Trenutno izbiram sebe. Mir. Tišino.
Ne zato, ker ne bi imela rada ljudi ali ker bi hotela pobegniti pred svetom. Ampak zato, ker se poznam. Ker vem, kako delujem. Zavestno se odločam reči ne, ker kar se me ne tiče, mi ni treba vedeti. Ne rabim nositi bremen drugih ljudi. Imam dovolj svojih občutkov, svojih misli in svojih stvari, ki jih moram predelati.
Zame mir pomeni tistih deset minut v dnevu, ki jih imam samo zase. Mir je ležanje na travi, poslušanje narave in dihanje. Pa ni treba, da je to cel dan. Dovolj je nekaj trenutkov, ko se lahko ustavim in oddahnem. Včasih jih potrebujem deset minut, včasih dve uri, včasih pa celo popoldne nekje v naravi. Kolikor moje telo potrebuje. Kolikor moja glava potrebuje.
In telo to zelo dobro ve. Ko je mirno, se umiri tudi dih. Gibi postanejo počasnejši. Misli niso več tako glasne. Ko pa se začne tresti, ko postane napeto, mi daje znak, da potrebuje oddih. In danes ga znam poslušati. Če je dovolj nekaj globokih vdihov, super. Če ni, grem v naravo. Ker vem, da se bom tam spet našla.
Danes izbiram sebe, ker sem predolgo izbirala druge. Vedno sem dala prednost njihovim potrebam, njihovim občutkom, njihovim željam. Na koncu pa sem bila jaz tista, ki je ostala brez energije. Jaz sem bila tista, ki je stradala po miru, po času zase, po počitku. Zato danes izbiram sebe. Ne zato, ker drugi niso pomembni. Ampak zato, ker vem, da bom lahko drugim dala samo toliko, kolikor imam sama. Če sem jaz prazna, nimam kaj dati.
Ni prijetno reči ne. Ni prijetno obrniti hrbta. Ni prijetno postaviti meje. Ampak na drugi strani tega “ne” stojim jaz in moje potrebe, ki sem jih predolgo odrivala stran.
Veliko časa sem mislila, da sem odgovorna za občutke drugih ljudi. Da moram paziti, kako bom nekaj povedala, da jih ne prizadenem. Veš, kolikokrat sem stvari olepšala ali jih sploh nisem povedala? Ker sem mislila nanje. Da jih ne bo bolelo. Da jih ne bom razočarala. Potem pa sem ugotovila nekaj zanimivega. Mogoče sploh nisem ščitila njih. Mogoče sem ščitila sebe. Ker nisem vedela, kako se bom jaz spopadla z občutkom, da sem nekoga prizadela, razočarala ali mu podrla predstavo o meni. To je bila moja bolečina, ne njihova.
Sem empatična in ravno zato sem se morala naučiti postaviti mejo. Ko mi nekdo pripoveduje svojo zgodbo, nisem odgovorna za rešitev. Če me ne prosi za pomoč, mu je ne morem vsiliti. Lahko sem tam. Lahko poslušam. Lahko ga objamem. Lahko držim prostor. Ampak ne morem živeti njegovega življenja namesto njega. In to je bila zame ena najtežjih lekcij.
Enako je z informacijami. Včasih sem hotela vedeti vse. Kaj se dogaja. Kdo je komu kaj rekel. Kaj se dogaja pri drugih. Potem pa sem ugotovila, da več ko vem, več nosim. Več razmišljam. Več energije gre za stvari, ki sploh niso moje. Danes si sama postavljam mejo. Ne sprašujem vsega. Ne poslušam vsega. Ker tega ne potrebujem. Si že kdaj vzgajal samega sebe? Meni je to prav smešno. Kot da je v meni en del, ki bi rad vse vedel in vse rešil, drugi del pa mu reče: “Ne. Tega ne potrebuješ.” In počasi se učim poslušati tega drugega. Ko se nehaš vmešavati v stvari, ki niso tvoje, imaš naenkrat veliko več časa. Veliko več energije. Za svoje življenje. Za svoje odnose. Za svoje ustvarjanje. Za svoje “sranje”, ki ga ima vsak od nas dovolj. In na koncu ugotoviš, da ni vse tvoja odgovornost. In kako osvobajajoč je ta občutek.
Občutek krivde po tem, ko rečeš ne, bo verjetno še vedno prišel. Tudi meni še pride. Ampak ga danes ne odrivam več stran. Opazujem ga. Vprašam se, zakaj ga čutim. Kdo me je naučil, da se moram počutiti krivo? Ali se s tem sploh še strinjam? Ali je to res moje prepričanje ali ga samo nosim že toliko let?
Ustavi se. Zadihaj. Poglej svet okoli sebe. Poglej ljudi. Poglej sebe v ogledalo. Kdo si?
Ko si nekaj časa sam s sabo, še posebej v tišini, pridejo na površje vse misli, vsi strahovi, vse skrbi in vsi scenariji, ki si jih vrtiš po glavi. In ravno takrat se začneš spoznavati. Kaj te trenutno boli. Kaj te veseli. Česa se bojiš. Česa ne moreš spustiti. Na začetku je teh misli ogromno. Potem pa jih je vedno manj. In nekega dne ugotoviš, da samo sediš. Dihaš. Poslušaš naravo. In tišina ni več neprijetna. Postane prostor, kjer si doma.
Ni treba rešiti vsega. Ni vse moja odgovornost. In ni treba vsakemu reči ja, da bi bil dober človek.
Ker če pri reševanju vseh drugih izgubiš sebe, na koncu ne pomagaš nikomur. Najmanj pa sebi.