To ni le zgodba o menjavi službe.
To je zgodba o vračanju k sebi.
O pogumu.
O ranljivosti.
O tem, kako biti svoj – tudi če te tega niso naučili.
Menjava službe je redko samo formalna odločitev. Še preden oddaš vlogo, te že spremlja nešteto občutkov. Vse skupaj postane potovanje. Že prej se nakazujejo situacije, da mogoče pa ta služba ni več zate: nenehno jamranje, tožarjenje, nezadovoljstvo. Moj nasvet: “Ko nimaš kaj lepega za povedat o službi, začni iskati novo.”
In sem.
Najprej so občutki krivde. Zakaj se samo jaz tako slabo počutim v tej službi? Kako lahko drugi to delajo že 30 let, 10 let? A je kaj narobe z mano? Do zdaj sem si vsako leto rekla, drugo leto bo boljše – pa kar ni bilo, mogoče še slabše. Občutek, da obstajaš, namesto da živiš. Ostajala sem, a sem v sebi že zdavnaj odšla.
Veliko razmišljanja o tem kdo je čuden.
Jaz ali ostali.
Ampak noben ni čuden.
Ne jaz, ko odhajam, in ne tisti, ki ostajajo.
Vsak, ki se pa začne o tem spraševati pa je le dokaz, da se spreminja. Nekaj v tebi se je spremenilo. In ne moreš biti več v istih okvirji.
Iščeš nova okolja, ker lahko spet malo zrasteš. In nič ni narobe s spremembo. Tukaj sem dala, kar sem lahko, dobila sem, kar sem lahko, in zdaj grem pridobit nova znanja, spretnosti, sposobnosti.
Pojavili so se občutki krivde v smislu – za to sem se učila, plačevala faks in sem rada to delo opravljala. Veliko energije, mojega časa sem vložila sem. In zdaj bom kar to pustila za sabo? Ali ni tako, da moraš eno službo opravljati do konca življenja? To so bili glasovi drugih, moji glasovi so kričali po spremembi. To nisem več jaz, tu ni več mesto zame. Pojdi in poišči nekaj drugega.
Prerasla sem službo, tako kot nekatere družbe ali hobije. Kdo pravi, da se moraš z nečim ukvarjat celo življenje, če ti ni več za to? Eni imajo vse od gimnastike v otroštvu, ples v srednji, gledališče na faksu in zdaj plezanje – pa kaj potem. Super, da poskušamo nove stvari – to pomeni živeti.
Tako sem odšla iz krivde v občutke sprejemanja. Spremembe so okej in življenjsko je, da spremeniš svojo družbo, okolico, službo.
Ko sem si priznala, da tukaj ne morem več biti, sem si postavila vprašanje:
Kaj lahko naredim danes, da bo jutri bolje? In v smislu pisanja dnevnika, telovadba, zdrava hrana, postavljanje mej. Neke vrste delo na sebi. Hvaležnost. Pogovor s prijatelji o situacijah in doživljanju. Ne toliko obremenjevat z vsem skupaj. Vse je bilo nekaj časa okej, ampak tudi to ni več delovalo.
In potem je bilo vprašanje: kaj pa lahko naredim? Iščem novo službo.
Ampak kakšno? Kaj bom, če to vlogo, ki sem jo nosila 6 let, izpustim? Kdo bom? Kdo sem, če to opustim? Kaj me zanima? Kaj me veseli? Znam sploh kaj drugega? Sem sploh v čem drugem dobra?
In tukaj sem se kregala z našim sistemom (in s sabo), ker za pol delovnih mest nisem bila kvalificirana. Ampak po drugi strani pa razumem, ker vidim, kako je, če pride nekdo delat z nič izkušnjami in znanjem, kot pa nekdo, ki pride z znanjem – ampak kje je dobil to znanje? Ni vedno iz šole, ampak je lahko nekdo tako motiviran, da se sam zanima za kakšno stvar in dobi preko tečajev, študentskega dela, knjig, preko neformalnega načina.
In tudi to spoznanje, si več kot to, kar si v službi.
Kasneje sem se vprašala, kaj me veseli in kaj znam, in to je delo z ljudmi, načrtovanje projektov in izvedba. Pa tudi z mladimi bi delala, in sem našla neko nit, kje iskati.
Želela pa sem čisto drugam, da vidim, ali me še prejšnje delo sploh veseli. Stopiti stran in pogledat vse iz tretje perspektive – in tudi bom. In se potem spraševala, kako mi je, ali je okej. Ali pogrešam prejšnje delo?
In prav je, da v življenju kdaj pa kdaj stopimo iz situacije in jo pogledamo drugače. Tako dobimo nove rešitve, uvide in spoznanja. Tako dobimo orodje, s katerim lahko gremo nazaj v situacijo in jo izboljšamo ali pa pustimo, kot je. Odvisno od naši uvidov in spoznanj.
se nadaljuje …