nekaj neprijetno, večja je po navadi rast.

Vsaj pri meni je tako. Ko sem prišla v novo službo, je bilo vse neprijetno. Nova pravila. Novi ljudje. Nove naloge. Nova odgovornost. Neprijetno je biti v vlogi, kjer ne znaš in ne veš. Kjer si začetnik. Kjer moraš vprašati. Kjer delaš napake. Kjer se moraš obnašati malo drugače in narediti stvari, ki jih še nikoli nisi.

In čisto odvisno je od tega, kakšne izkušnje si imel prej. Koliko zaupaš sebi. Koliko ti je udobno biti nov.

V telesu lahko čutiš krč. Roke postanejo malo bolj potne. Glas ni več tako samozavesten. Pogovor je neroden. Situacija je nerodna. In vem, kako je, ko si želiš biti sproščen, pa enostavno ne gre. Ko si govoriš: “Saj ni nič takega,” telo pa ti odgovarja čisto drugače.

Ampak zanimivo je to, da naši možgani nove stvari pogosto razumejo kot nevarnost. Ne zato, ker bi bile res nevarne, ampak ker jih še ne poznajo. Telo ima raje znano kot neznano. Zato je včasih bolj mirno ostati v stari službi, v starem odnosu ali pri starih navadah, čeprav tam sploh nisi več srečen.

Kolikokrat ostanemo na mestu samo zato, ker je znano?

Če teh korakov ne bi naredila, nikoli ne bi vedela, kako je na drugi strani. Če se ne bi spravila v neprijetne situacije, bi zame vedno ostale samo neprijetne situacije. Ko pa sem jih enkrat doživela in preživela, naslednjič niso bile več tako težke. Telo se je naučilo, da zmore.

Tako pravzaprav rastemo. Koliko stvari danes zmoreš samo zato, ker si nekoč zdržal tisti neprijeten občutek? Koliko stvari danes delaš brez razmišljanja, pa so bile nekoč strašne? Vožnja z avtom. Prvi razgovor za službo. Prva predstavitev. Prvi dan v novi službi. Prvi “ne”. Prvič, ko si povedal svoje mnenje.

Na začetku je bilo neprijetno. Danes je normalno. In velikokrat se izkaže, da stvar sploh ni bila tako strašna, kot so jo naši možgani narisali. Koliko scenarijev si ustvarimo v glavi, pa se nikoli ne zgodijo?

Ne želimo biti v neprijetnih občutkih. Logično. Nihče si jih ne želi. Vsi bi radi živeli samo lepe trenutke. Ampak brez žalosti ne bi vedeli, kaj je veselje. Brez strahu ne bi poznali poguma. Brez neuspeha ne bi znali ceniti uspeha.

Neprijeten občutek ni vedno znak, da delaš nekaj narobe. Velikokrat je znak, da rasteš.

In vsakič, ko ga premagaš, postaneš malo bolj samozavesten. Ne za deset odstotkov. Včasih samo za pol odstotka. Ampak tudi to je rast. In ko se teh pol odstotkov nabere dovolj, se nekega dne ozreš nazaj in ugotoviš, da si postal človek, o katerem si nekoč samo razmišljal.

Včasih pa porabimo ogromno energije za to, da se neprijetnim situacijam izognemo. Pa bodo slej ko prej prišle. Zato se raje pripravi. Vprašaj. Pozanimaj se. Vadi. Pridobi informacije. Ne zato, da bo strah izginil, ampak zato, da boš imel malo več zaupanja vase.

Še nekaj sem opazila. Ljudje pogosto občudujemo nekoga, ki naredi nekaj velikega. Odpre svoje podjetje. Zamenja službo. Objavi knjigo. Gre na drugo stran sveta. Govori pred petsto ljudmi. Vidimo pogum. Ne vidimo pa vseh večerov, ko ga je bilo strah. Vseh dvomov. Vseh trenutkov, ko bi najraje odnehal. Pogum ni to, da te ni strah. Pogum je, da greš naprej, čeprav te je. In še nekaj. Kar je danes težko tebi, je bilo nekoč težko tudi nekomu drugemu. Nisi edini. Nisi čuden. Nisi nesposoben. Samo na začetku si. Vsi smo bili.

In samo zato, ker nečesa še ni, ker tega še nihče ni naredil ali ker tega ne dela nihče okoli tebe, še ne pomeni, da ne obstaja. Ne pomeni, da ni resnično. In ne pomeni, da tega ne smeš.

Če to čutiš. Če v to verjameš. Bodi prvi. Nekdo mora biti.

Categories
Uncategorized

Poslušaj!

Ko nekdo pride do tebe, bodi tiho in poslušaj.

Ne kritiziraj. Ne pohvali. Ne svetuj.

Samo poslušaj.

Opazuj. Ali govori z žalostjo, navdušenjem, veseljem ali strahom? Ali si želi samo povedati nekaj lepega in čuti ponos? Si želi slišati: »Bravo, uspelo ti je.« Ali govori z jezo, ker se mu godi krivica? Ali z žalostjo, ker ne zmore več?

Poslušaj in opazuj.

Če vidiš, da je prisotna žalost, da ne more spraviti besed iz sebe, da joče, da se mu zatrese brada ali umika pogled, ga primi za roko in bodi tiho.

Ne zato, ker ne veš, kaj reči. Ampak zato, ker s tem pokažeš, da si tam.

S tem, ko si tiho, mu daš prostor. Daš mu čas. Daš mu dovoljenje, da pove v svojem ritmu. Da se zjoka. Da zadiha. Da zbere misli.

Včasih človek ne potrebuje rešitve. Potrebuje samo občutek, da ni sam.

Že samo to, da je stopil do tebe in rekel: »Ej, nekaj ti želim povedati,« je gromozanski korak. Koliko poguma je potreboval za to, mogoče sploh ne veš. Kolikokrat je ta pogovor v glavi že odigral, preden je prišel do tebe. Kolikokrat si je premislil.

In potem pride.

Ne vzemi mu tega trenutka tako, da ga prekineš z nasvetom, svojo zgodbo ali razlago, kako bi moral.

Najprej ga poslušaj.

Šele na koncu ga vprašaj: »Kaj potrebuješ od mene?«

Nasvet? Pomoč? Objem? Pohvalo? Rešitev? Ali samo nekoga, ki ga bo slišal?

Velikokrat ljudje sploh ne iščemo odgovora. Iščemo prostor, kjer lahko brez strahu povemo, kaj nosimo v sebi.

Res ti iz srca polagam na dušo: ko se ti nekdo odpre, ko odpre svoje srce, misli in sebe – samo bodi tam.

Ne rabiš takoj pomagati. Ne rabiš takoj popravljati. Ne rabiš takoj iskati rešitev.

Samo bodi.

Veš, koliko bo to pomenilo človeku?

Naslednjič bo lažje prišel do tebe. Hitreje bo povedal, kaj ga boli. Ne bo ga več tako strah, da bo obsojan, prekinjen ali preslišan.

Tako se gradi zaupanje.

To še posebej velja za otroke.

Ja, starš si. Postavljaš meje. Vzgajaš. Učiš.

Ampak najprej poslušaj.

To je še vedno otrok, ki si ga pripeljal na svet. Otrok, ki se ob tebi uči, kakšen je svet. Če ob njegovih občutkih takoj kritiziraš, razvrednotiš ali se norčuješ, se ne bo naučil, da je nekaj naredil narobe. Naučil se bo, da je on narobe.

In to najbolj boli.

Besede staršev imajo posebno težo. Njim najbolj verjamemo. Njihove besede postanejo naš notranji glas.

Zato poslušaj.

Mogoče boš s petimi minutami tišine naredil več kot z eno uro nasvetov. Mogoče bo človek odšel domov brez ene same rešitve, ampak z občutkom, da je bil prvič zares slišan.

In včasih je to največje darilo, ki ga lahko podarimo drugemu človeku.

Categories
Uncategorized

Postavi meje sebi

Meje niso samo nekaj, kar postaviš drugim. Najprej jih postaviš v sebi.

Postaviti mejo pomeni, da se vprašaš: Kaj je moje in kaj ni moje?

Velikokrat se poistovetimo z vsem. S kritikami, pohvalami, mnenji drugih. Kot da je vse, kar nekdo izreče o nas, resnica. Pa ni. Že tukaj lahko postaviš prvo mejo. Pri sebi se odločiš, kaj boš vzel resno, kaj boš preveril in kaj boš pustil tam, kjer je nastalo – pri drugem človeku.

Veliko časa živimo na avtopilotu. Nekdo nekaj reče in telo se že stisne. Nekdo nas pohvali in že letimo po oblakih. Nekdo nas kritizira in že dvomimo vase. Zato sta mir in tišina tako pomembna. Ker se šele takrat začneš opazovati. Kako reagira tvoje telo? Katere misli se pojavijo? Kaj te tako zaboli?

Takrat se lahko vprašaš: Je to res moje? Čemu sem brez vprašanja verjel? Katero prepričanje nosim s sabo že leta? Ali se z njim sploh še strinjam?

Naš pogled na svet ni nastal čez noč. Zgradil se je skozi otroštvo, odnose in izkušnje. V psihologiji pogosto pravijo, da ne reagiramo na dogodek, ampak na pomen, ki smo mu ga dali. Zato lahko dva človeka slišita popolnoma enako kritiko, pa bo enega zlomila, drugi pa jo bo sprejel kot informacijo.

Ko slišiš kritiko, se vprašaj: je to resnica ali samo pogled tega človeka? Če je v njej nekaj resnice, super. Lahko nekaj izboljšam. Če pa govori bolj o njem kot o meni, zakaj bi to nosil s sabo? Naš ego je zanimiv. Včasih se želi braniti, drugič želi ugajati. Zato ne verjemi vsaki prvi misli, ki se pojavi.

Enako velja za pohvale. Če mi danes nekdo reče, da sem čudovita, ali sem jutri manj vredna, če mi nekdo reče nasprotno? Če svojo vrednost gradiš samo na pohvalah, jo bo porušila že ena kritika. Naša vrednost ne sme biti odvisna od tega, koliko ljudi ploska in koliko jih obsoja.

 

Tudi sama še nisem tam. Ko slišim kritiko, jo vzamem s sabo. Premlevam. Razmišljam. Ker si želim rasti in vem, da so nekatere kritike res zlata vredne. Ampak učim se tudi spustiti. Ni vsaka kritika moja odgovornost. In ni vsaka pohvala moja identiteta.

Velikokrat se vprašam: Kaj naredim ob kritiki? Ali se telo stisne? Ali se začnem braniti? Ali se umaknem? Ali pa samo zadiham in se vprašam: “Ali je to moja resnica?”

Mislim, da je ravno to vaja. Ne to, da te besede nikoli več ne prizadenejo. Ampak da jih ne nosiš s sabo še tri dni, tri mesece ali tri leta. Da vzameš tisto, kar ti pomaga rasti, ostalo pa pustiš.

Komu si dal dovoljenje, da odloča o tvoji vrednosti? Staršem? Partnerju? Šefu? Spletu? Neznancu, ki te sploh ne pozna?

Mogoče je čas, da si to dovoljenje vzameš nazaj.

Ne moreš preprečiti, da ljudje govorijo. Lahko pa odločiš, katere besede bodo prišle do tvojega srca. To je meja. Ne zid med tabo in drugimi, ampak filter, ki te vpraša: “Ali je to res moje?”

Odrasel ne postaneš takrat, ko te kritika ne boli več. Odrasel postaneš takrat, ko znaš ločiti, kaj je tvoje in kaj pripada drugemu človeku.

Categories
Uncategorized

Sprejeti različnost

Ljudje smo si zelo različni. Nekateri smo čustveni in se nas vse dotakne. Svet sprejemamo s celim srcem in dušo. Potem pa so ljudje, ki svet dojemajo malo drugače, mogoče malo manj čustveno. In veš kaj? Oboje je v redu.

Verjetno me bodo besede drugih vedno kdaj prizadele. In vedno znova si bom morala govoriti, da to ni osebno. Da to ni moje. Da to nisem jaz. To je mnenje drugega človeka. Tako kot iz limone pride samo limonin sok, tudi ljudje iz sebe dajemo tisto, kar nosimo v sebi. Svojo jezo, frustracijo, veselje, ljubezen ali bolečino nehote prenašamo na druge.

Ne opravičujem grdega vedenja, ga pa danes malo bolj razumem. Saj tudi sama vem, kako je, ko si v “dreku”. Ko imaš polno glavo, ko te nekaj boli in ko komaj nosiš svoje občutke. Takrat se je težko smejati, biti potrpežljiv in prijazen. Hitro lahko nekoga prizadeneš. In ko se tega zaveš, je še huje, ker veš, da si nekaj naredil in besed ne moreš več vzeti nazaj. Besede pustijo sled. Zato se poskušam vedno, preden nekaj izrečem, ustaviti in zadihati. Se vprašati, ali je to res potrebno povedati ali pa bi bile to samo besede, ki prihajajo iz moje stiske.

Potem pa se pokaže, kdo človek v resnici je. Tisti, ki zna po izbruhu reči: “Oprosti. Zajebal sem. Imel sem polno glavo. Takrat ni šlo drugače. Rad te imam. Žal mi je.” Tak človek mi pokaže, da mu ni vseeno. Da zna prevzeti odgovornost za svoje besede in dejanja. In to zelo spoštujem.

Včasih že skoraj obupam nad ljudmi. Potem pa dobim kakšno sporočilo, srečam nekoga ali vidim lepo gesto in se mi spet povrne upanje. Še obstajajo posamezniki, ki mogoče čutijo svet tako močno kot jaz. Še obstajajo ljudje, ki jim je mar za druge. Ljudje, ki se znajo nasmehniti, pomagati, stopiti do nekoga in vprašati, kako je. Tisti ljudje so zame face. Ker naredijo nekaj več. In takšni trenutki me spomnijo, da sem lahko tudi jaz tak človek.

Včasih si želim, da bi bila manj čustvena. Da bi bila malo bolj brezskrbna in da me besede ne bi tako hitro prizadele. Verjetno bi bilo življenje lažje. Ampak potem pomislim, da ne bi mogla dati tega, kar danes lahko dam drugim. Varnega prostora, kjer so lahko to, kar so. Kjer lahko povedo, kar čutijo. Kjer jih poslušam in spoštljivo povem svoje mnenje. Kjer se lahko tudi ne strinjava, pa greva vseeno naprej.

Besede imajo toliko moči, kolikor jim sami dovolimo. O, kako bi objela malo Tjašo in ji rekla, da ni naredila nič narobe. Da lahko pove, kaj si misli. Da lahko izrazi, kar čuti. Ker mogoče ravno s tem dovoli tudi drugim, da naredijo enako.

Zato bi rada rekla samo to: bodi človek človeku. Ne sodi, če ne veš, kaj se dogaja. Ne kritiziraj, če ne poznaš cele zgodbe. Ne dajaj nasvetov, če jih človek ne želi slišati. Bodi spoštljiv, ne glede na to, kdo stoji na drugi strani. Postavi meje, da zaščitiš sebe, ampak pri tem ne izgubi svoje prijaznosti. Če te nekdo prosi za pomoč, pomagaj, če lahko. Če ne moreš, pa to lepo povej. Ni treba, da pri tem zmaga ego. Včasih je dovolj že to, da drugemu pokažeš, da ga vidiš.

Ker na koncu si želim samo eno vprašanje:

Ali znaš biti človek človeku?