Categories
Uncategorized

Prepad

Veš tisti občutek, ko pri drugih vidiš, kaj vse so že dosegli, kaj vse znajo in zmorejo. In si to želiš tudi sam.

Gledaš jih in si misliš, kako lepo bi bilo, če bi tudi ti to znal. Če bi tudi ti imel toliko poguma. Če bi tudi ti že prišel tako daleč.

Ampak potem pogledaš sebe. Kje si ti. Kaj znaš. Kaj si do zdaj naredil. In začutiš prepad.

Kaj se zgodi v tebi v tistem trenutku? Je to razočaranje? Žalost? Mogoče obup, ker se ti zdi, da si tako daleč od tega, kar si želiš. Lahko pa te ravno ta občutek spodbudi, da začneš nekaj spreminjati. Da si rečeš, da bo tudi tebi uspelo.

Zanimivo, kako lahko ob pogledu na nekoga drugega začutimo toliko različnih stvari. Včasih nas navdihne, drugič pa nas spomni na vse tisto, kar še nismo dosegli.

In kako velik je pravzaprav ta prepad med tabo in tvojimi cilji?

Če je to, kar si želiš, blizu temu, kar si in kar že znaš, se ti verjetno ne zdi tako težko dosegljivo. Mogoče potrebuješ samo nekaj več časa ali pa se moraš naučiti še kakšne malenkosti.

Kaj pa takrat, ko je cilj daleč? Ko si želiš nekaj, za kar sploh ne veš, kako se tega lotiti? Ko gledaš končno sliko, ampak ne vidiš poti, ki vodi do nje.

Je cilj res predaleč? So tvoja pričakovanja previsoka? Ali pa si samo ne zaupaš dovolj?

Včasih si želimo nekaj velikega. Tako velikega, da se nam zdi skoraj nemogoče. In potem se zgodi, da željo kar opustimo. Si rečemo, da to ni za nas, da ne znamo dovolj ali da je preveč dela. Mogoče pa sploh ne vemo, kje začeti.

Vidimo človeka, ki nekaj že zna, ne vidimo pa vsega, kar se je moral naučiti. Ne vidimo njegovih začetkov, napak in trenutkov, ko tudi sam ni vedel, kako naprej.

Vidimo rezultat. Ne vidimo poti.

In ravno tukaj se mi zdi pomembno, da se ustavimo. Kaj pa, če bi se o tej poti pozanimali? Če bi vprašali nekoga, ki jo je že prehodil? Mogoče bi ugotovili, da ni tako zapletena, kot smo si predstavljali. Mogoče pa bi ugotovili, da zahteva več časa, kot smo pričakovali.

Oboje je dobro vedeti.

Ko bolje spoznaš pot, se lahko znova vprašaš, ali si to še vedno želiš. Ali je želja dovolj močna, da si pripravljen vložiti nekaj svojega časa in energije. In če je, kaj je tisto, kar lahko narediš najprej?

Ni treba, da že danes veš, kako boš prišel do konca. Dovolj je, da veš, kam želiš iti, in narediš prvi korak.

Mogoče si želiš slikati, pa še nikoli nisi držal čopiča v roki. Mogoče si želiš več gibanja, pa ne veš, kako ga vključiti v svoj vsakdan. Ali pa si želiš spremeniti svoje delo, vendar si sploh ne predstavljaš, kako bi začel.

Vse se začne nekje. In velikokrat se začne precej bolj preprosto, kot si predstavljamo.

Zato se mi zdi dobro, da si cilje razdelimo na manjše korake. Da pogledamo širšo sliko in razmislimo, kaj lahko naredimo danes, jutri ali ta teden. Ne čez eno leto, ko bomo mogoče že tam, kjer si želimo biti. Ampak zdaj.

Če imaš na voljo samo pol ure, začni s pol ure. Če se moraš nečesa naučiti, poišči informacije. Če ne veš, kako naprej, vprašaj. Ni treba, da je vsak korak velik. Pomembno je, da se premikaš v smeri, ki si jo izbral.

Pri tem si lahko pomagaš tudi z dream boardom in action boardom. Na dream board zbereš vse tisto, kar si želiš. Slike, misli, občutke, kraje ali stvari, ki te navdihujejo. Da si lahko predstavljaš, kaj bi rad ustvaril ali doživel.

Potem pa pride še action board. Kaj boš naredil, da se temu približaš? Kateri so tvoji prvi koraki? Kaj lahko narediš že danes?

Lepo je sanjati in si predstavljati, kako bi bilo, če bi se nekaj uresničilo. Ampak v nekem trenutku je treba narediti tudi kaj v tej smeri. Pa čeprav samo majhno stvar.

Ob vsem tem pa se mi odpira še eno vprašanje.

Kaj se zgodi, če ves čas gledamo samo naprej?

Če nenehno razmišljamo o tem, kaj vse še želimo, kaj bi lahko bili in kaj bi še lahko dosegli? Če se vedno znova primerjamo z drugimi in vidimo predvsem tisto, kar nam manjka?

Mogoče se zgodi, da pozabimo pogledati, kje smo že bili.

Koliko stvari si se že naučil? Koliko stvari si naredil prvič, čeprav te je bilo strah? Koliko poti si že prehodil, ne da bi se takrat sploh zavedal, da boš nekoč prišel tako daleč?

Včasih se mi zdi, da smo tako usmerjeni v to, kar si želimo postati, da pozabimo na človeka, ki smo že danes.

In potem želimo še več. Še nekaj znati. Še nekaj doseči. Biti še malo boljši.

Ampak kdaj je dovolj?

Saj ne pravim, da si ne smemo želeti več. Ravno nasprotno. Lepo je, da imamo želje, da nas nekaj zanima in da nas nekaj vleče naprej. Tudi sama verjamem, da se lahko vedno znova učimo in odkrivamo nove stvari.

Ampak ob tem se mi zdi pomembno, da sprejmemo tudi to, kjer smo zdaj. Da si dovolimo biti človek, ki se še uči. Ki česa ne zna. Ki še ni tam, kjer bi si želel biti.

In da smo lahko kljub temu zadovoljni s seboj.

Včasih je dovolj, da se ozremo nazaj in vidimo, koliko smo že naredili. Da se spomnimo, kaj vse smo se naučili in kaj vse nam je uspelo. Mogoče bomo ugotovili, da smo danes že tam, kjer smo si nekoč želeli biti.

Preteklosti ne moremo spremeniti. Lahko pa se iz nje nekaj naučimo. In mogoče nam prav pogled nazaj pomaga razumeti, da tudi naša pot nekaj šteje.

Bodi hvaležen za to, kar imaš, in za to, kjer si. Ne zato, ker si ne bi smel želeti več, ampak zato, ker lahko ob vsem, kar si še želiš, vidiš tudi tisto, kar že imaš.

Hvaležnost se mi zdi dober začetek. Potem pa lahko znova raziskuješ. Kaj si želiš? Zakaj si to želiš? Je to nekaj, kar te resnično veseli, ali si to želiš zato, ker vidiš, da to imajo ali zmorejo drugi?

Mogoče si boš ob teh vprašanjih razjasnil svoje želje. Mogoče boš kakšno opustil in odkril novo. Mogoče boš ugotovil, da si želiš nekaj spremeniti, vendar ne veš še čisto dobro, kako.

In tudi to je v redu.

To, kar si danes, in to, kar si želiš postati, ni vedno skladno. Včasih je med njima res velik prepad. Ampak to še ne pomeni, da moraš vse spremeniti naenkrat.

Mogoče lahko začneš z majhnimi stvarmi. Z odločitvijo, da boš danes naredil nekaj zase. Da si boš vzel čas za nekaj, kar te veseli. Da se boš zjutraj nasmejal. Da boš poskusil nekaj novega, čeprav še ne veš, ali ti bo uspelo.

Tudi to je korak.

In mogoče se prepad ne zmanjša samo takrat, ko se približaš svojemu cilju. Mogoče se zmanjša tudi takrat, ko začneš drugače gledati nase. Ko ne vidiš več samo tega, česar še nimaš, ampak tudi vse tisto, kar že si.

Ni treba, da si danes tam, kjer si želiš biti. Lahko pa si dovoliš, da začneš svojo pot.

In medtem, ko hodiš po njej, ne pozabi pogledati tudi okoli sebe. Da ne boš vsega le prehodil, ampak boš vmes tudi kaj doživel.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja