Velikokrat sem slišala, da moraš najprej ustvariti in imeti en stil slikanja, ki ga pelješ skozi kariero — da postaneš po njem prepoznaven. In ja, res je. Nekatere slike znanih umetnikov takoj prepoznaš po slogu slikanja. Jaz pa sem se s tem kar težko soočala. Ker nisem vedela, če imam svoj slog slikanja. Ali ga bom sploh kdaj našla. Preprosto mi je bilo preveč stvari všeč — in preveč sem jih želela poskusiti, raziskati, razvijati. Takrat sem bila kar jezna nase. Silila sem se, da bi “našla svoj stil” in se nečesa držala. In s tem sem si ustvarjanje samo še otežila. Želja po slikanju se je zmanjšala. Pritisk je ubijal veselje. Mogoče je kriva tudi moja narava — ponavljanje določenih stvari mi pač ne leži – zato tudi ne hodim na
Včasih sem res verjela, da obstaja ena verzija mene, tista končna, do katere bom prišla, ko bom dovolj raziskala, dovolj ustvarila, dovolj razumela. Ampak zdaj vem, da te verzije ni. Ker se spreminjam. Ker rastem. Ker me vsak dan nekaj novega premakne. In to je lepo.
Ker bi bilo dolgočasno, če bi obstala samo v eni obliki. Mislim, da je svoboda prav v tem, da si dovolim biti različna — včasih bolj tiha, drugič polna barv.
Ko sem to misel o “enem stilu” spustila, sem končno začela uživati v ustvarjanju. Tako v slikanju kot pri vodenju delavnic. Razumem, da se moj slog premika skupaj z mano — da diha, raste, se včasih umiri, drugič eksplodira v barvah. Vse to je del iste zgodbe.
Pred nekaj dnevi sem svoje slike obesila na steno. Ko sem jih videla tako skupaj, sem prvič res opazila, da v bistvu imam stil. Moje slike so bogate z barvami, polne življenja. Velike poteze, široke ploskve barve in potem — manjši, nežni detajli. Pogosto ženski obrazi v vseh možnih različicah. Tudi narava mi uspeva, ampak je vedno polna barv, gibanja, dogajanja. Takrat sem pomislila — mogoče pa res imam stil. Na delavnicah pogosto poudarjam, da ne smejo biti vse slike enake, ker je vsak drugačen. In prav tam se vidi, da ima vsak svoj izraz, svojo energijo, svoj slog. In tudi jaz sem ga očitno našla — takrat, ko ga nisem iskala.
Tudi na družbenih omrežjih sem šla čez podobno pot. Dolgo sem opazovala druge, iskala svoj način. Preizkusila sem milijon pristopov. Zdaj pa sem končno našla tistega, ki meni ustreza. Način, kjer lahko delim svoje misli, kjer lahko ustvarjalno urejam objave, snemam videe — in tudi tukaj izražam svojo ustvarjalnost.
To me je spomnilo, kako pomembno je, da se kdaj ustaviš in pogledaš nazaj. Da vidiš, kje si bil, kaj si ustvaril, kaj si pustil za sabo. V procesu iskanja, raziskovanja, ustvarjanja — gradiš sebe. Spoznavaš, kaj ti je všeč, kaj ni. Kaj te veseli, kaj te jezi. In vse to te oblikuje.
Tako je tudi pri vsakdanjih stvareh. Poskusila sem različne navade, ki sem jih slišala pri drugih. Nekatere so delovale, druge ne. Delovale so tiste, ki so izhajale iz mene. Najprej sem morala spoznati sebe — in šele potem najti navado, ki mi res pomaga. Recimo, rada odlagam stvari in jih ne pospravim nazaj. Zdaj imam post-it listke. Na mesta, kjer običajno kaj odložim, prilepim listek, ki me spomni: pospravi v omaro. In deluje. Upam, da bom nekoč to naredila brez listka. Moj stil se vidi tudi v oblačilih, v stanovanju. Dolgo sem se ravnala po drugih, po tem, kaj je “pravilno”. Ampak zdaj vem — dokler ne vidiš, ne doživiš, ne moreš vedeti, kaj ti je res všeč. Ko sem iskala stanovanje, sem ob obisku enega prostora začutila: to je to. Tu se počutim doma. Zdaj vem, kakšno okolje si želim ustvariti zase.
Če bi šla nazaj, bi tisti Tjaši rekla: »Pojdi, raziskuj življenje. In potem se določi, kdo si in kaj si. Ne rabiš imeti vse izbrano — niti potem ne. Prepusti se življenju.« In to je nasvet tudi zate. Prepusti se. Danes ti je lahko lepo v obleki, jutri v trenerki. Avta res ne moreš menjati vsak dan, pa niti ne rabiš. Lahko pa menjaš pogled, barvo, občutek, energijo.
Včasih je treba samo nehati gledati naprej in se ozreti nazaj. Tam boš videl, da si že ves čas ustvarjal svoj slog, svoj izraz, svojo zgodbo. Samo prepoznati si jo moral.