Produktivnost. Optimalno narejena stvar v optimalnem času. Ampak se mi zdi, da velikokrat pozabimo na besedo optimalno. Veliko delamo, naredimo stvari, ki jih moramo, izpolnjujemo obveznosti, hitimo od ene stvari k drugi. Na koncu dneva lahko pogledamo, kaj vse smo naredili. Ampak ali se kdaj vprašamo, kako smo to počeli? Smo delali spočiti, z energijo in ljubeznijo do tega, kar počnemo? Ali nam je bilo pomembno samo, da je stvar narejena? Pa čeprav smo bili utrujeni, žalostni, jezni ali smo že komaj čakali, da bo vsega konec.
Kaj sploh pomeni biti produktiven? Je produktivno samo takrat, ko nekaj naredimo? Kaj pa takrat, ko smo žalostni in jokamo, ker to potrebujemo? Ko si dovolimo začutiti jezo, namesto da jo potlačimo? Tudi to je nekaj. Tudi to je del nas in našega življenja. Včasih moramo samo začutiti, kar se dogaja v nas, in si dovoliti, da smo tam, kjer smo.
Se ti kdaj zgodi, da nekaj počneš samo zato, ker imaš občutek, da moraš? Da bi moral biti že boljši, nekaj doseči, vse vedeti in znati? Kje je meja med tem, da nas nekaj žene naprej, ker si tega resnično želimo, in tem, da nekaj počnemo, ker imamo občutek, da moramo? Tanka je ta meja in včasih se tako hitro zabriše, da je sploh ne opazimo. Zato se mi zdi pomembno, da se kdaj ustavimo in se vprašamo, zakaj nekaj počnemo. Kaj nas žene naprej? Si to res želimo ali samo mislimo, da bi si morali želeti?
Velikokrat imamo občutek, da moramo ves čas nekaj delati. Da moramo izkoristiti dan in da ne smemo izgubljati časa. In če se usedemo ter ne delamo ničesar, nas hitro dohiti slaba vest. Ampak kaj pomeni, da ne delaš nič? Dihamo, srce bije, telo prebavlja hrano. Oči opazujejo, ušesa poslušajo, koža čuti. Telo se ohlaja in segreva. V njem se ves čas dogaja ogromno stvari, pa jih sploh ne opazimo. In tudi glava ne počiva vedno, ko se usedemo. Misli prihajajo in odhajajo, razmišljamo o včerajšnjem pogovoru, načrtujemo jutrišnji dan in premlevamo, kaj vse moramo še narediti. Torej, ali res ne delamo nič? Mogoče samo ne delamo tistega, čemur smo se navadili reči delo.
Tudi sama opažam, kako hitro lahko padem v stres, če si ne vzamem časa za tišino. Včasih se mi mudi od doma, hitim in razmišljam o tem, kam moram iti in kaj vse me še čaka. Potem se usedem v avto in se za trenutek ustavim. Ne prižgem glasbe, ne iščem ničesar, kar bi me zamotilo. Samo sedim v tišini. Podobno naredim, ko pridem domov in imam do naslednje obveznosti še pol ure. Namesto da bi ta čas izkoristila za nekaj, kar bi lahko še naredila, se usedem, zaprem oči in sem. Ne trudim se umiriti telesa, ne poskušam izprazniti glave. Samo sem. Vem, da če tega ne počnem, hitro padem v stres. Začnejo se mi tresti roke in telo. Takrat vidim, da sem šla predaleč in da sem predolgo preskakovala trenutke, ko bi se lahko ustavila. Zakaj moram čakati, da mi telo pokaže, da je dovolj? Zakaj si ne bi dovolila počitka že prej?
Kdo si je sploh izmislil, da moramo biti ves čas produktivni? Če pogledamo naravo, vidimo, da stvari ne potekajo ves čas enako. Drevo ne rodi sadov vse leto. Rastline imajo obdobja rasti, cvetenja in počitka. Tudi narava pozimi počiva, živali se prilagajajo letnim časom in nekatere prespijo del zime. Pa zato niso nič manj vredne. Zakaj potem od sebe pričakujemo, da bomo vsak dan enako zmogli? Da bomo vedno polni energije, ustvarjalni, zbrani in pripravljeni na nove izzive? Tudi mi imamo različna obdobja. Včasih ustvarjamo in rastemo, včasih potrebujemo več časa zase, včasih šele zbiramo moči za nekaj novega. Mogoče se lahko malo bolj zgledujemo po naravi in si dovolimo, da nismo vedno v istem obdobju.
Tudi počitek ima svoj namen. Takrat se lahko stvari v nas uredijo, izkušnje usedejo, misli povežejo. Včasih šele po odmoru ugotovimo, kaj si zares mislimo ali kaj bi radi naredili drugače. Ni treba, da imamo vedno vse odgovore. Ni treba, da vse znamo in da nikoli ne naredimo napake. Del življenja je tudi učenje, raziskovanje in preizkušanje. Kako naj se nekaj naučimo, če si ne dovolimo poskusiti? Kako naj odkrijemo kaj novega, če se bojimo narediti napako? Včasih se mi zdi, da si želimo biti tako pripravljeni na življenje, da pozabimo živeti. Želimo vedeti, kako se bo nekaj končalo, preden sploh začnemo. Ampak življenje ni vedno tako. Včasih je treba samo začeti in videti, kam nas pot pripelje.
Kaj pomeni živeti trajnostno tudi do sebe? Kako želim živeti ne samo danes, ampak tudi čez nekaj let? Ali želim vse dneve napolniti z obveznostmi in ves čas loviti nekaj, kar še ni narejeno? Ali si želim življenja, v katerem imam tudi čas za počitek, za ljudi, ki jih imam rada, za naravo, ustvarjanje in stvari, ki me veselijo? Če danes naredim vse, kar sem si zadala, ampak sem na koncu dneva tako izčrpana, da nimam več energije zase, je to res produktivnost, ki si jo želim? In če tako živim vsak dan, kako dolgo lahko nadaljujem?
Ne gre za to, da ne bi smeli biti ambiciozni, si postavljati ciljev ali si želeti več. Gre za to, da ob vsem tem ne pozabimo nase. Da se nehamo nenehno obsojati, ker nismo naredili dovolj. Da si dovolimo biti utrujeni, sprejmemo, da imamo tudi slabe dni, in da nam ni treba vsakega trenutka izkoristiti za nekaj koristnega. Mogoče lahko že danes narediš nekaj drugače. Mogoče si vzameš pet minut in v tišini spiješ čaj. Mogoče se usedeš v avto in pred odhodom ne prižgeš radia. Mogoče prideš domov in se za trenutek usedeš, namesto da takoj začneš razmišljati o naslednji obveznosti.
Življenje ni samo seznam stvari, ki jih moramo opraviti. Je tudi vse tisto, kar občutimo, doživimo in opazimo vmes. Zato se naslednjič, ko boš imel občutek, da nisi naredil dovolj, za trenutek ustavi. Vprašaj se, kaj zate pomeni dovolj. In ali si morda pozabil, da si tudi ti del narave. Da imaš svoje meje, svoj ritem in svoje potrebe. Ni ti treba biti ves čas produktiven. Včasih je dovolj, da si vzameš čas zase. Ne zato, da boš potem lahko naredil še več, ampak zato, ker si tudi ti pomemben.
