Sedim in opazujem jesen, ki se nam razkriva v naravi. Drevesa so oblečena v nove barve, listje žari v rumenih, oranžnih in rdečih tonih. Kaj pa mi? Si dovolimo spremembe? Si dovolimo najprej spremeniti sebe in potem še svoje odnose, svoj pogled na svet, celo sistem, v katerem živimo?
Sama sem na poti sprememb in želim deliti svoje občutke z vami. Ni lahko, ni vedno prijetno, a je potrebno. Življenje nas potiska k spremembam, če jih le opazimo in ozavestimo. In tako dolgo nas bo potiskalo, dokler občutki utesnjenosti, žalosti ali jeze ne postanejo dovolj močni, da nas premaknejo. Kam nas bodo peljali? Na boljše ali slabše? To določimo sami, sami se odločimo, kako bomo reagirali.
Dvajset let sem živela, kot so me učili doma in kot je narekoval sistem. A vedno sem bila nekoliko drugačna, drugače razmišljala in gledala na svet. Vse to sem usmerjala v umetnost, ker se nisem znala izraziti z besedami. Kadar pa sem to le poskusila, so me hitro vrnili nazaj v ustaljene okvirje – če govorim v prispodobah. Šele ko sem si upala ne le drugače videti, ampak tudi drugače ravnati, so se začele spremembe.
Življenje nas samo po sebi ne spremeni; mi ga spreminjamo, ko začnemo delovati drugače.
Kar želim povedati, je to, da mi je bilo težko deliti svoje občutke in to, kar postajam, z ljudmi, ki so mi blizu že od nekdaj. Kaj bodo rekli? Kako me bodo sprejeli? Če si, tako kot jaz, občutljiv na mnenja drugih, te njihovi odzivi in komentarji hitro prizadenejo. Pojavijo se dvomi in temne misli. Kaj je narobe z mano, da se tako počutim? Ali razmišljam prav? Zakaj me ne razumejo? Kdo sploh sem? Je narobe, če nimam stalne rutine, če si vsak dan na novo zamišljam pot?
Marsikaj že veš sam pri sebi, a včasih potrebuješ, da ti nekdo pove na glas: dovolj si takšna, kot si. Čudovita si. Drugačna. Tukaj si, da rušiš stare načine razmišljanja. In to je v redu. V redu je, če nimaš rutine, če vsak mesec prestavljaš pohištvo, ker ti pride na misel nova ideja. V redu je, če en dan vadiš jogo, drugi dan pa ne. V redu je, če govoriš o tem, kaj doživljaš, kaj čutiš in kako vidiš svet. Morda boš ugotovila, da nisi sama in da tudi drugi podobno razmišljajo. Morda komu daš misliti.
V redu je, če te je strah povedati svojo resnico. V redu je, če ti srce razbija in težko dihaš, če se treseš. V redu je, če prvič padeš in ti ne uspe. Poskusila boš znova. Majhni koraki so v redu. V redu je, če delaš počasi, če en teden ne delaš nič, naslednji pa izpelješ tri delavnice.
Kakršnakoli že si, dovolj si – ravno takšna, kot si.