Categories
Uncategorized

Še znamo zaupati?

Nekje sem zasledila oglas za aplikacijo, ki ti omogoča, da vidiš partnerjev telefon, sporočila, lokacijo … Oglas je bil v smislu: “Zdaj boš lahko brez skrbi. Takoj boš vedel, če te vara.”

In priznam. Bila sem jezna. Res jezna. Ne na aplikacijo, ampak na to, da je to nekaj, kar oglašujemo kot rešitev. Da je odgovor na nezaupanje še več nadzora.

In sem se vprašala: Kam smo zašli?

Kaj če bi namesto tega naredili aplikacijo, ki bi ljudi učila zaupati? Kako graditi odnos. Kako se pogovarjati. Kako povedati: “Strah me je.” Kako poslušati partnerja. Kako povedati resnico, tudi ko ni prijetna. Kako postaviti mejo. Kako spoštovati sebe in druge.

Kaj če bi učili, kako prepoznati, da ti nekdo laže, ne zato, da ga uloviš, ampak da znaš zaščititi sebe? Kaj če bi učili, kako imeti toliko spoštovanja do sebe, da si upaš oditi iz odnosa, kjer ni več zaupanja? Kako se pogovoriti, preden začneš iskati dokaze.

Ker zaupanje ni to, da imaš geslo od partnerjevega telefona. Zaupanje je, da ga ne potrebuješ.

Razumem, da je nekdo že bil prevaran. Da je bil prizadet. Da ga je strah. Ampak če bomo zaradi svoje bolečine začeli nadzorovati druge, bomo ustvarjali samo še več strahu. Odnos brez zaupanja ni več odnos. Je nadzor. Je preverjanje. Je življenje v pričakovanju, da boš našel nekaj narobe.

Ne želim živeti v takšnem svetu.

Želim živeti v svetu, kjer se učimo biti ljudje. Kjer se učimo govoriti resnico. Kjer se učimo poslušati. Kjer se učimo reči: “To me je prizadelo.” Kjer se učimo oditi, ko ni več spoštovanja. In ostati, ko je odnos vreden truda.

Ne potrebujemo vedno boljših načinov, kako nadzorovati druge. Potrebujemo več znanja o odnosih. Več poguma za iskren pogovor. In veliko več zaupanja.

Ker če bomo iskali varnost v nadzoru, je nikoli ne bomo našli. Varnost se začne tam, kjer se naučimo zaupati – najprej sebi, potem pa še drugemu.

Categories
Uncategorized

Neprijetnost

Bolj kot je nekaj neprijetno, večja je po navadi rast.

Vsaj pri meni je tako. Ko sem prišla v novo službo, je bilo vse neprijetno. Nova pravila. Novi ljudje. Nove naloge. Nova odgovornost. Neprijetno je biti v vlogi, kjer ne znaš in ne veš. Kjer si začetnik. Kjer moraš vprašati. Kjer delaš napake. Kjer se moraš obnašati malo drugače in narediti stvari, ki jih še nikoli nisi.

In čisto odvisno je od tega, kakšne izkušnje si imel prej. Koliko zaupaš sebi. Koliko ti je udobno biti nov.

V telesu lahko čutiš krč. Roke postanejo malo bolj potne. Glas ni več tako samozavesten. Pogovor je neroden. Situacija je nerodna. In vem, kako je, ko si želiš biti sproščen, pa enostavno ne gre. Ko si govoriš: “Saj ni nič takega,” telo pa ti odgovarja čisto drugače.

Ampak zanimivo je to, da naši možgani nove stvari pogosto razumejo kot nevarnost. Ne zato, ker bi bile res nevarne, ampak ker jih še ne poznajo. Telo ima raje znano kot neznano. Zato je včasih bolj mirno ostati v stari službi, v starem odnosu ali pri starih navadah, čeprav tam sploh nisi več srečen.

Kolikokrat ostanemo na mestu samo zato, ker je znano?

Če teh korakov ne bi naredila, nikoli ne bi vedela, kako je na drugi strani. Če se ne bi spravila v neprijetne situacije, bi zame vedno ostale samo neprijetne situacije. Ko pa sem jih enkrat doživela in preživela, naslednjič niso bile več tako težke. Telo se je naučilo, da zmore.

Tako pravzaprav rastemo. Koliko stvari danes zmoreš samo zato, ker si nekoč zdržal tisti neprijeten občutek? Koliko stvari danes delaš brez razmišljanja, pa so bile nekoč strašne? Vožnja z avtom. Prvi razgovor za službo. Prva predstavitev. Prvi dan v novi službi. Prvi “ne”. Prvič, ko si povedal svoje mnenje.

Na začetku je bilo neprijetno. Danes je normalno. In velikokrat se izkaže, da stvar sploh ni bila tako strašna, kot so jo naši možgani narisali. Koliko scenarijev si ustvarimo v glavi, pa se nikoli ne zgodijo?

Ne želimo biti v neprijetnih občutkih. Logično. Nihče si jih ne želi. Vsi bi radi živeli samo lepe trenutke. Ampak brez žalosti ne bi vedeli, kaj je veselje. Brez strahu ne bi poznali poguma. Brez neuspeha ne bi znali ceniti uspeha.

Neprijeten občutek ni vedno znak, da delaš nekaj narobe. Velikokrat je znak, da rasteš.

In vsakič, ko ga premagaš, postaneš malo bolj samozavesten. Ne za deset odstotkov. Včasih samo za pol odstotka. Ampak tudi to je rast. In ko se teh pol odstotkov nabere dovolj, se nekega dne ozreš nazaj in ugotoviš, da si postal človek, o katerem si nekoč samo razmišljal.

Včasih pa porabimo ogromno energije za to, da se neprijetnim situacijam izognemo. Pa bodo slej ko prej prišle. Zato se raje pripravi. Vprašaj. Pozanimaj se. Vadi. Pridobi informacije. Ne zato, da bo strah izginil, ampak zato, da boš imel malo več zaupanja vase.

Še nekaj sem opazila. Ljudje pogosto občudujemo nekoga, ki naredi nekaj velikega. Odpre svoje podjetje. Zamenja službo. Objavi knjigo. Gre na drugo stran sveta. Govori pred petsto ljudmi. Vidimo pogum. Ne vidimo pa vseh večerov, ko ga je bilo strah. Vseh dvomov. Vseh trenutkov, ko bi najraje odnehal. Pogum ni to, da te ni strah. Pogum je, da greš naprej, čeprav te je. In še nekaj. Kar je danes težko tebi, je bilo nekoč težko tudi nekomu drugemu. Nisi edini. Nisi čuden. Nisi nesposoben. Samo na začetku si. Vsi smo bili.

In samo zato, ker nečesa še ni, ker tega še nihče ni naredil ali ker tega ne dela nihče okoli tebe, še ne pomeni, da ne obstaja. Ne pomeni, da ni resnično. In ne pomeni, da tega ne smeš.

Če to čutiš. Če v to verjameš. Bodi prvi. Nekdo mora biti.

Categories
Uncategorized

Poslušaj!

Ko nekdo pride do tebe, bodi tiho in poslušaj.

Ne kritiziraj. Ne pohvali. Ne svetuj.

Samo poslušaj.

Opazuj. Ali govori z žalostjo, navdušenjem, veseljem ali strahom? Ali si želi samo povedati nekaj lepega in čuti ponos? Si želi slišati: »Bravo, uspelo ti je.« Ali govori z jezo, ker se mu godi krivica? Ali z žalostjo, ker ne zmore več?

Poslušaj in opazuj.

Če vidiš, da je prisotna žalost, da ne more spraviti besed iz sebe, da joče, da se mu zatrese brada ali umika pogled, ga primi za roko in bodi tiho.

Ne zato, ker ne veš, kaj reči. Ampak zato, ker s tem pokažeš, da si tam.

S tem, ko si tiho, mu daš prostor. Daš mu čas. Daš mu dovoljenje, da pove v svojem ritmu. Da se zjoka. Da zadiha. Da zbere misli.

Včasih človek ne potrebuje rešitve. Potrebuje samo občutek, da ni sam.

Že samo to, da je stopil do tebe in rekel: »Ej, nekaj ti želim povedati,« je gromozanski korak. Koliko poguma je potreboval za to, mogoče sploh ne veš. Kolikokrat je ta pogovor v glavi že odigral, preden je prišel do tebe. Kolikokrat si je premislil.

In potem pride.

Ne vzemi mu tega trenutka tako, da ga prekineš z nasvetom, svojo zgodbo ali razlago, kako bi moral.

Najprej ga poslušaj.

Šele na koncu ga vprašaj: »Kaj potrebuješ od mene?«

Nasvet? Pomoč? Objem? Pohvalo? Rešitev? Ali samo nekoga, ki ga bo slišal?

Velikokrat ljudje sploh ne iščemo odgovora. Iščemo prostor, kjer lahko brez strahu povemo, kaj nosimo v sebi.

Res ti iz srca polagam na dušo: ko se ti nekdo odpre, ko odpre svoje srce, misli in sebe – samo bodi tam.

Ne rabiš takoj pomagati. Ne rabiš takoj popravljati. Ne rabiš takoj iskati rešitev.

Samo bodi.

Veš, koliko bo to pomenilo človeku?

Naslednjič bo lažje prišel do tebe. Hitreje bo povedal, kaj ga boli. Ne bo ga več tako strah, da bo obsojan, prekinjen ali preslišan.

Tako se gradi zaupanje.

To še posebej velja za otroke.

Ja, starš si. Postavljaš meje. Vzgajaš. Učiš.

Ampak najprej poslušaj.

To je še vedno otrok, ki si ga pripeljal na svet. Otrok, ki se ob tebi uči, kakšen je svet. Če ob njegovih občutkih takoj kritiziraš, razvrednotiš ali se norčuješ, se ne bo naučil, da je nekaj naredil narobe. Naučil se bo, da je on narobe.

In to najbolj boli.

Besede staršev imajo posebno težo. Njim najbolj verjamemo. Njihove besede postanejo naš notranji glas.

Zato poslušaj.

Mogoče boš s petimi minutami tišine naredil več kot z eno uro nasvetov. Mogoče bo človek odšel domov brez ene same rešitve, ampak z občutkom, da je bil prvič zares slišan.

In včasih je to največje darilo, ki ga lahko podarimo drugemu človeku.

Categories
Uncategorized

Postavi meje sebi

Meje niso samo nekaj, kar postaviš drugim. Najprej jih postaviš v sebi.

Postaviti mejo pomeni, da se vprašaš: Kaj je moje in kaj ni moje?

Velikokrat se poistovetimo z vsem. S kritikami, pohvalami, mnenji drugih. Kot da je vse, kar nekdo izreče o nas, resnica. Pa ni. Že tukaj lahko postaviš prvo mejo. Pri sebi se odločiš, kaj boš vzel resno, kaj boš preveril in kaj boš pustil tam, kjer je nastalo – pri drugem človeku.

Veliko časa živimo na avtopilotu. Nekdo nekaj reče in telo se že stisne. Nekdo nas pohvali in že letimo po oblakih. Nekdo nas kritizira in že dvomimo vase. Zato sta mir in tišina tako pomembna. Ker se šele takrat začneš opazovati. Kako reagira tvoje telo? Katere misli se pojavijo? Kaj te tako zaboli?

Takrat se lahko vprašaš: Je to res moje? Čemu sem brez vprašanja verjel? Katero prepričanje nosim s sabo že leta? Ali se z njim sploh še strinjam?

Naš pogled na svet ni nastal čez noč. Zgradil se je skozi otroštvo, odnose in izkušnje. V psihologiji pogosto pravijo, da ne reagiramo na dogodek, ampak na pomen, ki smo mu ga dali. Zato lahko dva človeka slišita popolnoma enako kritiko, pa bo enega zlomila, drugi pa jo bo sprejel kot informacijo.

Ko slišiš kritiko, se vprašaj: je to resnica ali samo pogled tega človeka? Če je v njej nekaj resnice, super. Lahko nekaj izboljšam. Če pa govori bolj o njem kot o meni, zakaj bi to nosil s sabo? Naš ego je zanimiv. Včasih se želi braniti, drugič želi ugajati. Zato ne verjemi vsaki prvi misli, ki se pojavi.

Enako velja za pohvale. Če mi danes nekdo reče, da sem čudovita, ali sem jutri manj vredna, če mi nekdo reče nasprotno? Če svojo vrednost gradiš samo na pohvalah, jo bo porušila že ena kritika. Naša vrednost ne sme biti odvisna od tega, koliko ljudi ploska in koliko jih obsoja.

 

Tudi sama še nisem tam. Ko slišim kritiko, jo vzamem s sabo. Premlevam. Razmišljam. Ker si želim rasti in vem, da so nekatere kritike res zlata vredne. Ampak učim se tudi spustiti. Ni vsaka kritika moja odgovornost. In ni vsaka pohvala moja identiteta.

Velikokrat se vprašam: Kaj naredim ob kritiki? Ali se telo stisne? Ali se začnem braniti? Ali se umaknem? Ali pa samo zadiham in se vprašam: “Ali je to moja resnica?”

Mislim, da je ravno to vaja. Ne to, da te besede nikoli več ne prizadenejo. Ampak da jih ne nosiš s sabo še tri dni, tri mesece ali tri leta. Da vzameš tisto, kar ti pomaga rasti, ostalo pa pustiš.

Komu si dal dovoljenje, da odloča o tvoji vrednosti? Staršem? Partnerju? Šefu? Spletu? Neznancu, ki te sploh ne pozna?

Mogoče je čas, da si to dovoljenje vzameš nazaj.

Ne moreš preprečiti, da ljudje govorijo. Lahko pa odločiš, katere besede bodo prišle do tvojega srca. To je meja. Ne zid med tabo in drugimi, ampak filter, ki te vpraša: “Ali je to res moje?”

Odrasel ne postaneš takrat, ko te kritika ne boli več. Odrasel postaneš takrat, ko znaš ločiti, kaj je tvoje in kaj pripada drugemu človeku.

Categories
Uncategorized

Sprejeti različnost

Ljudje smo si zelo različni. Nekateri smo čustveni in se nas vse dotakne. Svet sprejemamo s celim srcem in dušo. Potem pa so ljudje, ki svet dojemajo malo drugače, mogoče malo manj čustveno. In veš kaj? Oboje je v redu.

Verjetno me bodo besede drugih vedno kdaj prizadele. In vedno znova si bom morala govoriti, da to ni osebno. Da to ni moje. Da to nisem jaz. To je mnenje drugega človeka. Tako kot iz limone pride samo limonin sok, tudi ljudje iz sebe dajemo tisto, kar nosimo v sebi. Svojo jezo, frustracijo, veselje, ljubezen ali bolečino nehote prenašamo na druge.

Ne opravičujem grdega vedenja, ga pa danes malo bolj razumem. Saj tudi sama vem, kako je, ko si v “dreku”. Ko imaš polno glavo, ko te nekaj boli in ko komaj nosiš svoje občutke. Takrat se je težko smejati, biti potrpežljiv in prijazen. Hitro lahko nekoga prizadeneš. In ko se tega zaveš, je še huje, ker veš, da si nekaj naredil in besed ne moreš več vzeti nazaj. Besede pustijo sled. Zato se poskušam vedno, preden nekaj izrečem, ustaviti in zadihati. Se vprašati, ali je to res potrebno povedati ali pa bi bile to samo besede, ki prihajajo iz moje stiske.

Potem pa se pokaže, kdo človek v resnici je. Tisti, ki zna po izbruhu reči: “Oprosti. Zajebal sem. Imel sem polno glavo. Takrat ni šlo drugače. Rad te imam. Žal mi je.” Tak človek mi pokaže, da mu ni vseeno. Da zna prevzeti odgovornost za svoje besede in dejanja. In to zelo spoštujem.

Včasih že skoraj obupam nad ljudmi. Potem pa dobim kakšno sporočilo, srečam nekoga ali vidim lepo gesto in se mi spet povrne upanje. Še obstajajo posamezniki, ki mogoče čutijo svet tako močno kot jaz. Še obstajajo ljudje, ki jim je mar za druge. Ljudje, ki se znajo nasmehniti, pomagati, stopiti do nekoga in vprašati, kako je. Tisti ljudje so zame face. Ker naredijo nekaj več. In takšni trenutki me spomnijo, da sem lahko tudi jaz tak človek.

Včasih si želim, da bi bila manj čustvena. Da bi bila malo bolj brezskrbna in da me besede ne bi tako hitro prizadele. Verjetno bi bilo življenje lažje. Ampak potem pomislim, da ne bi mogla dati tega, kar danes lahko dam drugim. Varnega prostora, kjer so lahko to, kar so. Kjer lahko povedo, kar čutijo. Kjer jih poslušam in spoštljivo povem svoje mnenje. Kjer se lahko tudi ne strinjava, pa greva vseeno naprej.

Besede imajo toliko moči, kolikor jim sami dovolimo. O, kako bi objela malo Tjašo in ji rekla, da ni naredila nič narobe. Da lahko pove, kaj si misli. Da lahko izrazi, kar čuti. Ker mogoče ravno s tem dovoli tudi drugim, da naredijo enako.

Zato bi rada rekla samo to: bodi človek človeku. Ne sodi, če ne veš, kaj se dogaja. Ne kritiziraj, če ne poznaš cele zgodbe. Ne dajaj nasvetov, če jih človek ne želi slišati. Bodi spoštljiv, ne glede na to, kdo stoji na drugi strani. Postavi meje, da zaščitiš sebe, ampak pri tem ne izgubi svoje prijaznosti. Če te nekdo prosi za pomoč, pomagaj, če lahko. Če ne moreš, pa to lepo povej. Ni treba, da pri tem zmaga ego. Včasih je dovolj že to, da drugemu pokažeš, da ga vidiš.

Ker na koncu si želim samo eno vprašanje:

Ali znaš biti človek človeku?

Categories
Uncategorized

Izbiram mir

Trenutno izbiram sebe. Mir. Tišino.

Ne zato, ker ne bi imela rada ljudi ali ker bi hotela pobegniti pred svetom. Ampak zato, ker se poznam. Ker vem, kako delujem. Zavestno se odločam reči ne, ker kar se me ne tiče, mi ni treba vedeti. Ne rabim nositi bremen drugih ljudi. Imam dovolj svojih občutkov, svojih misli in svojih stvari, ki jih moram predelati.

 

Zame mir pomeni tistih deset minut v dnevu, ki jih imam samo zase. Mir je ležanje na travi, poslušanje narave in dihanje. Pa ni treba, da je to cel dan. Dovolj je nekaj trenutkov, ko se lahko ustavim in oddahnem. Včasih jih potrebujem deset minut, včasih dve uri, včasih pa celo popoldne nekje v naravi. Kolikor moje telo potrebuje. Kolikor moja glava potrebuje. 

 

In telo to zelo dobro ve. Ko je mirno, se umiri tudi dih. Gibi postanejo počasnejši. Misli niso več tako glasne. Ko pa se začne tresti, ko postane napeto, mi daje znak, da potrebuje oddih. In danes ga znam poslušati. Če je dovolj nekaj globokih vdihov, super. Če ni, grem v naravo. Ker vem, da se bom tam spet našla. 

 

Danes izbiram sebe, ker sem predolgo izbirala druge. Vedno sem dala prednost njihovim potrebam, njihovim občutkom, njihovim željam. Na koncu pa sem bila jaz tista, ki je ostala brez energije. Jaz sem bila tista, ki je stradala po miru, po času zase, po počitku. Zato danes izbiram sebe. Ne zato, ker drugi niso pomembni. Ampak zato, ker vem, da bom lahko drugim dala samo toliko, kolikor imam sama. Če sem jaz prazna, nimam kaj dati. 

 

Ni prijetno reči ne. Ni prijetno obrniti hrbta. Ni prijetno postaviti meje. Ampak na drugi strani tega “ne” stojim jaz in moje potrebe, ki sem jih predolgo odrivala stran. 

 

Veliko časa sem mislila, da sem odgovorna za občutke drugih ljudi. Da moram paziti, kako bom nekaj povedala, da jih ne prizadenem. Veš, kolikokrat sem stvari olepšala ali jih sploh nisem povedala? Ker sem mislila nanje. Da jih ne bo bolelo. Da jih ne bom razočarala.  Potem pa sem ugotovila nekaj zanimivega. Mogoče sploh nisem ščitila njih. Mogoče sem ščitila sebe. Ker nisem vedela, kako se bom jaz spopadla z občutkom, da sem nekoga prizadela, razočarala ali mu podrla predstavo o meni. To je bila moja bolečina, ne njihova. 

 

Sem empatična in ravno zato sem se morala naučiti postaviti mejo. Ko mi nekdo pripoveduje svojo zgodbo, nisem odgovorna za rešitev. Če me ne prosi za pomoč, mu je ne morem vsiliti. Lahko sem tam. Lahko poslušam. Lahko ga objamem. Lahko držim prostor. Ampak ne morem živeti njegovega življenja namesto njega. In to je bila zame ena najtežjih lekcij. 

Enako je z informacijami. Včasih sem hotela vedeti vse. Kaj se dogaja. Kdo je komu kaj rekel. Kaj se dogaja pri drugih. Potem pa sem ugotovila, da več ko vem, več nosim. Več razmišljam. Več energije gre za stvari, ki sploh niso moje. Danes si sama postavljam mejo. Ne sprašujem vsega. Ne poslušam vsega. Ker tega ne potrebujem. Si že kdaj vzgajal samega sebe? Meni je to prav smešno. Kot da je v meni en del, ki bi rad vse vedel in vse rešil, drugi del pa mu reče: “Ne. Tega ne potrebuješ.” In počasi se učim poslušati tega drugega. Ko se nehaš vmešavati v stvari, ki niso tvoje, imaš naenkrat veliko več časa. Veliko več energije. Za svoje življenje. Za svoje odnose. Za svoje ustvarjanje. Za svoje “sranje”, ki ga ima vsak od nas dovolj. In na koncu ugotoviš, da ni vse tvoja odgovornost. In kako osvobajajoč je ta občutek. 

 

Občutek krivde po tem, ko rečeš ne, bo verjetno še vedno prišel. Tudi meni še pride. Ampak ga danes ne odrivam več stran. Opazujem ga. Vprašam se, zakaj ga čutim. Kdo me je naučil, da se moram počutiti krivo? Ali se s tem sploh še strinjam? Ali je to res moje prepričanje ali ga samo nosim že toliko let? 

Ustavi se. Zadihaj. Poglej svet okoli sebe. Poglej ljudi. Poglej sebe v ogledalo. Kdo si? 

 

Ko si nekaj časa sam s sabo, še posebej v tišini, pridejo na površje vse misli, vsi strahovi, vse skrbi in vsi scenariji, ki si jih vrtiš po glavi. In ravno takrat se začneš spoznavati. Kaj te trenutno boli. Kaj te veseli. Česa se bojiš. Česa ne moreš spustiti. Na začetku je teh misli ogromno. Potem pa jih je vedno manj. In nekega dne ugotoviš, da samo sediš. Dihaš. Poslušaš naravo. In tišina ni več neprijetna. Postane prostor, kjer si doma. 

Ni treba rešiti vsega. Ni vse moja odgovornost. In ni treba vsakemu reči ja, da bi bil dober človek.

Ker če pri reševanju vseh drugih izgubiš sebe, na koncu ne pomagaš nikomur. Najmanj pa sebi.

Categories
Uncategorized

Svoboda

Pogovor s prijateljem me je navdušil. Dal mi je vedeti, da so tam nekje ljudje, ki razmišljajo in vidijo podobno kot jaz. Mogoče jih nimam veliko okoli sebe, ker sem jih iskala na napačnem mestu. Odšla sem na izobraževanje, kjer so se prijavile bolj kreativne osebe, in z njimi sem lahko začela pogovor o tem, kako vidimo umetnost. In zakaj nas tako pritegne.

In vse, kar sva rekla, je bilo: “Jaa, jaz isto.”
 V določenih stvareh se tudi nisva strinjala, ampak sva povedala svoja stališča — in tudi to je bilo tako zelo čudovito. Oba sva bila slišana in videna.  V tem pogovoru sem si dovolila povedati, kar mislim, in bila sem navdušena, da lahko delim svoje poglede na umetnost. Po pogovoru sva šla še v galerijo in na koncu sem bila napolnjena z veseljem… in z nečim, kar lahko opišem samo kot prijeten notranji mir.

Umetnost je skrivnostna.  Tisto, kar je ustvarjeno, v resnici pozna le tisti, ki je to ustvaril. Čar ni v končni sliki, ampak v procesu ustvarjanja. V tem, kar se dogaja v človeku med tem — in tega ne ve nihče drug. Ima tanko tančico skrivnosti. Zato so nam mogoče tako všeč stare mogočne stavbe, slike iz zgodovine in vsa ta dejstva… ker ne glede na to, kako dolgo govorimo o njih, nikoli nismo 100 % prepričani, kaj je res. Ker nismo bili tam.

Sama uživam v ustvarjanju, ker mi misli za trenutek utihnejo in lahko samo sem.  Uživam v mešanju barv, v prelivanju.  In na koncu me vedno znova fascinira, kako iz nekaj potez nastane motiv. Ali kako iz nekaj sten nastane prostor, ki ga najprej napolniš s predmeti — potem pa ga napolnijo še ljudje s svojo toplino.

V procesu ustvarjanja se umirimo. To je pomembno, saj se s tem umiri naš živčni sistem, ki je tekom dneva pogosto preobremenjen. Prav je, da se ustavimo in telesu sporočimo, da je varno… da se lahko sprosti.

Umetnost preprosto je.  Je tukaj.  In vsak jo vidi drugače — v tem je njen čar. Vsako sliko ali umetniško delo vidimo s svojimi očmi. Iz svojih izkušenj. Iz svojega znanja. In kar je najpomembneje: iz svojih občutkov. Umetnost gledaš s čustvi, ne le z razumom. Ne glede na to, kaj vidiš, se nekaj zgodi v tebi.  Včasih začutiš grozo, jezo ali strah.  Včasih navdušenje, začudenje… ali pa te enostavno šokira in prevzame.

Umetnost je izraz posameznika in njegovih prepričanj.  Z njo lahko izrazimo stvari, stališča, mnenja, doživljanja — in včasih so le na tak način sploh slišana, ker so tako zelo močna ali provokativna.

Umetnost lahko prikaže vse: od političnih prepričanj, okoljevarstvenih skrbi, pa do stanja družbe. Skozi zgodovino so umetniki z njo izražali svoje vrednote, pošiljali sporočila… in to se dogaja še danes.

Umetnost se spreminja.
 Ker se spreminjajo ljudje, ki ustvarjajo, in ker se spreminja čas, v katerem ustvarjajo. To je njen čar. Teče naprej. Se premika. Premika tudi nas.

Je izbira.
 Kar ustvariš, lahko deliš z drugimi — ali pa ostane le spomin zate.
 V tem si lahko točno to, kar si. Ni omejitev, ni okvirja.

Lahko se odločiš, da slika še ni končana, in dodaš še kak detajl.

Umetnost je svobodna.
 Veš, da če boš delil svojo mojstrovino s svetom, te bodo tako kritizirali kot hvalili. Ker vsake oči vidijo drugače.
 Svobodna je, ker dovoljuje različnost.
 In s tem dovoljuje, da si ti — ti.

Da vidiš, kar vidiš.
 Ker ni prav ali narobe.

Categories
Uncategorized

Shit to glory story

Dolgo sem mislila, da sem preobčutljiva. Da preveč razmišljam, preveč čutim, prepočasi delujem in prehitro padem. Kot otrok sem bila zadržana, zasanjana, zatopljena v svoj svet. Pozabljala sem na čas, zamujala avtobuse in izgubljala stvari – a v mislih gradila čudovite pokrajine. Bila sem tista tiha opazovalka, ki je vse čutila, a redko povedala na glas.

Ko sem odraščala, sem iskala prostor, kjer bi smela biti jaz. Poslušala sem druge, se trudila ustrezati, se izražala z barvami, oblačili, risbami – a hkrati skrivala tisto mehko znotraj sebe. Bila sem občutljiva. Dedi mi je v šali rekel, da so moje sive oči »sive, lažnjive« – in spomnim se, kako sem se umaknila v sobo in se spraševala: »Ali sem res lažnivka?« Danes vem, kako iskrena in čustvena sem bila.

Moja psiha je bila tako močna, da sem dobila vročino tisti dan, ko sem izvedela, da imam naslednji dan zobozdravnika. Ob samem strahu je moje telo reagiralo.

V osnovni šoli sem bila na operaciji jajčnikov in ležala na oddelku z otroki z rakom. Tam sem prvič zares začutila, kaj pomenita upanje in pogum. Obiskali so me Rdeči noski. Še danes jih podpiram – ker sem na lastni koži začutila, kako majhna gesta lahko prinese svetlobo v bolečino.

Kasneje sem vstopila v svet dela – najprej zvesto, pridno, tiho. A nekaj v meni je kričalo. Začela sem brati horoskope, da bi razumela sebe, svoje čustva in vedenje. Zakaj me preplavijo občutki, ki jih ne znam opisati? Zakaj sem drugačna?

Menjava službe. Razočaranje okolice in bližnjih nad mojimi odločitvami. Iti po svoji poti kljub neodobravanju.

Prišla je anksioznost. Napadi. Jok pod tušem. Občutek, da se ne da več. Takrat sem prvič poiskala pomoč. Psihologinja mi je pomagala ubesediti vse tisto, kar sem nosila s sabo – in ni imelo prostora.

In tako se je začel moj vzpon. Počasen. Ne po ravni črti. Ampak moj.

Ustvarjanje je vedno bilo moj kanal – pisanje, slikanje, videi, besede. S tem predelujem, delim, zdravim, čutim. Začela sem voditi delavnice za otroke, mladostnike in odrasle – ustvarjati varen prostor, kjer lahko ljudje zadihajo in so videni.

Učim se, da ni treba hiteti. Počasi jem. Počasi tipkam. Diham. Učim se pokazati svoja dela, jih pohvaliti in prodati – ker imajo vrednost. Učim se klicati, ne samo pisati. Govoriti, ne samo čutiti.

In čeprav me še kdaj preplavi strah, še vedno padem … sem tukaj.
Še vedno živa. Še vedno jaz.

In to je moja zmaga. Kljub čustvenemu vrtiljaku sem tukaj – močna, ustvarjalna in prisotna

Categories
Uncategorized

Sporočilo svetu

Želim si, da bi bili malo bolj empatični drug do drugega. Spoštljivi. Da bi bil človek človeku človek. Da premisliš, preden sodiš. Da poslušaš, preden svetuješ. Da kljub temu, da ima nekdo drugačno mnenje, pogled, želje, navade, vrednote ali prepričanja – si še vedno zasluži spoštovanje. Verjamem, da se da vse dogovoriti, vse izraziti na spoštljiv način. Brez kričanja, brez kritiziranja. Zato pa moraš biti najprej dober do sebe. Razumeti sebe in svoja čustva. Jih znati prepoznati, občutiti in razumeti – pa tudi ni treba vedno vsega razumeti. Ker toliko, kolikor razumeš sebe, boš lahko razumel druge.

Samo zato, ker je nekdo drugačen, še ne pomeni, da je slab človek. Če te nekdo jezi in si ob njem nervozen, se vprašaj zakaj. Zakaj njegovo mnenje tako vpliva nate? Ponavadi zato, ker smo čustveno povezani s tem. Ker nam nekaj pomeni. Ker se je nekaj zgodilo, da imamo takšno mnenje. Vrnimo se nazaj k sebi.

Želim si, da bi bila komunikacija bolj spoštljiva. Resnična. Da bi si upali povedati resnico na glas. Ampak ne na zloben način – spoštljivo. In tudi če nekoga ne moreš “prebaviti”, mu lahko poveš: oprosti, ampak ne morem biti v tvoji družbi. Se obrneš in greš. Tukaj pa ja, vem, da je življenje in včasih ni tako enostavno. Takrat postaviš meje. In da postaviš meje, jih moraš znati najprej postaviti pri sebi – koliko boš dovolil, da te svet zadane, prizadene, premakne iz tvojega centra.

Poskrbi zase in boš lahko dober do drugih.

Zato te delavnice, kjer gremo v stik s sabo. Od pisanja dnevnika do pogovorov, joge – vse to je zato, da se ponovno začnemo zavedati sebe, svojega telesa, svojega delovanja.

In tukaj je tudi delavnica intuitivnega slikanja, kjer preko dihanja in meditacije najprej gremo v stik s sabo. Potem se prepustimo praznemu platnu in slikamo. Brez cilja, brez načrta. Samo slikaš. Na koncu pa vedno pride sporočilo, motiv, simbol. In preko pogovora ugotoviš, kaj se dogaja znotraj tebe. Tukaj je važen proces.

Potem pa je tudi slikanje na platno, ki ima cilj. Kjer si izberemo motiv, naredimo načrt in že vnaprej razmišljamo, kje bo kaj stalo, kakšne barve bomo uporabili, kje bomo začeli, kje bodo detajli. In s tem urimo možgane – da ko nekaj začneš, greš od začetka. Najprej vidiš celoto, potem pa korake do nje. In želim si, da bi tudi v življenju kdaj pa kdaj najprej pogledali celoto. Vse faktorje, vse dejavnike, ki so tam, da se nekaj zgodi. Ker če opazuješ, vidiš, da je za besedo in dejanjem razlog – več razlogov in dejavnikov, zakaj. In tako si lahko potem malo bolj empatičen do drugih, jih razumeš. Se z njimi veseliš ali jočeš.

In tudi to, da si postaviš osnovo in na tej osnovi gradiš detajle – to se da preslikati v življenje. Najprej temelji, potem detajli.

Poleg tega pa med slikanjem se dogaja milijon stvari. Koordinacija oko–roka, odločanje, spontano odločanje, domišljija, kreativnost, razvoj sposobnosti, da si lahko nekaj predstavljaš. In kar je najpomembnejše – padeš v stanje flowa. Kjer se telo spočije, odklopi od misli, zadihamo. Kjer se um umiri, utiša in samo si. Tako za otroke kot za odrasle.

In umetnost je tukaj zato, da povemo brez besed. Pokažemo. Saj vemo, da se stvari najbolj dotaknejo, ko jih vidiš fizično pred sabo in jih doživiš.

Poleg delavnic pišem tudi bloge. Pišem o tem, kar se mi dogaja. O svojih aha momentih. O spoznanjih, ki jih dobim skozi življenje. In želim si, da bi komu med branjem tudi nekaj kliknilo. Da bi samo doživel nekaj. Da bi stvari videl drugače. Da mu pokažem še drug zorni kot. Ali pa samo to, da nekdo dobi občutek, da ni čuden, če razmišlja tako. Da ni sam. Mogoče je nekje nekdo, ki vidi svet podobno kot jaz.

Bodi v stiku s seboj zato, da boš lahko dober do drugih. Da bo svet malo boljši in lepši.

Categories
Uncategorized

Križišče poti

Večkrat v življenju se znajdemo na križišču in imamo pred sabo izbire: kam bomo zavili, na katero pot se bomo podali. In kako gredo tebi odločitve? Ni vedno lahko.

Če ne veš, kam bi šel, je odločitev težka. Takrat pogosto stojiš in obstaneš. Vsi pa peljejo mimo tebe. Gledaš, kako se drugi enostavno odločajo in kar gredo. Ti pa se bojuješ sam s sabo in ne moreš nikomur obrazložiti, kaj se dogaja.

Zakaj stojiš? Zakaj se ne moreš premakniti?

  • Zaradi teže preteklosti? Ker se spominjaš odločitev, ki niso bile najlepše?

  • Zaradi odzivov družbe ali primarnih oseb?

  • Te vleče nazaj strah, da bi kaj izgubil, uničil ali poškodoval?

  • Ali samo misliš, da nisi naredil dovolj dobro?

Ali pa zaradi teže pričakovanj? Tvojega pogleda na to, kaj bi morala in kje bi morala že biti? Morda misliš, da tega ne zmoreš, da ne znaš doseči, da ne vidiš poti, ker dvomiš vase. In je vse megleno.

Nekdo gre mimo znakov in se ne obremenjuje. Nekdo nenehno pogleduje nazaj in ima v rokah zemljevid, kažipot. Lahko si pa nekje vmes – med tem, da imaš cilj, in tem, da vseeno prepustiš možnosti, da se stvari zgodijo.

Meni se je dogajalo, da sem ohromela pod težo odločitve. Videla sem križišče, videla cilj obeh poti. Le da so bila na eni strani čustva in pričakovanja drugih: strah, da jih bom razočarala ali izgubila. Strah, da ne delam prav, kot se pričakuje. Na drugi strani pa jaz – moje počutje, sanje, želje. In nekje vmes srednja pot, kjer bi se vse lahko združilo.

Ampak ja, bili so časi, ko se nisem mogla odločiti. Čeprav sem odgovor že poznala, je bilo neprijetno. In sem zavlačevala do zadnjega, kar ni bilo najboljše za nikogar. Včasih zato, ker si nisem upala povedati, kar si mislim, da ne bi prizadela drugih. Čakala sem na zadnji trenutek, čeprav sem odločitev nosila v sebi že prej.

Nisem si upala odločiti, ker sem videla izgube na obeh straneh. Odločitev – ta odgovornost – je povezana s tem, da bo na koncu nekdo razočaran. Ampak mogoče pa je ta strah drugačen. Mogoče nas včasih bolj kot izbira straši odgovornost, ki pride z odločitvijo. Če nič ne izberemo, nismo krivi. Če pa izberemo, bo kriva tista, ki se odloča. Kakšna teža in občutki! Grozno je, kako lahko posameznik tako vidi in čuti svet okoli sebe – čeprav v resnici ni tako črn in grozen. Saj se nič ne zgodi, če se odločiš tako, kot želiš.

Če pa veš, kam želiš priti, potem je odločitev enostavna. Takrat veš, kam boš šel, ne glede na ponujene možnosti. In verjamem, da tudi če najprej zaviješ levo, lahko po malo bolj makadamski poti prideš nazaj na hitro cesto in svojo pravo pot. Včasih pač moramo zaviti drugam, da prejmemo novo znanje, da spoznamo ljudi, ki se na koncu izkažejo, da so bili tam z razlogom.

Zato ti dam nasvet – takrat, ko ne veš kam. Samo pojdi in zavij nekam. Ne obstani. Samo pojdi in življenje te bo že nekam pripeljalo.