Želim si, da bi bili malo bolj empatični drug do drugega. Spoštljivi. Da bi bil človek človeku človek. Da premisliš, preden sodiš. Da poslušaš, preden svetuješ. Da kljub temu, da ima nekdo drugačno mnenje, pogled, želje, navade, vrednote ali prepričanja – si še vedno zasluži spoštovanje. Verjamem, da se da vse dogovoriti, vse izraziti na spoštljiv način. Brez kričanja, brez kritiziranja. Zato pa moraš biti najprej dober do sebe. Razumeti sebe in svoja čustva. Jih znati prepoznati, občutiti in razumeti – pa tudi ni treba vedno vsega razumeti. Ker toliko, kolikor razumeš sebe, boš lahko razumel druge.
Samo zato, ker je nekdo drugačen, še ne pomeni, da je slab človek. Če te nekdo jezi in si ob njem nervozen, se vprašaj zakaj. Zakaj njegovo mnenje tako vpliva nate? Ponavadi zato, ker smo čustveno povezani s tem. Ker nam nekaj pomeni. Ker se je nekaj zgodilo, da imamo takšno mnenje. Vrnimo se nazaj k sebi.
Želim si, da bi bila komunikacija bolj spoštljiva. Resnična. Da bi si upali povedati resnico na glas. Ampak ne na zloben način – spoštljivo. In tudi če nekoga ne moreš “prebaviti”, mu lahko poveš: oprosti, ampak ne morem biti v tvoji družbi. Se obrneš in greš. Tukaj pa ja, vem, da je življenje in včasih ni tako enostavno. Takrat postaviš meje. In da postaviš meje, jih moraš znati najprej postaviti pri sebi – koliko boš dovolil, da te svet zadane, prizadene, premakne iz tvojega centra.
Poskrbi zase in boš lahko dober do drugih.
Zato te delavnice, kjer gremo v stik s sabo. Od pisanja dnevnika do pogovorov, joge – vse to je zato, da se ponovno začnemo zavedati sebe, svojega telesa, svojega delovanja.
In tukaj je tudi delavnica intuitivnega slikanja, kjer preko dihanja in meditacije najprej gremo v stik s sabo. Potem se prepustimo praznemu platnu in slikamo. Brez cilja, brez načrta. Samo slikaš. Na koncu pa vedno pride sporočilo, motiv, simbol. In preko pogovora ugotoviš, kaj se dogaja znotraj tebe. Tukaj je važen proces.
Potem pa je tudi slikanje na platno, ki ima cilj. Kjer si izberemo motiv, naredimo načrt in že vnaprej razmišljamo, kje bo kaj stalo, kakšne barve bomo uporabili, kje bomo začeli, kje bodo detajli. In s tem urimo možgane – da ko nekaj začneš, greš od začetka. Najprej vidiš celoto, potem pa korake do nje. In želim si, da bi tudi v življenju kdaj pa kdaj najprej pogledali celoto. Vse faktorje, vse dejavnike, ki so tam, da se nekaj zgodi. Ker če opazuješ, vidiš, da je za besedo in dejanjem razlog – več razlogov in dejavnikov, zakaj. In tako si lahko potem malo bolj empatičen do drugih, jih razumeš. Se z njimi veseliš ali jočeš.
In tudi to, da si postaviš osnovo in na tej osnovi gradiš detajle – to se da preslikati v življenje. Najprej temelji, potem detajli.
Poleg tega pa med slikanjem se dogaja milijon stvari. Koordinacija oko–roka, odločanje, spontano odločanje, domišljija, kreativnost, razvoj sposobnosti, da si lahko nekaj predstavljaš. In kar je najpomembnejše – padeš v stanje flowa. Kjer se telo spočije, odklopi od misli, zadihamo. Kjer se um umiri, utiša in samo si. Tako za otroke kot za odrasle.
In umetnost je tukaj zato, da povemo brez besed. Pokažemo. Saj vemo, da se stvari najbolj dotaknejo, ko jih vidiš fizično pred sabo in jih doživiš.
Poleg delavnic pišem tudi bloge. Pišem o tem, kar se mi dogaja. O svojih aha momentih. O spoznanjih, ki jih dobim skozi življenje. In želim si, da bi komu med branjem tudi nekaj kliknilo. Da bi samo doživel nekaj. Da bi stvari videl drugače. Da mu pokažem še drug zorni kot. Ali pa samo to, da nekdo dobi občutek, da ni čuden, če razmišlja tako. Da ni sam. Mogoče je nekje nekdo, ki vidi svet podobno kot jaz.
Bodi v stiku s seboj zato, da boš lahko dober do drugih. Da bo svet malo boljši in lepši.