Meje niso samo nekaj, kar postaviš drugim. Najprej jih postaviš v sebi.
Postaviti mejo pomeni, da se vprašaš: Kaj je moje in kaj ni moje?
Velikokrat se poistovetimo z vsem. S kritikami, pohvalami, mnenji drugih. Kot da je vse, kar nekdo izreče o nas, resnica. Pa ni. Že tukaj lahko postaviš prvo mejo. Pri sebi se odločiš, kaj boš vzel resno, kaj boš preveril in kaj boš pustil tam, kjer je nastalo – pri drugem človeku.
Veliko časa živimo na avtopilotu. Nekdo nekaj reče in telo se že stisne. Nekdo nas pohvali in že letimo po oblakih. Nekdo nas kritizira in že dvomimo vase. Zato sta mir in tišina tako pomembna. Ker se šele takrat začneš opazovati. Kako reagira tvoje telo? Katere misli se pojavijo? Kaj te tako zaboli?
Takrat se lahko vprašaš: Je to res moje? Čemu sem brez vprašanja verjel? Katero prepričanje nosim s sabo že leta? Ali se z njim sploh še strinjam?
Naš pogled na svet ni nastal čez noč. Zgradil se je skozi otroštvo, odnose in izkušnje. V psihologiji pogosto pravijo, da ne reagiramo na dogodek, ampak na pomen, ki smo mu ga dali. Zato lahko dva človeka slišita popolnoma enako kritiko, pa bo enega zlomila, drugi pa jo bo sprejel kot informacijo.
Ko slišiš kritiko, se vprašaj: je to resnica ali samo pogled tega človeka? Če je v njej nekaj resnice, super. Lahko nekaj izboljšam. Če pa govori bolj o njem kot o meni, zakaj bi to nosil s sabo? Naš ego je zanimiv. Včasih se želi braniti, drugič želi ugajati. Zato ne verjemi vsaki prvi misli, ki se pojavi.
Enako velja za pohvale. Če mi danes nekdo reče, da sem čudovita, ali sem jutri manj vredna, če mi nekdo reče nasprotno? Če svojo vrednost gradiš samo na pohvalah, jo bo porušila že ena kritika. Naša vrednost ne sme biti odvisna od tega, koliko ljudi ploska in koliko jih obsoja.
Tudi sama še nisem tam. Ko slišim kritiko, jo vzamem s sabo. Premlevam. Razmišljam. Ker si želim rasti in vem, da so nekatere kritike res zlata vredne. Ampak učim se tudi spustiti. Ni vsaka kritika moja odgovornost. In ni vsaka pohvala moja identiteta.
Velikokrat se vprašam: Kaj naredim ob kritiki? Ali se telo stisne? Ali se začnem braniti? Ali se umaknem? Ali pa samo zadiham in se vprašam: “Ali je to moja resnica?”
Mislim, da je ravno to vaja. Ne to, da te besede nikoli več ne prizadenejo. Ampak da jih ne nosiš s sabo še tri dni, tri mesece ali tri leta. Da vzameš tisto, kar ti pomaga rasti, ostalo pa pustiš.
Komu si dal dovoljenje, da odloča o tvoji vrednosti? Staršem? Partnerju? Šefu? Spletu? Neznancu, ki te sploh ne pozna?
Mogoče je čas, da si to dovoljenje vzameš nazaj.
Ne moreš preprečiti, da ljudje govorijo. Lahko pa odločiš, katere besede bodo prišle do tvojega srca. To je meja. Ne zid med tabo in drugimi, ampak filter, ki te vpraša: “Ali je to res moje?”
Odrasel ne postaneš takrat, ko te kritika ne boli več. Odrasel postaneš takrat, ko znaš ločiti, kaj je tvoje in kaj pripada drugemu človeku.