Na sprehodu sem opazovala okolico in tudi ljudi. Odšla sem mimo para, ki sta imela precej buren pogovor. Vem, da nisem slišala celotne slike, sem pa ujela nekaj besed in iz tega je nastal tale zapis.
Ena oseba je rekla, zakaj kupuje rože in hodi na grob – da je to zapravljanje časa in denarja, da je brez veze. Druga oseba pa je samo prikimala in se zaprla vase. In točno to se pogosto dogaja tudi meni.
Ko me nekdo napade, kritizira ali žali mojo osebnost, se zaprem vase. Po eni strani jim verjamem in si rečem: »Sej majo prav, kaj naj sploh rečem nazaj.« Po drugi strani pa me zaboli in si mislim: »Kako lahko ti, ki si mi najbližji, to misliš in govoriš?« Ti, ki bi me lahko razumel, poslušal in se vsaj poskusil vživeti. Ker tudi če se ne strinjaš z mano in mojimi pogledi – zaradi tega še nisem slab človek.
Seveda pa v takem trenutku, ko se prebudijo čustva, težko razmišljaš z mirno glavo. Tisti trenutek sem si želela pristopiti k njima, ju ustaviti in reči: »Pa kaj ti ni jasno? Si jo sploh vprašal, zakaj hodi gor? Kaj to njej pomeni?« Mogoče je to njeno olajšanje žalosti. Mogoče ji ravno ta ritual da razlog, da vstane iz postelje, gre na sonce, položi rože in se spomni na ljubljeno osebo. Mogoče tam sreča koga, malo poklepata, in se vrne domov z občutkom, da je naredila nekaj, kar ji daje mir. In ji ni težko dati nekaj denarja za rože, če ji to prinaša olajšanje.
Zakaj tako hitro kritiziramo? Zakaj toliko sovraštva? Zakaj je nekdo »narobe«, če dela drugače kot ti? Samo zato, ker ti v tem ne vidiš smisla, še ne pomeni, da je nesmiselno. Mogoče tebi, meni – njim pa ne. In kako bi sploh vedel, če ne vprašaš?
Otroci so v tem odlični – nenehno sprašujejo, ker želijo razumeti svet okoli sebe. Zakaj smo odrasli prenehali? Ne vemo vsega. In kdo smo mi, da kritiziramo in zaničujemo? Si sploh pomislil, kaj neka stvar pomeni drugemu? Si vsaj prisluhnil?
Če ti nekaj ni všeč, če se s tem ne strinjaš – pusti pri miru. Ni treba soditi. Ker ko sodimo, gledamo samo skozi svoje oči in svoje izkušnje. A vseeno bi lahko pokazali malo sočutja in empatije. Namesto kritike lahko rečeš: »Kaj če bi šla skupaj kupit rože?« ali pa »Ti dam zraven denar, da ne bo samo na tebi.« In potem mogoče celo sam bolje razumeš. S tem pokažeš podporo, četudi sam ne bi nikoli naredil enako.
Stopimo k človeku, ne stran od njega. Namesto da pustimo občutek, da je čuden, slab ali nerazumljen – mu dajmo občutek opore, spoštovanja in razumevanja. Lahko si iskren in rečeš: »Ne razumem te, ne vem zakaj to delaš.« Ampak povej to spoštljivo. Mogoče dodaš še: »Kako bi ti lahko pomagal?« Ali pa preprosto priznaš: »Ne razumem te. Moja prepričanja so povsem drugačna in ne želim razvijati odnosa v to smer. Ampak te vseeno spoštujem.«
Hkrati se pa zavedam, da tudi jaz, ko se jezím na druge, zakaj toliko kritizirajo – v bistvu kritiziram njih. Postanem žrtev vloge, ki jo tudi sama soustvarjam. In vem, da lahko to spremenim. Lahko sem jaz tista, ki pokaže empatijo, spoštljivost, ranljivost in podporo. In mogoče bo zaradi tega še kdo drug naredil enako.
Doživela sem posmehovanje, kritiziranje, nerazumevanje – ni prijetno, res ne. Takrat se zaprem in ne želim več govoriti. Samo pustim ljudem, da so. Ampak nočem, da bi se kdo zaradi mene počutil tako. Zato sprašujem ljudi, ker sem radovedna, kako oni vidijo življenje. In najlepši trenutki zame so takrat, ko nekdo z navdušenjem pripoveduje o nečem, kar ga res veseli.