Bolj kot je nekaj neprijetno, večja je po navadi rast.
Vsaj pri meni je tako. Ko sem prišla v novo službo, je bilo vse neprijetno. Nova pravila. Novi ljudje. Nove naloge. Nova odgovornost. Neprijetno je biti v vlogi, kjer ne znaš in ne veš. Kjer si začetnik. Kjer moraš vprašati. Kjer delaš napake. Kjer se moraš obnašati malo drugače in narediti stvari, ki jih še nikoli nisi.
In čisto odvisno je od tega, kakšne izkušnje si imel prej. Koliko zaupaš sebi. Koliko ti je udobno biti nov.
V telesu lahko čutiš krč. Roke postanejo malo bolj potne. Glas ni več tako samozavesten. Pogovor je neroden. Situacija je nerodna. In vem, kako je, ko si želiš biti sproščen, pa enostavno ne gre. Ko si govoriš: “Saj ni nič takega,” telo pa ti odgovarja čisto drugače.
Ampak zanimivo je to, da naši možgani nove stvari pogosto razumejo kot nevarnost. Ne zato, ker bi bile res nevarne, ampak ker jih še ne poznajo. Telo ima raje znano kot neznano. Zato je včasih bolj mirno ostati v stari službi, v starem odnosu ali pri starih navadah, čeprav tam sploh nisi več srečen.
Kolikokrat ostanemo na mestu samo zato, ker je znano?
Če teh korakov ne bi naredila, nikoli ne bi vedela, kako je na drugi strani. Če se ne bi spravila v neprijetne situacije, bi zame vedno ostale samo neprijetne situacije. Ko pa sem jih enkrat doživela in preživela, naslednjič niso bile več tako težke. Telo se je naučilo, da zmore.
Tako pravzaprav rastemo. Koliko stvari danes zmoreš samo zato, ker si nekoč zdržal tisti neprijeten občutek? Koliko stvari danes delaš brez razmišljanja, pa so bile nekoč strašne? Vožnja z avtom. Prvi razgovor za službo. Prva predstavitev. Prvi dan v novi službi. Prvi “ne”. Prvič, ko si povedal svoje mnenje.
Na začetku je bilo neprijetno. Danes je normalno. In velikokrat se izkaže, da stvar sploh ni bila tako strašna, kot so jo naši možgani narisali. Koliko scenarijev si ustvarimo v glavi, pa se nikoli ne zgodijo?
Ne želimo biti v neprijetnih občutkih. Logično. Nihče si jih ne želi. Vsi bi radi živeli samo lepe trenutke. Ampak brez žalosti ne bi vedeli, kaj je veselje. Brez strahu ne bi poznali poguma. Brez neuspeha ne bi znali ceniti uspeha.
Neprijeten občutek ni vedno znak, da delaš nekaj narobe. Velikokrat je znak, da rasteš.
In vsakič, ko ga premagaš, postaneš malo bolj samozavesten. Ne za deset odstotkov. Včasih samo za pol odstotka. Ampak tudi to je rast. In ko se teh pol odstotkov nabere dovolj, se nekega dne ozreš nazaj in ugotoviš, da si postal človek, o katerem si nekoč samo razmišljal.
Včasih pa porabimo ogromno energije za to, da se neprijetnim situacijam izognemo. Pa bodo slej ko prej prišle. Zato se raje pripravi. Vprašaj. Pozanimaj se. Vadi. Pridobi informacije. Ne zato, da bo strah izginil, ampak zato, da boš imel malo več zaupanja vase.
Še nekaj sem opazila. Ljudje pogosto občudujemo nekoga, ki naredi nekaj velikega. Odpre svoje podjetje. Zamenja službo. Objavi knjigo. Gre na drugo stran sveta. Govori pred petsto ljudmi. Vidimo pogum. Ne vidimo pa vseh večerov, ko ga je bilo strah. Vseh dvomov. Vseh trenutkov, ko bi najraje odnehal. Pogum ni to, da te ni strah. Pogum je, da greš naprej, čeprav te je. In še nekaj. Kar je danes težko tebi, je bilo nekoč težko tudi nekomu drugemu. Nisi edini. Nisi čuden. Nisi nesposoben. Samo na začetku si. Vsi smo bili.
In samo zato, ker nečesa še ni, ker tega še nihče ni naredil ali ker tega ne dela nihče okoli tebe, še ne pomeni, da ne obstaja. Ne pomeni, da ni resnično. In ne pomeni, da tega ne smeš.
Če to čutiš. Če v to verjameš. Bodi prvi. Nekdo mora biti.