Večkrat v življenju se znajdemo na križišču in imamo pred sabo izbire: kam bomo zavili, na katero pot se bomo podali. In kako gredo tebi odločitve? Ni vedno lahko.
Če ne veš, kam bi šel, je odločitev težka. Takrat pogosto stojiš in obstaneš. Vsi pa peljejo mimo tebe. Gledaš, kako se drugi enostavno odločajo in kar gredo. Ti pa se bojuješ sam s sabo in ne moreš nikomur obrazložiti, kaj se dogaja.
Zakaj stojiš? Zakaj se ne moreš premakniti?
- Zaradi teže preteklosti? Ker se spominjaš odločitev, ki niso bile najlepše?
- Zaradi odzivov družbe ali primarnih oseb?
- Te vleče nazaj strah, da bi kaj izgubil, uničil ali poškodoval?
- Ali samo misliš, da nisi naredil dovolj dobro?
Ali pa zaradi teže pričakovanj? Tvojega pogleda na to, kaj bi morala in kje bi morala že biti? Morda misliš, da tega ne zmoreš, da ne znaš doseči, da ne vidiš poti, ker dvomiš vase. In je vse megleno.
Nekdo gre mimo znakov in se ne obremenjuje. Nekdo nenehno pogleduje nazaj in ima v rokah zemljevid, kažipot. Lahko si pa nekje vmes – med tem, da imaš cilj, in tem, da vseeno prepustiš možnosti, da se stvari zgodijo.
Meni se je dogajalo, da sem ohromela pod težo odločitve. Videla sem križišče, videla cilj obeh poti. Le da so bila na eni strani čustva in pričakovanja drugih: strah, da jih bom razočarala ali izgubila. Strah, da ne delam prav, kot se pričakuje. Na drugi strani pa jaz – moje počutje, sanje, želje. In nekje vmes srednja pot, kjer bi se vse lahko združilo.
Ampak ja, bili so časi, ko se nisem mogla odločiti. Čeprav sem odgovor že poznala, je bilo neprijetno. In sem zavlačevala do zadnjega, kar ni bilo najboljše za nikogar. Včasih zato, ker si nisem upala povedati, kar si mislim, da ne bi prizadela drugih. Čakala sem na zadnji trenutek, čeprav sem odločitev nosila v sebi že prej.
Nisem si upala odločiti, ker sem videla izgube na obeh straneh. Odločitev – ta odgovornost – je povezana s tem, da bo na koncu nekdo razočaran. Ampak mogoče pa je ta strah drugačen. Mogoče nas včasih bolj kot izbira straši odgovornost, ki pride z odločitvijo. Če nič ne izberemo, nismo krivi. Če pa izberemo, bo kriva tista, ki se odloča. Kakšna teža in občutki! Grozno je, kako lahko posameznik tako vidi in čuti svet okoli sebe – čeprav v resnici ni tako črn in grozen. Saj se nič ne zgodi, če se odločiš tako, kot želiš.
Če pa veš, kam želiš priti, potem je odločitev enostavna. Takrat veš, kam boš šel, ne glede na ponujene možnosti. In verjamem, da tudi če najprej zaviješ levo, lahko po malo bolj makadamski poti prideš nazaj na hitro cesto in svojo pravo pot. Včasih pač moramo zaviti drugam, da prejmemo novo znanje, da spoznamo ljudi, ki se na koncu izkažejo, da so bili tam z razlogom.
Zato ti dam nasvet – takrat, ko ne veš kam. Samo pojdi in zavij nekam. Ne obstani. Samo pojdi in življenje te bo že nekam pripeljalo.