Dobila sem rože in jih nisem dala pravočasno v vodo. Ko sem jih kasneje vendarle dala v vazo, je ena od petih znova zacvetela. Ob tem sem se spomnila na življenje. Najprej sem pomislila na to, kako je le ena znova zacvetela, si opomogla in cveti kljub težkim pogojem. Mogoče sem se ob tem spomnila nase. Kako sem tukaj kljub izzivom in spremembam. Kljub čustvenim izzivom. Sem tukaj in še vedno rastem in se odpiram.
Pomislila sem na to, kako je včasih dovolj, da vate verjame le ena oseba. Da te pohvali ali opazi le ena oseba in spet dobiš upanje, zagon, da nadaljuješ. In kljub vsem rožam je bila ta ena še vedno čudovita. Ni vse izgubljeno, še vedno so možnosti in priložnosti. Spomnilo me je na to, da ne smemo obupati. Da kljub temu, da se nam morda zdi, da je že vse izgubljeno ali da se ne da več rešiti, ne obupamo. Da poiščemo rešitev, poskusimo in nadaljujemo.
Lahko bi vse rože vrgla v smeti, ampak sem jih »rešila« – in ena se je. In to lahko preslikaš v življenje. Ne obupaj. Poskusi vsaj nekaj in mogoče bo kaj drugače. Če ti keksi ne uspejo v prvo, vsaj veš, česa si dal preveč in česa premalo, in boš to lahko naslednjič popravil. Ali pa maso, ki ti je ostala, samo malo predelaš – dodaš še malo mleka, moke, jajc – in nastane nova masa. Namesto keksov spečeš torto. Mogoče celo kaj boljšega. In ko pridejo izzivi, se ne valjaj v jamranju, kaj in kako je narobe. Išči rešitev. Poskusi nekaj narediti.
Potem pa sem videla ostale rože, ki so ovenele. Nekaj listov je že odpadlo. Stvari bodo odmrle, ljudje bodo odšli. Tudi če jim pomagaš in tudi če si želiš pomagati. Včasih smo prepozni in je škoda že narejena – s tem pač moraš živeti. Odpustiti sebi in drugim ter tega ne vleči za sabo. In ja, lahko bi bilo drugače. Ampak ni. Za nazaj ne moreš gledati, ne moreš spreminjati. Lahko greš samo naprej.
In ja, včasih stvari odmrejo, ker nam ne služijo več. In včasih ni rešitve – moraš samo pustiti, da je, kot je. In pustiti drugi osebi, da je in da predeluje stvari v svojem tempu. Ne moreš vedno vsega rešiti in vsem pomagati.
Že sem bila obupana. Jokala sem vsako noč in prosila, da bi se nekaj zgodilo, da bi mi nekdo pomagal. Čustva so bila premočna in zdelo se mi je, da mi nič v življenju ne gre. Nisem jih več znala obvladovati ali predelati. Takrat sem prvič poiskala pomoč tudi pri terapevtih. In sem jo našla. Začela sem hoditi na terapijo in pomaga. Tam sem dobila nazaj upanje.
Dovolj je, da te ena stvar vrže iz tira, in dovolj je, da te ena stvar pobere. Takrat sem si prvič priznala, da je težko. In od takrat naprej ne vem, ali sem si kdaj res dovolila ostati v tem občutku, ker sem vedno gledala samo rešitve. Korak naprej. Ali pa sem si rekla: ja, v slabi situaciji sem – ampak kako bom prišla ven iz tega? Tudi takrat, ko je bilo res naporno, sem iskala pot naprej.
In včasih je dovolj le ena stvar, da te drži pokonci. Lahko je to tvoj zakaj, tvoje sanje, oseba, beseda ali pesem. Lahko je deset minut tišine in pitje kave na soncu, da spet najdeš pogum in moč v sebi. Zato je v redu, če poveš in deliš naprej. Če govoriš o svojih problemih in o tem, kako si jih reševala. Ker nekdo posluša. Nekdo bo slišal tvojo zgodbo in bo ravno to tista ena beseda, ki mu bo pomagala.