Življenje niso samo lepi trenutki. So tudi težki dnevi, bolečine in poti, po katerih bi najraje obrnila nazaj. Dolgo sem mislila, da je to pač tako — da so težki trenutki del poti, ki jih moraš »preživeti«. Jemala sem jih z odporom, z občutkom krivice.
Ampak zanimivo … vedno so se vračali. Podobne situacije, druga imena, drugi kraji — pa isti občutek. Po vsaki izkušnji sem bila močnejša, čeprav tega nisem videla.
Danes razumem: življenje te pritiska tam, kjer še potrebuješ rast. Tam, kjer še skrivaš svoj potencial. In pritiskalo bo, tudi če zamenjaš situacijo. Vedno znova, dokler ne boš pripravljen nekaj resnično spremeniti. Dokler ne boš najprej videl situacije, ki se ti ponavlja. In potem razmišljal o tem, kako bi drugič ravnal drugače. In potem to drugače tudi naredil (to je kar dolg proces).
Do trenutka, ko boš moral izbirati: ali se zlomiš ali pa vstaneš — drugačen, modrejši, mirnejši.
Imela sem trenutke, ko so se moji največji strahovi uresničili. Ko je bolelo. In bolelo je več dni, tednov, mesecev. Ko sem že mislila, da sem »sprejela«, je prišel en sam komentar … in spet je zabolelo. A z vsako ponovitvijo je bilo malo lažje. Do trenutka, ko sem ugotovila, da me bolečina uči. Da me sili, da se postavim zase. Da me počasi pelje do točke, ko si rečem: »Zmorem sama. V redu bom, tudi če me ne sprejmejo.«
Res je — veliko lažje je to reči, ko si dobre volje. Težje pa, ko to resnično občutiš — ko sediš v zavrnitvi, v praznini. Ampak zdaj vem: brez teh trenutkov ne bi bila tu, kjer sem danes.
Ko se ozrem nazaj, ne bi ničesar spremenila. Jih pa zdaj gledam s sočutjem in si želim, da bi lahko šla nazaj, objela malo Tjašo, najstnico Tjašo, in ji dala vedeti, da bo vse okej — da zmorem.
Danes, ko pride podobna situacija, poskusim nekaj narediti drugače. Samo za en odstotek. Mali korak, majhna sprememba, a s časom naredi veliko razliko. In potem pride dan, ko se več ne pripravljaš, ne razmišljaš, ampak samo znaš. Samo si.
Kolikokrat sem najprej sama jokala in zapisala stvari na papir. Šele nato povedala nekomu in poslušala nasvete. In ko je prišla situacija, še vedno nisem zmogla — nisem mogla, ko ti res telo ne dovoli, um pa želi. In potem spet in spet … dokler nisem rekla ene besede. In potem že dve. In tako naprej.
Otroci se učijo s ponavljanjem. Tako kot se pes nauči ukaza, ker ga sliši večkrat. Tako tudi mi: ko ponavljamo določene navade, stvari, naše odzive — postanejo močnejši in nam zlezejo pod kožo. Vsakič, ko se nekaj ponovi, postaneš boljši, bolj potrpežljiv, bolj miren.
In včasih … včasih potrebujemo tisto res globoko bolečino, ki te vrže na tla, da končno pogledaš vase. Takrat se sprašuješ: »Zakaj meni?«
Zato, ker tam leži tvoj potencial. Ker tam nekaj še čaka, da ga vidiš, da ga ozdraviš. In ker to v resnici že imaš v sebi — samo priložnosti še nisi imel, da to spoznaš.
Danes, ko pride izziv, si poskušam reči: ne »zakaj spet«, ampak: »Aha, tu je nova priložnost. Da zrasem. Da postanem boljša.«
In mogoče je to bistvo. Ne bežati od pritiska, ampak ga sprejeti kot učitelja. Ker včasih nas življenje potisne na tla samo zato, da bi končno vstali — višje.