Kako sem prišla bližje k sebi in odgovorila na vprašanje: kaj si želim. Kako poslušati svoje želje, jih slišati in prepoznati, udejanjiti, povedati na glas in se tega tudi držati – kot obljuba sebi.
Pri tem se je pojavilo vprašanje: Ali sem zdaj egoistična? Ali zanemarjam druge? Rekli bi, da se s tem ukvarjajo samo neegoistični ljudje.
Obstaja tanka meja, ki jo lahko hitro prestopiš. Lahko si malo egoističen, ko nehaš poslušati potrebe drugih, njihove karakterje …
Ko sem sama in imam prost dan, se sprašujem: Ali sem egoistična? Kaj si želim delati? Kaj pa moram delati?
Fajn bi bilo pospraviti in pokositi okoli hiše, narediti obveznosti za s.p., napisati poročilo. Iti mal na kolo, na sonce. Želim pa se spočiti. Želim brat. Želim jesti. In nekje med tem najdeš nekaj zase.
Nekateri pravijo, da začneš tam, kjer ti je najtežje, potem greš k stvarem, kjer ti je fajn. Jaz pa najprej naredim stvari, ki me napolnijo, in potem eno stvar, ki jo moram (vsaj tak občutek imam).
Zato sem včasih šla ven in brala knjigo, potem noter pospravila stanovanje, pripravila obrok za jutri. Ko sem malo napolnjena, so stvari, ki jih moram, lažje – ker sem jaz okej. In iščem neko ravnotežje tukaj.
Kaj pa ti počneš?
Ko si sam, si sam – in na koncu jezen lahko le nase, razočaran nad sabo. V odnosih pa je malo drugače, malo bolj zakomplicirano. Stopita dva človeka, ki imata različne navade, pričakovanja, želje, poglede na svet, drugo vzgojo. Pogovori o tem, kaj si želita, kaj je komu pomembno, kaj je no go, kaj lahko malo opustiš, koliko se znaš prilagoditi.
Tudi sama se sprašujem: Kaj si želim? Katere navade sem pripravljena dati stran? Katere spremeniti? In katere ne želim spremeniti? Pri tem pogovoru se zavedaš, da je na drugi strani človek in si pri tem spoštljiv.
Vseeno je, da poskrbiš najprej zase in šele potem za druge. Ko si ti okej, boš v odnosu lahko okej. Ko so drugi bolni, ne moreš biti 100% prisoten, ampak si malo manj tam.
Upam, da bom znala prepoznati, kdaj bom šla čez mejo. Tudi v vseh odnosih lahko rečeš: Ne želim. Nimam energije.
Tukaj se pokaže odraslost – sposobnost pogovora, razumevanja, poiskati kompromis in najti sredino. Ne vztrajaš vedno pri svojem, ker bi s tem lahko ogrozil odnos, ampak najdeš ravnotežje. Še vedno pa ne obupaš nad tem.
Če partner ne mara joge, lahko najdem čas, kjer jo bom izvajala sama. Še vedno jo imam v življenju, ampak na drug način. Lahko stvari prilagodiš, in še vedno so tvoje – še vedno te napolnijo.
Včasih delamo stvari, ker nam je mar za druge. Lepo je tu in tam kaj narediti za druge, ampak da ni to na vsakodnevni ravni in bazi, ker se hitro iztošiš in si potem že malo aroganten, nesramen, ker stvari moraš.
Upam, da bom znala razvijati prožnost. Kako ostati v sebi, tudi če se moraš malo prilagoditi – da pri tem ne izgubiš sebe.
Želela sem imeti mirno jutro samo zase. Ampak me je klicala prijateljica, da je za izlet. In sem okej. Želim si oboje. Jutri, ko ne bo časa, bom šla sama ali z njo drugič. Da ne izdaš sebe, četudi spremeniš svoje želje, dokler so ti še vedno okej.
In tu je tisti trenutek iz mojega življenja: sedela sem zjutraj s skodelico čaja, okrog mene tišina, svetlo sonce skozi okno. Čutila sem mir in svobodo, da si dovolim biti samo jaz. Nobenih pričakovanj, nobenih obveznosti. Samo jaz in moje želje, moje misli, moje telo. Ta trenutek mi je pokazal, da je mogoče najti ravnovesje med tem, kar hočem, in tem, kar pričakujejo drugi.
Ob tem sem se spomnila, da ne smeš imeti pričakovanj. Svet ni črno-bel, je pisan. Tudi to o egoističnosti – vsak ima svoj pogled na to, kdo je in kaj je.
Kakšen si ti v pogovoru z drugimi? Ostajaš v stiku s sabo?