In tukaj se lahko zares ustavim pri tem, kako pomembna je vzgoja. Kako ključno je, da ima otrok v prvih letih ob sebi starša ali skrbnika, ki ga podpirata. Ki znata reči: »Rada te imava takšnega, kot si. Ponosna sva nate. Bravo!« Pa tudi: »V redu je, da ti ni uspelo. Poglejva, kaj se lahko iz tega naučiva. Morda boš naslednjič drugače, bolje. Kaj praviš na tole idejo? Kaj če poskusiš še tako?«
S takšnim pristopom otrok dobi občutek varnosti in sprejetosti. Upal si bo v nove situacije. Bolj pogumno bo poskusil nekaj, česar še ne zna. Ne bo ga strah vprašati za pomoč – ker bo vedel, da je pravzaprav pogumno in čisto v redu prositi za podporo, kadar ne zmoreš sam. Ker bo v njem že od malih nog živel občutek: tukaj smo, da si pomagamo. Da rastemo skupaj.
A če tega občutka ni – če ni bilo varnosti, pohval, občutka sprejetosti – potem otrok vase posadi dvom. Nauči se, da je bolje biti tiho, kot povedati svoje mnenje. Nauči se, da je varneje skriti idejo, kot tvegati posmeh. In to ne izgine kar samo od sebe. Gre s teboj tudi v odraslost. V intervjuje, v odnose, v delo. V občutek, da nisi dovolj, da se moraš dokazovati – pogosto še samemu sebi.
In ko vse to danes opazujem pri sebi, mi je jasno, zakaj sem na nekaterih intervjujih dvomila vase, zakaj sem iskala potrditev, zakaj mi je toliko pomenilo tisto eno: »Povabljeni ste v drugi krog.« Vse to ima korenine.
Zdaj sem mirna v svoji odločitvi. To je to – grem poskusit nekaj novega. Grem po novo znanje, po nove izkušnje. Morda bom tam bolj cenjena. Morda bo okolje boljše zame. Morda bom spoznala nove ljudi, odprla nova vrata. In to so vse moje možnosti – ja, res so!
Ena zaposlitev, ena pogodba za nedoločen čas, ni konec poti. Res je, da daje občutek varnosti, ampak ta občutek lahko najdeš znova.
Seveda se takrat začneš spraševati: kako bodo te moje odločitve sprejeli drugi? In ja, res je tisti pregovor – da ljudi resnično spoznaš šele v težkih situacijah. Nekateri se bodo posmehovali, drugi te bodo ošvrknili z besedami ali pogledi. A tisti pravi … tisti bodo veseli s tabo. Morda ti dajo kakšen iskren nasvet, a bodo tam – ne da bi te hoteli spremeniti, temveč podpreti. Hvala vam, ker ste bili tukaj z mano!
Zanimivo je, kako se ljudje pokažejo v pravi luči. Nekateri so bili z mano od začetka tega procesa do konca – srčni, prisotni, resnični. Drugi so se mi vmes odtujili, ker me niso razumeli. In spet pridejo v ospredje občutki. Kdo ti da občutek, da je tvoj korak okej? Da ni nič narobe s tem, da iščeš svojo pot? Kdo pa ti da občutek krivde, strahu, tišine? Spet – energija.
Na tisti intervju, za katerega sem se res dobro pripravila – od znanja, Googla, diplomske naloge, do pogovorov z bližnjimi – sem šla pomirjena. Bila sem srečna. In sama sebi sem rekla: tudi če ne bom sprejeta, sem f**ing ponosna nase! Ker sem naredila vse. Ker sem dala vse od sebe. Ker zdaj vem, da znam, da zmorem – in če to ni to, grem naprej. Iskat dalje.
A mi ni bilo treba. Ker so me vzeli.
Ko sem odprla mail – uganite kaj? Spet sem jokala. Od sreče, ponosa, olajšanja. Ena velika teža mi je padla z ramen. Prvič po dolgem času sem začutila: premik se dogaja. Premikam se naprej. In ponosna sem nase. Da nisem samo obstala tam, kjer mi ni bilo več dobro. Da nisem ostala zaradi strahu. Naredila sem nekaj zase. Ker sem poslušala sebe.
In takrat sem šele zares začutila, kako me je vse skupaj tiščalo. Kako me je izžemalo. Čeprav sem pol leta govorila na glas, da ne zmorem več. Da iščem službe. Da razmišljam o spremembi. A šele zdaj, ko se je nekaj res premaknilo, sem dojela, kako globoko sem bila že utrujena.
In zdaj? Zdaj sem vesela. Komaj čakam, da grem. Seveda, vem, da bo kdaj stresno, naporno, tudi težko. Ampak komaj čakam! Ker se prvič po dolgem času počutim živo. In zdaj to lahko povem: iz vzgoje grem v turizem. Kaj? (smeh)
Ponosna sem nase. In vem – ni se zgodilo čez noč. Za tem so bili meseci iskanja, meseci občutkov, dvomov, strahu, pogovorov, notranjih bojev. A se je splačalo. Ker danes čutim mir. In srečo. Še vedno težko verjamem, ampak občutki so pravi. Dajejo mi življenje.
Mirna sem s svojo odločitvijo. Mirna z vsakim korakom, ki sem ga naredila. Ponosna sem, da sem poslušala sebe. Da sem si zaupala. Da sem se upala poslušati in slediti občutkom.
Da sem nekaj naredila – zase. In ne ostala v tistem “pa saj tako je življenje – faks, služba, otroci, poroka in konec”. Ne. Za nekoga je to morda dovolj. Zame pa je zunaj nekaj več.