Veš, dolgo časa sem samo govorila o spremembi. Leta so šla mimo, jaz pa sem še vedno sedela na istem mestu, v isti službi, v isti situaciji. In ves čas sem govorila, kako ni okej, kako sem utrujena, kako mi gre vse na živce. A resničnega koraka nisem naredila. Dokler ni prišlo do točke, ko je bilo že prehudo. Ko nisem bila več zadovoljna sama s sabo, ko sem ta stres in žalost začela prenašati še na bližnje. In potem sem slišala od njih: »Spet o tem govoriš. Ne bi kaj spremenila?« To me je zadelo. Ker sem videla, da res nisem več pozitivna, da je vse postalo težko. No, en del življenja. Ostalo je bilo okej.
In ni več pomagalo to, da sem si govorila, da je lep dan, da bo danes dober dan, pa vse te hvaležnosti zjutraj pred ogledalom. Ne me razumeti narobe – to deluje, to ti lahko pomaga, ko si čisto na tleh. Ko res nimaš več upanja in ne vidiš nič dobrega. Takrat ti pomaga, da držiš glavo nad vodo, da ohranjaš upanje. Da si sam sebi opora. Da si dokazuješ, da si močan, da zmoreš. In res, če vztrajaš, enkrat postane res. Ampak pridejo trenutki, ko to ponavljaš že predolgo. Ko se samo še tolažiš in se nič ne spremeni. Takrat to postane prazno.
In takrat sem naredila korak naprej. Naredila sem spremembo. Veliko spremembo. Šla sem v novo okolje, v novo družbo, v nov ritem življenja. In ravno ta sprememba mi je pomagala, da sem začela uresničevati želje in ideje. Na primer – hrana. Prej sem jedla, kadar se je pač našlo, nič redno, nič zdravo. Zdaj kuham doma. Pripravim si obroke, jih vzamem s sabo, vem kaj jem in uživam, ko kuham. Hrana je postala del tega novega ritma. In ker imam obroke urejene, imam tudi več energije. Vsak dan vstanem ob istem času (no, spanje še malo popravljam). In kuhanje me veseli, ker ob njem tudi čutim, da skrbim zase.
Zaradi te spremembe sem morala začeti delati drugače. Ne samo razvijati nove sposobnosti, ampak jih tudi pokazati. Kaj znam, kaj zmorem. Novo okolje mi je pomagalo odkriti delčke sebe, ki jih prej sploh nisem potrebovala. Zdaj pa jih potrebujem. In jih pokažem. In se znova učim novih stvari. To mi je cilj v življenju – da se vedno znova učim in rastem.
Ob tem sem se veliko spraševala, kaj te sploh privede do tega, da narediš korak. Pri meni je bilo to, da sem imela dovolj. Da sem iskala, se pripravljala, ampak na koncu sem morala stopiti v popolno neznano. In še danes pridejo trenutki, ko ne vem, kaj bo in kako bo vse skupaj delovalo. Ampak grem naprej. In se sproti učim. In to bi rada poudarila – ko narediš korak naprej, se začnejo dogajati nove stvari. Lahko je korak majhen, lahko velik. Moj je bil velik, pa vseeno – bistvo je, da narediš korak.
Ker če samo govoriš, kako boš naredil delavnico, pa niti prostora ne iščeš, se ne bo zgodilo. Če pa narediš majhne korake, se kolo začne vrteti. In ne samo to – s temi majhnimi koraki si daješ potrditev, da zmoreš. Da znaš. Da si upaš. Da boš naredil, kar govoriš. Četudi te je strah. Četudi se ti trese glas. Samo naredi. In na koncu vidiš, da sploh ni bilo tako strašno.
Nekdo si želi napisati knjigo. Ne čakaj, da boš imel vse liste, popolno sliko in sto pesmi. Ne rabiš. Napiši eno pesem in jo objavi. Posnemi in daj ven. Čeprav se zdi, da bo to videl milijon ljudi in bodo vsi govorili o tebi – ne. To je samo ena objava med množico. Ampak s tem, ko daš ven eno pesem, potem še eno, in še eno – začneš graditi nekaj več. Ko boš enkrat izdal knjigo, boš že imel svoje bralce. In mogoče te bo kdo opazil in povabil na dogodek. In se bodo stvari premikale. Spoznal boš nove ljudi, nove navade, nove delčke sebe.
Zato pogumno. Stopaj in delaj male korake. To so tisti koraki, ki premikajo življenje naprej. In zapomni si – začni. Male korake delaj že danes.